Jedro

Delavec ne sme in ne more samovoljno, mimo aktov podjetja in mimo ustreznih sklepov delati v organizaciji, kar se mu zdi primerno in da bi samovolja lahko bila zakonit (resen) razlog za prenehanje delovnega razmerja. Vendar je že drugostopenjsko sodišče jasno poudarilo, da je revidentka izbrala napačno pravno podlago za prenehanje delovnega razmerja tožniku. Ker je tožnik prihajal na delo, pa čeprav na drugo delovno mesto, kot mu je bilo s strani revidentke odrejeno, ni mogoče govoriti o neupravičeni odsotnosti z dela (zato za prenehanje delovnega razmerja tudi ni uporabna določba 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR). Revidentka bi lahko uvedla zoper tožnika disciplinski postopek, lahko bi uporabila določbe 9. točke prvega odstavka 100. člena ZDR (delavcu preneha delovno razmerje, če noče delati na delovnem mestu, na katerega je razporejen - v 30 dneh po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja), pa bi prišlo do zakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tako pa so vsi, sicer povsem sprejemljivi razlogi, ki jih navaja revidentka, neuporabljivi, zaradi že prej napačno izbrane pravne podlage za odločitev o prenehanju delovnega razmerja tožniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevku tožnika, razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 27.3.1995 o prenehanju delovnega razmerja tožnika, odločilo, da mu delovno razmerje pri toženi stranki še traja in da ga je zato dolžna poklicati na delo in mu od 27.1.1995 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navajala je, da je sodišče v izpodbijani sodbi odločilo brez navedbe razlogov, da gre za samovoljo delavca, zaradi katere je ta tudi izostal z dela. Tožnik ni pričel z delom na delovnem mestu, kamor je bil razporejen, čeprav je prejel ustrezen sklep. Delavec nima pravice sam izbirati, kje bo delal, nova začasna razporeditev pa je bila skladna z akti tožene stranke. Zato je bila zakonita odločitev tožene stranke, da tožniku preneha delovno razmerje, saj je bil z dela odsoten več kot pet zaporednih delovnih dni. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP/77) in je revizijsko sodišče zato vezano na ugotovitve dejanskega stanja v izpodbijani sodbi. Zato v delu, kjer revizija vsebinsko samo ugovarja ugotovljenemu dejanskemu stanju, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77), prav tako pa ne bistvene kršitve, ki jo uveljavlja revizija.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi dovolj natančno navedlo vse razloge, ki so ga vodili k odločitvi. Ugotovilo je, da je tožnik tudi po 25.1.1995 prihajal na delo, čeprav res ne, da bi delal na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen, vendar to pomeni, da ni neupravičeno izostal z dela, zato ni bilo podlage za prenehanje delovnega razmerja, zaradi neupravičene odsotnosti z dela.

Iz določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se na delo ne vrne, s prvim dnem odsotnosti z dela. Relevantna okoliščina za odločitev je zato neupravičena odsotnost. O neupravičeni odstotnosti pa ni mogoče govoriti, če je delavec sicer (glede na naravo dela) za svojo organizacijo opravljal določene naloge, pa čeprav samovoljno.

Odsotnost pomeni v smislu tega člena fizično odsotnost iz organizacije, ne pa morebitnega odklanjanja delovnih nalog oziroma samovoljnega opravljanja drugih del ali nalog za delodajalca.

Po določbi 4. člena konvencije št. 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (konvencija - Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, mednarodne pogodbe št. 15/92) delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca (v to kategorijo sodi tudi neupravičena odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni) ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe.

Glede na določbe konvencije je neupravičen izostanek z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni, če ga delodajalec ugotovi, dovolj resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Vendar v spornem primeru tega razloga ni bilo mogoče ugotoviti. Revizijsko sodišče sicer soglaša z navedbami revidentke, da delavec ne sme in ne more samovoljno, mimo aktov podjetja in mimo ustreznih sklepov delati v organizaciji, kar se mu zdi primerno in da bi samovolja lahko bila zakonit (resen) razlog za prenehanje delovnega razmerja. Vendar je že drugostopenjsko sodišče jasno poudarilo, da je revidentka izbrala napačno pravno podlago za prenehanje delovnega razmerja tožniku. Ker je tožnik prihajal na delo, pa čeprav na drugo delovno mesto, kot mu je bilo s strani revidentke odrejeno, ni mogoče govoriti o neupravičeni odsotnosti z dela (zato za prenehanje delovnega razmerja tudi ni uporabna določba 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR). Revidentka bi lahko uvedla zoper tožnika disciplinski postopek, lahko bi uporabila določbe 9. točke prvega odstavka 100. člena ZDR (delavcu preneha delovno razmerje, če noče delati na delovnem mestu, na katerega je razporejen - v 30 dneh po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja), pa bi prišlo do zakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tako pa so vsi, sicer povsem sprejemljivi razlogi, ki jih navaja revidentka, neuporabljivi, zaradi že prej napačno izbrane pravne podlage za odločitev o prenehanju delovnega razmerja tožniku.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP/77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP/77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).