Jedro

Kaznivo dejanje po drugem odstavku 263. člena KZ-1 je podano le, če storilec pri uradni osebi posreduje za dejanje, ki se ne bi smelo opraviti. Takšno zakonsko dikcijo sta teorija in sodna praksa napolnili tako, da je posredovanje kaznivo, kadar storilec skuša pri uradni osebi doseči neko nezakonito ravnanje ali odločitev, torej jo napeljati, da bi izvršila kaznivo dejanje. Nasprotno znaki obravnavanega kaznivega dejanja niso izpolnjeni, če storilec pri uradni osebi skuša sprožiti odločitev za neko povsem zakonito ravnanje, do katerega je uradna oseba tudi sicer upravičena.

Zakonodaja ne določa nobenih dodatnih pogojev, ki bi morali biti izpolnjeni, da bi smel policist udeležencu cestnega prometa odrediti preizkus alkoholiziranosti, temveč je odreditev preizkusa alkoholiziranosti diskrecijska pravica policista. Gre primarno za preventivni ukrep, ki zavoljo učinkovitosti ne zahteva t. i. sprožilne situacije. Vendar smejo policisti relevantne delovne naloge izvajati le z namenom zagotovitve varnosti udeležencev v prometu in jih pri tem ne smejo voditi kakšni drugi, zasebni, nedovoljeni interesi. Uradno dejanje, do katerega je sicer uradna oseba na podlagi predpisov upravičena, lahko preide v polje kaznivosti tudi takrat, kadar storilci ravnajo s t. i. fraudoloznim namenom.

Ker je kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP umeščena med tako imenovane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka velja, da je treba sodbo razveljaviti vselej, ko je kršitev podana, pri čemer ni pomembno, ali oziroma v kolikšni meri je oziroma bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče tako ne sme presojati, ali bi bila očitno enaka sodba izrečena tudi brez nedovoljenega dokaza.

Sodba se na dokaz opira takrat, ko obstaja vzročna zveza med spoznavno vrednostjo tega dokaza in obsodilno sodbo. Že iz jezikovne razlage določbe 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izhaja, da vzročna zveza ni podana zgolj, kadar se sodba na nek dokaz izrecno sklicuje, temveč tudi, ko je iz ocene drugih dokazov razvidno, da je tudi nedovoljen dokaz očitno vplival na odločitev sodišča, četudi se sodba izrecno nanj ne sklicuje. Tako so v vzročni zvezi s sodbo tisti dokazi, na podlagi ali s pomočjo katerih je sodišče ugotovilo kakšno pravno relevantno dejstvo. Nasprotno dokaz, ki ni vir relevantnih oziroma odločilnih dejstev, ne predstavlja opore sodbe. Odločilno je tudi, ali je nedovoljen dokaz obdolžencu v škodo ali v korist.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega A. A. se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v delu, ki se nanaša nanj (I. točka izreka), razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

II. Zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenih B. B., C. C. in D. D. se zavrnejo.

III. Obsojeni B. B., C. C. in D. D. so dolžani plačati vsak 350,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 18245/2017 z dne 14. 6. 2021 obsojena B. B. in C. C. spoznalo za kriva kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po drugem odstavku 263. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), obsojena A. A. in D. D. pa pomoči h kaznivemu dejanju sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po drugem odstavku 263. člena v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1. Vsem obsojencem je izreklo pogojne obsodbe, znotraj katerih jim je določilo: obsojenemu B. B. kazen eno leto zapora in denarno kazen 45 dnevnih zneskov po 50,00 EUR, t. j. 2.250,00 EUR, ter preizkusno dobo dveh let; obsojenemu C. C. kazen osem mesecev zapora in denarno kazen 30 dnevnih zneskov po 50,00 EUR, t. j. 1.500,00 EUR ter preizkusno dobo dveh let; obsojenemu A. A. kazen deset mesecev zapora in denarno kazen 40 dnevnih zneskov po 50,00 EUR, t. j. 2.000,00 EUR, ter preizkusno dobo dveh let; ter obsojenemu D. D. kazen osem mesecev zapora in denarno kazen 30 dnevnih zneskov po 50,00 EUR, t. j. 1.500,00 EUR, ter preizkusno dobo dveh let. Odločilo je še, da so obsojenci dolžni plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe zagovornikov vseh obsojencev zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencem v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlagajo: - zagovorniki obsojenega B. B. Uveljavljajo kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti očitkov oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovorniki obsojenega C. C. Uveljavljajo vse razloge iz prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in obsojenca oprosti očitkov oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovorniki obsojenega A. A. Uveljavljajo kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti očitkov oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovorniki obsojenega D. D. Uveljavljajo vse razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahteve je, skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, odgovorila vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec in predlagala, da jih Vrhovno sodišče zavrne.

4. Odgovor je bil poslan v izjavo vsem obsojencem in njihovim zagovornikom, pri čemer so se o njem izjavili le zagovorniki obsojenih B. B., A. A. in D. D., ki so vztrajali pri zahtevah.

B.1

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti dokaznih zaključkov sodišča prve in druge stopnje.1 Zahteve za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče vložiti zaradi nepravilne odmere kazni, če pri tem sodišče ni prekoračilo pravic, ki jih ima po zakonu.2 Skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik v svoji zahtevi obrazloženo sklicuje. Čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti v prvem odstavku 424. člena ZKP ni posebej predpisana, namreč načelo dispozitivnosti strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona.3 Skladno s petim odstavkom 420. člena ZKP se sme na kršitve iz prvega odstavka tega člena vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicevati samo, če jih ni mogel uveljaviti v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Drugače povedano, zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le, če je izpolnjen pogoj predhodne (formalne in materialne) izčrpanosti pravnih sredstev.4 B.2

6. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bilo v obravnavanem postopku nesporno in pravnomočno ugotovljeno: - da je F. F. je v relevantnem obdobju deloval kot minister za javno upravo, pri čemer je bila vlada RS v kritičnem času v pogajanjih s Sindikatom policije Slovenije (SPS), ki je organiziral policijsko stavko,5 obsojena B. B. in C. C. pa sta v SPS delovala kot funkcionarja; - da je, kot izhaja iz v dokaznem postopku pridobljenih prepisov pogovorov iz zaprte skupine preko aplikacije Facebook (FB) Messenger,6 tega dne med obsojenci in drugimi člani SPS potekal pogovor o nezadovoljstvu s potekom stavke in delom ministra F. F.; - da je ob 18.09 obsojeni A. A. v FB skupino napisal „Dons F. F. špila v ... v ...:)...“ ter ob 18.12 „... (C. C.) probi ločane v zasedo poslat … zihr bi pihnu :)“; - da je obsojeni B. B. v nadaljevanju pogovora zapisal „Bom poklical enga, ki tam dela, če je v služi, drugač pa C. C. pa ... (A. A.) to bi mogli realizirat“; - da je G. G. je na to odgovoril „... (A. A.) ... (C. C.) pokliči in naj naroči patrulji, da naj malo vrže uč na sovražnika ;)“; - da je na pobudo obsojenega B. B. obsojeni D. D. v skupino poslal dve fotografiji vozila, ki ga je uporabljal minister, z vidno registrsko tablico; - da je obsojeni C. C. z namenom ustavitve ministra kontaktiral dežurno patruljo PPP Kranj, obsojeni B. B. pa dežurno patruljo PP ...; - da je obsojeni B. B. uspešno kontaktiral vodjo nočne patrulje PP ..., policista H. H., obsojeni C. C. pa policista PPP Kranj I. I., pri čemer sta bila oba navedena policista v relevantnem času razporejena na delo v nočni patrulji, ki ji je bilo odrejeno opravljanje nalog v skladu s 76. členom Zakona o organiziranosti in delu v policiji;7 - da je patrulja pod vodstvom policista H. H. dne 29. 11. 2015 ob 01:59 uri z modrimi lučmi ustavila ministrovo vozilo in z njim opravila preizkus alkoholiziranosti, katerega rezultat je pokazal 0,12 mg/l alkohola v ministrovi krvi; - da sta zaslišana policista PP Kranj I. I. in J. J. skladno izpovedala, da je obsojeni C. C. I. I., ki je njegov sosed, poklical, da naj ustavita določeno vozilo, ker naj bi bil voznik po vsej verjetnosti vinjen;8 - da sta policista H. H. in K. K. izpovedala, da sta ministrovo vozilo ustavila zaradi suma na ogrožanje prometne varnosti, saj da sta bila preko telefonskega klica obveščena, da minister F. F. tisti večer pije v ..., pri čemer je bilo med policisti splošno znano, da ob koncertih člani ministrove glasbene skupine radi kaj spijejo in da minister pogosto sede vinjen za volan;9 - da iz komunikacije izhaja visoka stopnja prepričanosti vpletenih v pogovor, da bo minister „napihal“, torej da bo raven alkohola v njegovi krvi presegala dovoljeno. G. G. je izrazil prepričanje v ministrovo vinjenost z zapisom, da bo naslednji dan v časopisu članek „Policisti ujeli pijanega ministra za javno upravo“. Obsojeni B. B. je med drugim zapisal „če danes ne pade, bo pa naslednji teden...itak ima zdaj veseli december...“;10 - da so nekateri od zaslišanih policistov izpovedali o govoricah, da minister F. F. na koncertih njegove glasbene skupine rad kaj spije oziroma da večkrat prekomerno uživa alkoholne pijače;11 - da je imel minister F. F. v preteklosti že večkrat redne policijske kontrole, med njimi tudi takšne s preizkusom alkoholiziranosti, dobil je tudi nekaj glob, v času mandata noben od opravljenih preizkusov alkoholiziranosti ni pokazal nivoja alkohola v krvi preko dovoljene mere;12 - da so v dokaznem postopku zaslišani policisti vsi skladno izpovedali, da ni nič nenavadnega, da policista kak občan ali tudi drug policist pokliče in posreduje informacijo o (bodočem) vinjenem vozniku, tudi poimensko, češ da naj ga ustavijo, kar nato policisti preverijo na terenu.13 B.3

7. Zahtevi zagovornikov obsojenih B. B. in D. D. smiselno enako uveljavljata kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in trdita, da obsojencem očitana dejanja niso kazniva dejanja, ker iz opisov ne izhaja nezakonitost spornih uradnih dejanj. Enake razloge neizčrpano uveljavljata tudi zahteva zagovornikov obsojenega C. C. ter pavšalno in posredno – usmerjeno v izkazanost očitkov tudi zahteva zagovornikov obsojenega A. A..

_Vsebina kaznivega dejanja po drugem odstavku 263. člena KZ-1_

8. Kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po drugem odstavku 263. člena KZ-1 stori, kdor izrabi svoj položaj ali svoj resnični ali domnevni vpliv in posreduje, da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, ali da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki se bi se moralo ali smelo opraviti. Določba drugega odstavka 263. člena inkriminira posredovanje, ki je po svoji vsebini dejansko napeljevanje uradne osebe k nezakonitemu ravnanju.14 Posredovanje je lahko v obliki navodil, ali pa tudi zgolj predloga, prošnje. Storilec zavestno izrabi svoj položaj, vpliv ali funkcijo in skuša mimo svojih formalnih prisojnosti nezakonito vplivati na uradno osebo s ciljem, da bi pri njej dosegel nezakonito odločitev, torej da bi slednja nezakonito izvršila ali opustila neko uradno dejanje.

9. Da je kaznivo dejanje po drugem odstavku 263. člena KZ-1 podano, mora torej obstajati nezakonitost na dveh ravneh – tako nezakonitost samega vplivanja oziroma posredovanja storilca, kot tudi nezakonitost storitve oziroma opustitve uradnega dejanja s strani uradne osebe, na katero skuša storilec vplivati. Če je storilec upravičen uradni osebi podati določen predlog/navodilo, torej če je njegov akt posredovanja zakonit, potem ne gre za navedeno kaznivo dejanje, saj storilec s posredovanjem ne zlorabi svojega položaja ali vpliva, temveč le izvršuje svoje pristojnosti.15 Prav tako zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja niso izpolnjeni, če storilec (četudi izven meja svojih pristojnosti) pri uradni osebi skuša sprožiti odločitev za neko povsem zakonito ravnanje, do katerega je uradna oseba tudi sicer upravičena in s takšnim ravnanjem ne bi zlorabila svojega položaja ali uradnih pravic.

_**Zakonitost spornih uradnih dejanj**_

10. Po ustaljeni sodni praksi je uradno dejanje tisto dejanje, ki ga izvrši uradna oseba (subjektivni kriterij) in se nanaša na opravljanje njenih nalog ter pristojnosti (objektivni kriterij). Med uradne osebe po 3. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1 spadajo tudi policisti.16 Uradno dejanje policista je torej vsako dejanje, ki ga policist opravi pri opravljanju svojih delovnih nalog. Glede na opis obravnavanih dejanj uradni dejanji, h katerima naj bi storilca napeljevala navedene policiste, predstavljata ustavitev ministrovega vozila in odreditev preizkusa alkoholiziranosti. Dotični policisti so namreč delovali pri izvrševanju svojih delovnih nalog in pristojnosti.

11. Kot zgoraj pojasnjeno je kaznivo dejanje po drugem odstavku 263. člena KZ-1 podano le, če storilec pri uradni osebi posreduje za dejanje, ki se **ne bi smelo opraviti**. Takšno zakonsko dikcijo sta teorija in sodna praksa napolnili tako, da je posredovanje kaznivo, kadar storilec skuša pri uradni osebi doseči neko nezakonito ravnanje ali odločitev, torej jo napeljati, da bi izvršila kaznivo dejanje.17 Nasprotno znaki obravnavanega kaznivega dejanja niso izpolnjeni, če storilec pri uradni osebi skuša sprožiti odločitev za neko povsem zakonito ravnanje, do katerega je uradna oseba tudi sicer upravičena. Če storilec s posredovanjem uspe in uradno osebo prepriča v nezakonito ravnanje, slednja izvrši kaznivo dejanje zlorabe položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1.18

12. Policijske pristojnosti ureja Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). V 3. točki prvega odstavka 4. člena ZNPPol je kot splošna naloga policije naveden tudi nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane v uporabo za javni promet. Nadzor prometa je namenjen preprečevanju in odkrivanju kaznivih dejanj, ki ogrožajo varnost v prometu.19 V zvezi z nadzorom in urejanjem prometa policijska pooblastila ureja tudi 13. člen Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki določa, da nadzor nad izvrševanjem določb tega zakona izvaja policija, ter da policisti med drugim nadzirajo in urejajo tako promet, kot tudi vozila, voznike in druge udeležence cestnega prometa. 107. člen ZPrCP pa policistom izrecno poklanja tudi pristojnost preverjanja psihofizičnega stanja udeležencev v prometu, in sicer v prvem odstavku določa, da sme policist zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec cestnega prometa v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola.

13. Zakonodaja ne določa nobenih dodatnih pogojev, ki bi morali biti izpolnjeni, da bi smel policist udeležencu cestnega prometa odrediti preizkus alkoholiziranosti, temveč je odreditev preizkusa alkoholiziranosti diskrecijska pravica policista.20 Policist lahko med nadzorom prometa vozilo ustavi in pregleda, četudi voznik ne stori nobenega na zunaj vidnega prekrška, niti ni zaznati navzven vidnih okoliščin, ki bi vzbujale sum v psihofizično stanje voznika ali stanja vozila in tovora. Glede na naravo ukrepov, namenjenih nadzoru prometa in preverjanju izpolnjevanja pogojev za vožnjo (npr. stopnja alkoholiziranosti, ustrezni dokumenti), le-teh namreč ni mogoče vezati na noben zunanji, vnaprej viden znak ali npr. razloge za sum. Gre primarno za preventivni ukrep, ki zavoljo učinkovitosti ne zahteva t. i. sprožilne situacije.21 Pri tem lahko psihofizično stanje posamičnega voznika policisti preverjajo naključno, ob splošni kontroli prometa, ali pa usmerjeno, na podlagi neke informacije o konkretnem vozniku.

14. Navedene zakonske določbe tudi ne predpisujejo, da bi smeli policisti te naloge opravljati le, kadar jim je to izrecno odrejeno oziroma kadar so razporejeni na delo nadzora prometa. Nasprotno, policisti najpogosteje svoje naloge opravljajo po uradni dolžnosti, kar pomeni da ima policist, ko nastopijo razlogi za opravljanje zakonsko določene policijske naloge, obveznost začeti izvajati pooblastila ali druga uradna dejanja. Pri tem zakon policistovo dolžnost ukrepanja v primerih ogrožanja najbolj varovanih dobrin razširja tudi na primere, ko je policisti službe prost, torej zunaj delovnega časa.22 Zato nedvomno še toliko bolj drži, da ima ob zaznavi razlogov za opravo določene policijske naloge dolžnost in pooblastilo ukrepati tudi policist, ki je znotraj delovnega časa sicer v trenutku te zaznave razporejen na druge delovne naloge.

15. Vse povzete zakonske določbe so kot pravna podlaga za utemeljitev konkretnega uradnega dejanja navedene v opisu obravnavanih dejanj in iz njih izhaja načelno, splošno pooblastilo policistov opraviti sporni uradni dejanji, kot je bilo ugotovljeno tudi z izpodbijano pravnomočno sodbo.23 Vendar, kot nadalje izhaja iz pravnomočne sodbe,24 pri izvajanju pooblastil, ki jih imajo na podlagi zgoraj povzetih določb ZNPPol in ZprCP, policisti uporabijo t.i. taktični preudarek (7. člen ZNPPol), ki je zamejen z namenom pooblastila. To pomeni, da morajo policisti pri izvrševanju svojih pooblastil upoštevati, da smejo relevantne delovne naloge izvajati le z namenom zagotovitve varnosti udeležencev v prometu in jih pri tem ne smejo voditi kakšni drugi, zasebni, nedovoljeni interesi.

16. Iz opisa obravnavanih dejanj izhaja, da se sporni uradni dejanji ne bi smeli opraviti, ker policisti v konkretnem primeru niso zasledovali cilja nadzora ali urejanja prometa na javni cesti, temveč so ministra ustavili zaradi interesov SPS, da bi se ministra diskreditiralo. Obsojenci torej, kot izhaja iz opisa in iz ugotovitev pravnomočne sodbe, s spornima uradnima dejanjema niso zasledovali javne koristi, v skladu z namenom njihovih pooblastil, temveč so taktični preudarek zlorabili za zasledovanje svojih zasebnih interesov oziroma interesov sindikata. Posledično obravnavana ravnanja sploh ne predstavljajo ravnanj po 13. členu ZPrCP. Obsojenci kot policisti namreč svojih pooblastil niso oprli na pravno relevantna dejstva, ki jih kot takšna prepoznavajo relevantne zakonske določbe (nadzor, urejanje in zagotavljanje varnosti udeležencev cestnega prometa), temveč jih je primarno vodila nezakonita podlaga – zasledovanje interesov iz njihove zasebne sfere. Vrhovno sodišče je že presodilo, da lahko uradno dejanje, do katerega je sicer uradna oseba na podlagi predpisov upravičena, preide v polje kaznivosti tudi takrat, kadar storilci ravnajo s t. i. fraudoloznim namenom.25 Nezakonitost spornih uradnih dejanj v konkretnem primeru izhaja iz nezakonitosti cilja, v katerega sta bili usmerjeni, oziroma iz internega nagiba obsojencev, da policiste napeljejo k opravi uradnih dejanj, do katerih so bili sicer na podlagi v opisu navedene pravne podlage upravičeni, a ne z namenom zagotoviti varnost cestnega prometa, temveč z namenom okrniti ministrov ugled in doseči ugodnejši položaj v pogajanjih sindikata. Obsojenci so pri tem delovali s fraudoloznim namenom, saj je bilo njihovo ravnanje kot celota usmerjeno v doseganje nezakonitega cilja, torej v udejanjanje neprava.26 Iz pojasnjenega sledi, da sta nižji sodišči ustrezno tolmačili zakonski znak nezakonitega uradnega dejanja ter na tej podlagi argumentirano sprejeli dejanski zaključek, da so obsojenci s svojimi ravnanji izpolnili vse zakonske znake očitanih jim kaznivih dejanj. Zatrjevana kršitev določb kazenskega zakona zato ni podana.

_**Glede pravne kvalifikacije**_

17. Drugi očitek, ki ga uveljavljajo zagovorniki obsojenega B. B., se nanaša na dejstvo, da je bilo sporno uradno dejanje v obravnavani zadevi tudi dejansko opravljeno. Zagovorniki trdijo, da naj bi glede na pogojni naklon zakonskega besedila določba drugega odstavka 263. člena KZ-1 inkriminirala izključno neuspešno napeljevanje h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1. V primeru uspešnosti napeljevalca pa naj bi posledično kaznivo dejanje po drugem odstavku 263. člena KZ-1 izgubilo svojo samostojnost in se predrugačilo v (le splošno) napeljevanje h kaznivemu dejanju po 257. členu KZ-1. Iz teh navedb gre razbrati stališče zagovornikov, da naj bi v primeru posredovalčevega uspeha prišlo do neke vrste navideznega steka med kaznivim dejanjem posredovanja po drugem odstavku 263. člena KZ-1 in dejanjem napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1. 18. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 263. člena KZ-1 je dokončano že s samim posredovanjem in torej za izpolnitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja uspešnost storilčevega vplivanja ni pomembna.27 Kot zgoraj pojasnjeno kaznivo dejanje po drugem odstavku 263. člena KZ-1 sicer po vsebini res predstavlja napeljevanje. Vendar je za tovrstno napeljevanje očitno zakonodajalec ocenil, da ogroža pravni red do te mere, da ga je potrebno posebej inkriminirati kot samostojno, v odnosu do splošne inkriminacije napeljevanja iz 37. člena KZ-1 specialno kaznivo dejanje. Namen kaznivega dejanja po drugem odstavku 263. člena KZ-1 je namreč samostojno zaščititi nepristranskost in neodvisnost državnih in drugih organov pred nedovoljenimi vplivi tretjih oseb, ki bi skušale z izkoriščanjem svojega položaja, ugleda ali avtoritete pri teh organih zase ali za koga drugega doseči neko korist, do katere niso upravičene.28 V zakonskem besedilu 263. člena KZ-1 in kontekstu njegove umestitve v kazenski zakonik tako ni mogoče prepoznati namena zakonodajalca, da bi ta zakonska norma delovala le kot subsidiarna inkriminacija, katere _ratio_ bi uspešnost posredovanja izvotlila, napravila redundantno. Ni mogoče trditi niti, da bi uspešnost posredovanja povzročila konsumpcijo kriminalne količine kaznivega dejanja po drugem odstavku 263. člena KZ-1. Slednje izhaja iz višje zagrožene kazni za kaznivo dejanje po drugem odstavku 263. člena KZ-1 napram splošnemu kaznovalnemu okviru za napeljevanje h kaznivemu dejanju po 257. členu KZ-1, iz česar sledi, da je v napeljevanju na način iz drugega odstavka 263. člena KZ-1 zakonodajalec očitno prepoznal večjo kriminalno količino.

19. Zagovorniki obsojenega A. A. nasprotujejo pravni opredelitvi ravnanja, opisanega pod I. točko izreka izpodbijane prvostopenjske sodbe tudi zato, ker naj bi sodišče zmotno uporabilo kazenski zakon glede pomoči pri storitvi kaznivega dejanja.

20. V zvezi z navedbami zagovornikov, da obsojeni A. A. ni pomagal policistoma, ki sta ustavila ministra ter da ta policista nista v postopku, je treba pojasniti, da se A. A. to niti ne očita.29 Očita se mu, da je pri obravnavanem kaznivem dejanju pomagal obsojenima B. B. in C. C., in sicer s tem, ko je preko FB Messenger aplikacije slednjima in G. G. ter D. D. posredoval informacijo, da minister zvečer igra na koncertu in C. C. predlagal, naj pošlje policiste v zasedo, nato pa so člani FB skupine po skupnem dogovoru v ta namen kontaktirali še B. B., s čimer je odločilno prispeval k temu, da sta B. B. in C. C. izvršila obravnavano dejanje. Ker je bilo obravnavano kaznivo dejanje dokončano že s tem, ko sta obsojena B. B. in C. C. posredovala pri uradnih osebah, ne glede na to, ali je do ustavitve ministra tudi dejansko prišlo, so neutemeljene tudi navedbe o tem, da naj bi šlo za neuspelo pomoč.

21. Prav tako ni mogoče slediti stališču zagovornikov, da podatka o tem, da bo minister tistega večera igral v določenem gostinskem obratu, ni mogoče šteti za odločilni prispevek, saj naj bi bili policisti seznanjeni z javnimi prireditvami na svojem območju. Slednje namreč ni bilo dokazano, oziroma nasprotno, na podlagi pogovorov v zaprti FB skupini sta nižji sodišči pravnomočno ugotovili, da je bila povod za obravnavano dogajanje ravno dotična informacija s strani obsojenega A. A.. Tako se pokaže, da zagovorniki v tem delu skušajo uveljavljati nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

22. Nadalje se zagovorniki sklicujejo tudi na stališče sodne prakse, da je pomoč mogoča le, ko se je storilec že odločil storiti kaznivo dejanje. Vendar je ta očitek presplošen in zagovorniki ne pojasnijo, kaj želijo s sklicevanjem na sodno prakso doseči. Zato zahteve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

_**Glede položaja/vpliva, ki naj bi ga za posredovanje izrabil obsojeni B. B.**_

23. Zagovorniki obsojenega B. B. uveljavljajo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ko trdijo, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu – o obtožbenem očitku, da naj bi obsojeni B. B. obravnavano kaznivo dejanje storil kot _funkcionar_ SPS. Iz te njegove funkcije naj bi izhajal položaj oziroma vpliv, katerega izraba se mu očita. Kljub temu naj v izpodbijani pravnomočni sodbi ne bi bilo najti razlogov o tem, od kod izhaja ugotovitev, da naj bi bil obsojenec funkcionar SPS, niti, kakšno funkcijo naj bi imel obsojenec v SPS. Zagovorniki hkrati pritožbenemu sodišču očitajo, da se ni opredelilo do tosmernih pritožbenih navedb, s čimer naj bi kršilo prvi odstavek 395. člena ZKP.

24. Obsojeni B. B. in obsojeni C. C. sta bila spoznana za kriva, da sta izrabila svoj položaj in domnevni vpliv zato, da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti. Zakonsko besedilo res terja, da storilec obravnavanega kaznivega dejanja izrabi nek svoj položaj ali vpliv, torej položaj ali vpliv predstavljata zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja in kot taka odločilno dejstvo.

25. V izreku pravnomočne sodbe je opisano, da sta obsojena C. C. in B. B. kot policista in funkcionarja, C. C. pa tudi kot sosed, po telefonu poklicala druga policista in jima naročila, naj ustavita ministra in mu odredita preizkus alkoholiziranosti. Prvostopenjsko sodišče sicer podrobneje ni razčlenjevalo funkcij, ki sta jih obsojenca zasedala v SPS. Je pa iz sodbe zlasti v 26., 27. in 29. točki (navsezadnje pa tudi že iz povzetkov zagovorov obsojencev in izpovedb prič) razvidna ugotovitev, da so v zaprti FB skupini, v kateri sta sodelovala tudi obsojena B. B. in C. C., sodelovali le predstavniki oziroma funkcionarji SPS. Nadalje je v 142. točki sodbe prvostopenjsko sodišče izrecno ugotovilo, da sta bila obsojenca C. C. in B. B. funkcionarja SPS in policista, ter da C. C. stanuje dve ulici stran od I. I. in je tako skušal izrabiti tudi svoj sosedski položaj. Tudi pritožbeno sodišče je pritožbene navedbe glede funkcij dotičnih obsojencev v SPS preizkusilo in se do njih opredelilo v 36. točki izpodbijane sodbe. Pri tem gre pritrditi pritožbenemu sodišču, da točna funkcija obsojenih B. B. in C. C. v SPS za zadevo ni odločilna, saj je Vrhovno sodišče že presodilo, da je lahko storilčev položaj ali vpliv zelo raznolik.30 Glede na pojasnjeno nista podani niti kršitev iz 11. točke 371. člena ZKP, niti iz prvega odstavka 395. člena ZKP.

26. Zagovorniki obsojenega B. B. kršitev določb postopka po 11. točki 371. člena ZKP prepoznavajo tudi v zatrjevanem nasprotju med opisanim očitkom, da je obsojeni B. B. kot funkcionar SPS policistu H. H. „naročil“ ustavitev ministra, ter med ugotovitvami obrazložitve sodbe, da funkcionarji SPS nimajo avtoritete nad drugimi policisti in da obsojeni B. B. policistu H. H. ni bil nadrejen.

27. V zvezi z navedenim je Vrhovno sodišče že judiciralo, da zakonsko besedilo zato, da bi bilo kaznivo dejanje po drugem odstavku 263. člena KZ-1 podano, ne zahteva, da je storilec v odnosu do uradne osebe v nadrejenem položaju. Inkriminirano je tudi posredovanje z izrabo storilčevega resničnega ali celo zgolj domnevnega vpliva, denimo če storilec izrabi svoje prijateljstvo ali poznanstvo do uradne osebe.31 Dejstvo, da obsojeni B. B. ni bil nadrejen policistu H. H. in da mu položaj funkcionarja SPS ni dajal formalne avtoritete napram policistu H. H., torej ni relevantno pri presoji vpliva, ki ga je obsojeni B. B. izrabil v konkretnem primeru. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obsojeni B. B. z obravnavanim ravnanjem kot policist in funkcionar SPS izrabil svoj domnevni vpliv na policista H. H., tako ni v nasprotju z ugotovitvijo, da funkcionarji SPS sicer sami po sebi nimajo formalnega vpliva oziroma položaja nadrejenosti napram policistom. Slednje je razumno obrazloženo v 142. točki izpodbijane prvostopenjske sodbe. Pritožbene navedbe o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo je pritožbeno sodišče povzelo v 29. točki sodbe. V 31. točki drugostopenjske sodbe pa je kot natančnemu in prepričljivemu pritrdilo zaključku prvostopenjskega sodišča, da obsojeni B. B. sicer ni bil nadrejen policistu H. H., da pa je z obravnavanim ravnanjem kot policist in funkcionar SPS izrabil svoj domnevni vpliv nanj. Ker v takšnem razlogovanju ob pozornem branju, kot pojasnjeno, ni najti nikakršnega nasprotja, je s tem, ko je pritrdilo zaključkom prvostopenjskega sodišča, pritožbeno sodišče, v skladu s standardi obrazloženosti drugostopenjskih odločb,32 hkrati zavrnilo pritožbene navedbe o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo. Posledično ne drži, kot trdijo zagovorniki obsojenega B. B., da pritožbeno sodišče pritožbenih navedb v tej smeri ne bi preizkusilo.

28. Zagovorniki obsojenega A. A. nadalje trdijo tudi, da zgolj dejstvo, da naj bi bil obsojeni C. C. policaj in sosed33 policista I. I., ne zadostuje za utemeljitev, da bi obstajal medsebojni vpliv. Vendar takšni poziciji ni mogoče slediti, saj je Vrhovno sodišče že judiciralo, da vpliv v smislu drugega odstavka 263. člena KZ-1 zaradi načina njihovega dela in medsebojne solidarnosti predstavljajo tudi odnosi med policisti.34 Tako je povsem razumna ugotovitev pravnomočne sodbe, da je obsojeni C. C. ne samo policist kot, temveč tudi funkcionar SPS, napram policistu I. I. izrabil svoj položaj in vpliv med policisti, oziroma „cehovsko“ solidarnost in pripadnost, kot jo imenuje pritožbeno sodišče (41. točka izpodbijane sodbe).

29. Glede na pojasnjeno zatrjevane kršitve niso podane.

_**Glede izločitve dokazov**_

30. Zagovorniki obsojenega A. A. uveljavljajo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Trdijo, da so bili pogovori iz zaprte skupine iz aplikacije FB Messenger pridobljeni nezakonito.

31. Najprej zagovorniki navajajo, da naj bi bili dotični dokazi pridobljeni z vdorom v skupino. V zvezi s tem sta nižji sodišču razumno presodili, da so trditve o vdoru v skupino, ki so se pojavljale tekom postopka, ves čas na ravni golih zatrjevanj in špekulacij ter neizkazane in sta jih kot take prepričljivo zavrnili. Ker je bilo torej pravnomočno ugotovljeno, da ni prišlo do vdora v zaprto FB skupino,35 zagovorniki tako ugotovljenih dejstev z zahtevo ne morejo izpodbijati.

32. Zagovorniki pa nezakonitost spornih dokazov utemeljujejo tudi s trditvijo, da je bila sodna odredba, na podlagi katere je bila pridobljena sporna FB komunikacija, prekoračena. Komunikacija obsojenega A. A. z L. L., na katero se opira prvostopenjska sodba, naj bi bila tako pridobljena izven odredbe.

33. Dne 16. 5. 2016 je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo odredbo III Kpd 15307/2016, s katero je bilo družbi Facebook, Inc, ZDA odrejeno, da posreduje podatke vse komunikacije, ki je potekala od dne 28. 11. 2015 od 0:00 ure do dne 29. 11. 2015 do 24:00 ure na socialnem omrežju Facebook v zaprti skupini, v kateri so sodelovali poimensko našteti uporabniki. Odredba je bila torej izdana le za pridobitev komunikacije v zaprti FB skupini in ne za vso komunikacijo, v kateri so bili v relevantnem času udeleženi člani zaprte skupine. Na podlagi te odredbe je družba FB posredovala vso komunikacijo članov zaprte skupine, tudi s tretjimi osebami, s pojasnilom, da se do zaprte skupine lahko dostopa le preko FB profila posameznega uporabnika in zato ločeno prepisov pogovora zgolj zaprte skupine ne morejo posredovati. Na podlagi odredbe je bila torej pridobljena tudi komunikacija izven zaprte skupine, med drugim tudi komunikacija obsojenega A. A. z L. L., ki ni bil član zaprte skupine. Zagovorniki imajo tako prav, da je Faceboook, Inc posredoval tudi podatke, ki jih sodišče z odredbo ni zahtevalo in da je bila v tem delu odredba prekoračena.

34. Sodna praksa se je že izrekla, da zgolj zato, ker je zasebnik posredoval tudi podatke, ki jih sodišče ni zahtevalo, pridobljeni dokazi še niso nezakoniti. Ključno vprašanje je, ali sta se nižji sodišči v pravnomočni sodbi oprli na pridobljene podatke le v delu, ki je skladen z odredbo, ali tudi podatke, pridobljene izven odredbe.36 Kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je namreč podana le, kadar se sodba _opira_ na nezakonito oziroma protiustavno pridobljen dokaz.37

35. Ker je kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP umeščena med tako imenovane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka velja, da je treba sodbo razveljaviti vselej, ko je kršitev podana,38 pri čemer ni pomembno, ali oziroma v kolikšni meri je oziroma bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.39 Sodišče tako ne sme presojati, ali bi bila očitno enaka sodba izrečena tudi brez nedovoljenega dokaza4041 Poleg že omenjene gramatikalne in sistemske, v prid takšnemu tolmačenju navedene določbe govorita tudi namenska in zgodovinska razlaga. Zakon o kazenskem postopku – ZKP-7742 Socialistične federativne republike Jugoslavije je namreč bistvene kršitve določb kazenskega postopka opredeljeval v 364. členu. V 8. točki prvega odstavka navedenega člena je ZKP-77 tako določal, da je kršitev določb kazenskega postopka podana, če se sodba opira na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati, _razen, če je glede na druge dokaze očitno, da bi bila tudi brez tega dokaza izrečena enaka sodba._ Takšno zakonsko ureditev je teorija grajala, češ da nasprotuje naravi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Od sodišča je namreč navedena zakonska določba terjala, da ugotavlja, ali nedovoljeni dokaz predstavlja t. i. odločilen dokaz,43 s čimer je kršitev po 8. točki prvega odstavka 364. člena ZKP-77 pridobila nekakšno hibridno naravo ter je bila po svoji vsebini vsaj delno tudi relativna kršitev. Slednje je po mnenju kritikov odprlo pot za zlorabe, ko bi sodišče sicer do določenega zaključka prišlo (tudi) s pomočjo nedovoljenega dokaza in bi že prišlo do t. i. psihološke okužbe sodnika, pa bi nato sodišče v sodbi zapisalo, da je/bi do enakega zaključka prišlo že na podlagi dovoljenih dokazov.44 Zakonodajalec je očitno takšnemu razlogovanju sledil, saj je v Zakonu o kazenskem postopku Republike Slovenije45 v 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP določil, da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Izpustil je torej dostavek, da bi bila ta kršitev podana le, če glede na druge dokaze ni _očitno, da bi bila tudi brez tega dokaza izrečena enaka sodba_. Iz navedenega zgodovinskega razvoja relevantne zakonske določbe izhaja jasen zakonodajalčev namen, da omenjena kršitev vodi v razveljavitev sodbe vsakokrat, ko se sodba opira na nedovoljen dokaz, ne glede na težo, ki naj bi jo tak dokaz nosil za sodno odločitev.

36. Sodba se na dokaz opira takrat, ko obstaja vzročna zveza med spoznavno vrednostjo tega dokaza in obsodilno sodbo.46 Že iz jezikovne razlage določbe 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izhaja, da vzročna zveza ni podana zgolj, kadar se sodba na nek dokaz izrecno sklicuje, temveč tudi, ko je iz ocene drugih dokazov razvidno, da je tudi47 nedovoljen dokaz očitno vplival na odločitev sodišča, četudi se sodba izrecno nanj ne sklicuje.48 Tako so v vzročni zvezi s sodbo tisti dokazi, na podlagi ali s pomočjo katerih je sodišče ugotovilo kakšno pravno relevantno49 dejstvo. Nasprotno dokaz, ki ni vir relevantnih oziroma odločilnih dejstev, ne predstavlja opore sodbe.50 Odločilno je tudi, ali je nedovoljen dokaz obdolžencu v škodo ali v korist.51

37. V danem primeru prvostopenjska sodba v 41. točki izrecno povzame tudi podatke, ki jih je družba Facebook posredovala „izven odredbe“. V 42. točki pa na njihovi podlagi izpelje zaključek, da tudi iz komunikacije med obsojenim A. A. in L. L. jasno izhaja, da je bil A. A. pobudnik ustavitve ministra. Nesporno gre torej za dokaz, ki ga je sodišče uporabilo obsojencu v škodo. Ob tem gre dodati, da ne gre za dokaz, s katerim bi se dokazovala obrobna dejstva,52 temveč za dokaz, usmerjen v dokazovanje odločilnega dejstva – A. A. vloge pri obravnavanem dejanju. V zvezi z navedeno komunikacijo je sodišče nadalje L. L. tudi zaslišalo. Na izpovedbo priče L. L. se prvostopenjska sodba prav tako opira, in sicer izključno glede vsebine spornega pogovora z obsojenim A. A..53 Zaslišanje priče L. L., katerega izpovedba izvira54 iz prvotno sporno pridobljene FB komunikacije, ter umestitev te izpovedbe v izpodbijano sodbo, izkazuje pomen, ki ga je prvostopenjsko sodišče očitno pripisalo sporni komunikaciji med obsojenim A. A. in L. L. Sporna komunikacija prav tako ne predstavlja enega v nizu več dokazov.55 Komunikacija v zaprti FB skupini je namreč edini preostali obremenilni dokaz o vlogi obsojenega A. A. pri obravnavanem dejanju. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je obsojeni A. A. s tem, ko je v zaprto FB skupino posredoval informacijo o zabavi v ..., na kateri bo prisoten minister, in predlagal ukrepanje, odločilno prispeval k izvršitvi obravnavanega dejanja in bil „pobudnik“ ravnanja ostalih obsojencev. Tak zaključek o vlogi obsojenega A. A. je sodišče sprejelo na podlagi celostne presoje tako komunikacije v zaprti FB skupini, kot tudi komunikacije obsojenega A. A. z L. L. Tudi komunikacija med obsojenim A. A. in L. L. je torej dokaz, s pomočjo katerega je sodišče ugotovilo odločilno dejstvo in je, v luči ocene ostalih dokazov, očitno vplival na odločitev sodišča. Prvostopenjska sodba se tako pri ugotovitvi odločilnih dejstev v zvezi z vlogo obsojenega A. A. izrecno opira tudi na podatke, ki so bili pridobljeni s prekoračitvijo sodne odredbe, torej na način, da je Faceboook, Inc brez podlage posegel v komunikacijsko zasebnost L. L. in v tem delu tudi obsojenega A. A..

38. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da se v delu, kjer se sodba opira na komunikacijo med obsojenim A. A. in L. L., sodba opira na nedovoljen dokaz, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar terja razveljavitev sodbe v tem delu.

_**Glede ostalih zatrjevanih kršitev**_

39. Navedbe zagovornikov obsojenega C. C., da posredovanje obsojenega C. C., ko je kot policist in funkcionar Sindikata policistov Slovenije (SPS) poklical policista I. I., ni bilo nezakonito, prav tako obsojenec ni posredoval pri nezakonitem uradnem dejanju, se izkažejo kot neizčrpane, saj jih zagovorniki niso uveljavljali v pritožbi. Enako velja za trditev, da je iz pravnomočne sodbe izostala obrazložitev glede odločilnega dejstva, da je bila uradna oseba, pri kateri storilec posreduje, seznanjena z dejstvom nezakonitega posredovanja; da izraz „domnevni“ vpliv iz inkriminacije drugega odstavka 263. člena KZ-1 zaradi splošnosti ne zadošča načelu določnosti zakona; da naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv, ker naj ne bi bila konkretizirana nezakonitost uradnega dejanja oziroma naj ne bi bila navedena pravna podlaga, iz katere izhaja. Teh kršitev tako Vrhovno sodišče ni preizkušalo. Navedbe zagovornikov obsojenega C. C. o tem, da obsojeni C. C. policista I. I. poklical ne zato, da bi ustavil ministra, temveč zato, da bi mu posredoval informacijo o bodočem vinjenem vozniku, ter da je bilo patrulji policista I. I. odrejeno tudi opravljanje nalog za ugotavljanje psihofizičnega stanja voznikov, pod pretvezo kršitve določb kazenskega postopka dejansko skušajo napadati dejansko stanje.

40. Navedbe zagovornikov obsojenega B. B., da naj bi bila pravnomočna sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka tudi zato, ker naj se pritožbeno sodišče ne bi opredelilo do kršitve domneve nedolžnosti, so neutemeljene. Pritožbeno sodišče je namreč navedeno presojalo v okviru preizkusa ugotovljenega dejanskega stanja (37. točka sodbe), pri čemer je v celoti pritrdilo ugotovitvam prvostopenjskega sodišča. Iz navedenega jasno izhaja stališče pritožbenega sodišča, da je bila krivda obsojencem ugotovljena onkraj razumnega dvoma in ob spoštovanju načela domneve nedolžnosti. Zagovorniki skušajo tako pod krinko kršitev določb postopka vsebinsko nasprotovati presoji pritožbenega sodišča, da je bilo dejansko stanje pred prvostopenjskim sodiščem pravilno in popolno ugotovljeno, kar predstavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve.

41. Navedbe zagovornikov obsojenega A. A. o tem, da naj ne bi bila izkazana vzročna zveza med ravnanjem obsojenega A. A. in ustavitvijo ministra, ter da naj bi policista H. H. in K. K. ministra ustavila samoiniciativno in ne zaradi posredovanja obsojenega B. B., so usmerjene v uveljavljanje nedovoljenega razloga oziroma v delu, kjer navajajo, da sta imela policista H. H. in K. K. vsa pooblastila za ustavitev ministra, pavšalne in jih ni mogoče preizkusiti.

42. Navedbe zagovornikov obsojenega D. D. o tem, da obsojenčevega ravnanja ni mogoče šteti za pomoč, saj naj ne bi šlo za odločilni prispevek, so usmerjene v izpodbijanje pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, deloma pa zahteva nasprotuje tudi primernosti kazenske sankcije,56 kar oboje predstavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve.

C.

43. Glede na vse pojasnjeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega A. A. utemeljena, saj je bila s pravnomočno sodbo v škodo obsojenega A. A. kršena določba 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato je v delu, ki se nanaša na obsojenega A. A., pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču (prvi odstavek 426. člena ZKP), glede na naravo kršitve pred popolnoma spremenjen senat oziroma pred drugega sodnika posameznika. V novem sojenju bo moralo prvostopenjsko sodišče najprej ponovno presoditi, ali se v spisu nahajajo nezakoniti dokazi, v skladu s stališči te sodbe in zavzemanji zagovornikov, ter jih po potrebi izločiti. V nadaljevanju pa nato na podlagi dovoljenih dokazov ponovno presoditi, ali je obsojeni A. A. s svojim ravnanjem izpolnil vse znake očitanega mu kaznivega dejanja ter ugotoviti vse elemente kaznivega dejanja. Glede zahtev zagovornikov obsojenih B. B., C. C. in D. D. pa je Vrhovno sodišče presodilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato jih je kot neutemeljene zavrnilo (425. člen ZKP).

44. Obsojeni B. B., C. C. in D. D. z zahtevami za varstvo zakonitosti niso uspeli, zato jim je Vrhovno sodišče, ob upoštevanju njihovih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa ter zapletenosti zadeve, na podlagi tarifnih številk 7112, 7119, 71113, in 7152 v plačilo naložilo sodno takso, vsakemu v znesku 350,00 EUR.

45. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev iz točke I izreka so glasovali vrhovni sodnika in sodnica Marjeta Švab Širok, mag. Aleksander Karakaš in Tomaž Pavčnik, za odločitev iz točke II izreka pa vrhovni sodniki in sodnica Marjeta Švab Širok, dr. Primož Gorkič, mag. Aleksander Karakaš in Tomaž Pavčnik. Vrhovna sodnica Barbara Zobec je podala odklonilno ločeno mnenje.

1 Sodba VSRS 151/2010 z dne 24. 2. 2011, tč. 5. 2 Sklep Vrhovnega sodišča I Ips 51056/2018 z dne 30. 6. 2022, tč. 6; sodba Vrhovnega sodišča Ips 50620/2014 z dne 2. 12. 2021, tč. 6; sodba Vrhovnega sodišča I Ips 18/2008 z dne 5. 6. 2008, tč. 8; Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 911. 3 Sodbe VSRS I Ips 28724/2015 z dne 9. 6. 2016; I Ips 9645/22010 z dne 4. 2. 2016; I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008; idr. 4 Tako tudi sklepa VSRS I Ips 47924/2012 z dne 5. 9. 2013 in I Ips 48272/2012 z dne 13. 2. 2014. 5 Priloga A170. 6 Pogovori iz FB skupine na CD zgoščenkah na l. št. 68 in 173 ter v prilogah A10 in A136; povzeti v 33. in 39. točki sodbe. 7 Navedeni člen v prvem odstavku določa, da so policisti dolžni med stavko opravljati naslednje naloge policije: varovanje življenja, osebne varnosti ljudi in premoženja; preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj; odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in drugih iskanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom; varovanje določenih oseb, organov, objektov, prostorov in okolišev državnih organov; vzdrževanje javnega reda; nadzor in urejanje prometa na javnih cestah; izvajanje nadzora državne meje; opravljanje nalog, določenih v predpisih o tujcih. 8 Prepis zvočnega posnetka z naroka za glavno obravnavo dne 17. 3. 2021: J. J. tako na str. 1,2, I. I. pa na str. 9. 9 Prepis zvočnega posnetka z naroka za glavno obravnavo dne 10. 2. 2021: H. H. tako na str. 14-15 in izrecno o klicu na str. 18 ter o splošnem zavedanju o popivanju ministra na str. 20; K. K. pa na str. 33 oziroma o splošnem zavedanju o popivanju ministra na str. 36. 10 Pogovori iz FB skupine na CD zgoščenkah na l. št. 68 in 173 ter v prilogah A10 in A136; povzeti v 33. točki sodbe. 11 Prepis zvočnega posnetka z naroka za glavno obravnavo dne 10. 2. 2021: H. H. tako na str. 19-20, K. K. pa na str. 36; tako tudi Bojan Žnidaršič na str. 25 prepisa zvočnega posnetka z naroka za glavno obravnavo dne 24. 2. 2021. 12 Pravnomočna ugotovitev v 97. točki na str. 79 izpodbijane prvostopenjske sodbe, ki izhaja iz izpovedbe priče F. F. – prepis zvočnega posnetka z naroka za glavno obravnavo dne 10. 2. 2021, str. 4-5. 13 Prepis zvočnega posnetka z naroka za glavno obravnavo dne 17. 3. 2021, str. 8 (J. J.) in Prepis zvočnega posnetka z naroka za glavno obravnavo dne 24. 2. 2021, str. 3 (Cekić), 9-10 (Drekonja), 23-24 (Eniko), idr. 14 Sodba VSRS I Ips 55384/2011, tč. 11. 15 Sodba VSRS I Ips 10314/2012 z dne 17. 7. 2014, tč. 17; tako tudi Devetak H. v: dr. Korošec D., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 141. 16 Sodbi VSRS I Ips 62103/2012 z dne 12. 12. 2015 in I Ips 14217/2013 z dne 1. 9. 2016; tako tudi Šepec M., et al., v: Šepec M., Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 1098-1099. 17 Sodba VSRS Ips 55384/2011 z dne 31. 05. 2018, tč. 11; tako tudi sodba VSRS I Ips 11903/2018 z dne 10. 06. 2021, tč. 8. 18 Sodba VSRS I Ips 55384/2011, tč. 12; tako tudi Devetak H. v: dr. Korošec D., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 134-135. 19 Žaberl M., et al., Zakon o nalogah in pooblastilih policije s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 45. 20 Sodba VSRS I Ips 11903/2018 z dne 10. 06. 2021, tč. 8. 21 Odločba USRS U-I-370/98 z dne 18. 12. 2002, tč. 12 in 13. 22 Žaberl M., et al., Zakon o nalogah in pooblastilih policije s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 49. 23 136.-138. točka prvostopenjske sodbe; 20.-21. točka drugostopenjske sodbe. 24 139. točka prvostopenjske sodbe in 20.-21. točka drugostopenjske sodbe. 25 Prim. s sodbo VSRS I Ips 55384/2011 z dne 31. 5. 2018. 26 Prim. z obrazložitvijo sodbe VSRS I Ips 55384/2011 z dne 31. 5. 2018 v tč. 13, kjer je bilo ugotovljeno, da je bilo ravnanje obsojenca v celoti in izključno usmerjeno v doseganje nezakonitega cilja; medtem ko je bilo v dani zadevi ravnanje obsojencev usmerjeno v preprečevanje nevarnosti v prometu zaradi suma na vinjenega voznika. 27 Devetak H. v: dr. Korošec D., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 141. 28 Ibid., str. 132. 29 Tako tudi pritožbeno sodišče v 10. točki izpodbijane sodbe. 30 Sodba VSRS I Ips 11903/2018 z dne 10. 6. 2021, tč. 7. 31 Sodba VSRS I Ips 11903/2018 z dne 10. 6. 2021, tč. 7. 32 Odločba VSRS I Ips 66162/2012 z dne 5. 6. 2014 in številne druge. 33 Glede nasprotovanj zahteve, da sta bila soseda, je pritožbeno sodišče v 41. točki izpodbijane sodbe pojasnilo, da je policist I. I. sam povedal, da se s C. C. pozna, ker sta soseda. 34 Sodba VSRS I Ips 11903/2018 z dne 10. 6. 2021, tč. 7. 35 26. in 27. točka prvostopenjske sodbe ter 13. točka pritožbene sodbe. 36 Sodba in sklep VSRS I Ips 58431/2013 8. 9. 2022, sodbi VSRS I Ips 22540/2014 z dne 5. 11. 2020 in I Ips 12240/2009 z dne 14. 4. 2011. 37 Sodba VSRS I Ips 35324/2018 z dne 17. 6. 2021, tč. 13. 38 Prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 392. člena ZKP. 39 Za razliko od relativnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. 40 Dežman Z. V: Šepec M., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 899. 41 Nekateri teoretiki tudi drugače – zagovarjajo metodo tehtanja, po kateri se presoja prispevek spornega dokaza k sodbi – tako denimo Dr. Gorkič P., Načelo sorazmernosti in izločanje nezakonitih dokazov v slovenskem pravu: drugi del, Pravna praksa, št. 5, 2014; prim. tudi z odločbo USRS Up-754/04 z dne 14. 9. 2006, tč. 15, kjer je USRS ugotovilo, da je bil neizvedeni dokaz bistven za odločitev o obdolženčevi krivdi, a se o vzročni zvezi nedovoljenih dokazov s sodbo ni izjavilo; prim. tudi s sodbo VSRS I Ips 2979/2016 z dne 24. 3. 2022, tč. 14, kjer je VSRS zaključilo, da nezakonitost izločene izjave oškodovanke ne vpliva na nepristranskost sodnika, ker je pravnomočna sodba zaključke gradila na drugih dokazih – dveh izvedenskih mnenjih, bioloških sledeh, izpovedbah prič in oškodovankini medicinski dokumentaciji. Vendar se pri tem se izpodbijana sodba ni opirala na domnevno izjavo oškodovanke ali izvedensko mnenje sodne izvedenke, iz vsebine sodbe pa ni bilo niti razvidno, da bi se senat z vsebino teh listin seznanil oziroma da bi slednje kakorkoli vplivale na odločitev. 42 Uradni list SFRJ, št. 4/1977, 14/1985, 74/1987, 57/1989, 83/1989, 3/1990, Uradni list RS - stari, št. 37/1990, Uradni list RS/I, št. 17/1991 - ZUDE, Uradni list RS, št. 55/1992 – ZVDK, 19/1994 - ZS, 63/1994 – ZKP; ki se je na našem ozemlju nadalje uporabljal na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I). 43 Standard odločilnega ali edinega dokaza sicer uporablja Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Pri tem gre opozoriti, da ESČP vedno poudari, da 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) zagotavlja pravico do poštenega sojenja, ne določa pa pravil o dopustnosti dokazov. Slednje je tako primarno prepuščeno državam članicam. ESČP vzpostavlja le minimalne standarde, ki (še) omogočajo pošten postopek - tako tudi Zobec J. V: Motoc I. in Ziemele I., The impact of the ECHR on democratic change in central and eastern Europe: judicial perspectives, Cambridge University Press, Cambridge, 2016, str. 435. Prim. tudi s sodbama ESČP Schenk proti Švici, št. 10862/84 z dne 12. 7. 1988; in Khan proti Združenemu kraljestvu, št. 35394/97 z dne 12. 5. 2000. 44 Dr. Zobec Ž., Komentar ZKP s sodno prakso, II. izdaja, Ljubljana 1985, str. 725-726. 45 Uradni list RS, št. 63-2168/1994 – ZKP. 46 Odločba USRS Up-62/98 z dne 1. 7. 1999; prim. tudi s sodbo VSRS I Ips 26181/2015 z dne 13. 10. 2022, tč. 10. 47 Prim. tudi s sodbo VSRS I Ips I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021, tč. 11. 48 Mag. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 791; tako tudi Dežman Z. V: Šepec M., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 898. 49 Prim. tudi s sodbo VSRS I Ips 186/2003 z dne 7. 4. 2005, ki govori celo o odločilnem dejstvu. 50 Sodba VSRS I Ips 50818/2014 z dne 16. 1. 2020, tč. 20; tako tudi sodba VSRS I Ips 252/2008 z dne 2. 7. 2009, tč. 10-11. 51 Dežman Z. v: Šepec M., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 899. 52 Prim. s sodbo VSRS I Ips 50818/2014 z dne 16. 1. 2020, tč. 20. 53 42. točka sodbe. 54 Zahteva ne uveljavlja izločitve izpovedbe L. L. kot sadeža zastrupljenega drevesa, zato tega, skladno z načelom dispozitivnosti, Vrhovno sodišče ni presojalo. 55 Prim. s sodbo ESČP Schenk proti Švici, št. 10862/84 z dne 12. 7. 1988, kjer je ESČP ugotovilo, da ni podana kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP, ker je bil nezakonito pridobljen dokaz le eden v nizu dokazov, na katere je sodišče oprlo svoje zaključke. 56 Zahteva sicer trdi tudi, da naj bi izrečena sankcija odstopala od izrečenih sankcij v primerljivih zadevah, a te trditve z ničemer ne konkretizira, torej je ni mogoče preizkusiti v okviru kršitve načela enakosti.

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNE SODNICE BARBARE ZOBEC [Povezava na PDF dokument](/mma_bin.php?static_id=2024082112475689 "Povezava na PDF dokument")