Jedro

Zavrnitev tožbe investitorja kot tožeče stranke. Zaradi pomanjkljivosti prvostopnega lokacijskega dovoljenja in lokacijske dokumentacije oziroma njune neskladnosti z določbami ZUN in ZSZ je tožena stranka lokacijsko dovoljenje odpravila in vrnila zadevo po 242. členu ZUP prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbama K.R. in S.R. ter B.H. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) in odpravila odločbo Sekretariata za urbanizem in varstvo okolja občine z dne 5.5.1992, s katero je navedeni prvostopni organ izdal tožniku lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše in vkop cisterne za kurilno olje na zemljiščih parc.št. 361/4 in 361/3 pod tam navedenimi pogoji; ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 2. odstavka 54. člena, 55. člena in 57. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 48/90 in 3/91) ter na določbo 3. odstavka 40. člena zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 - popravek in 33/89), ki jih tudi citira. Tožena stranka ugotavlja, da je lokacijsko dovoljenje izdano za gradnjo na zemljišču parc. št. 361/4 (ki je sicer nastalo iz parc. št. 361/1) in na zemljišču 361/3. V lokacijski dokumentaciji z dne 8.10.1991 pa je navedeno, da gre za gradnjo (le) na zemljišču parc. št. 361/1. Torej so podatki o tem, kje naj bi se gradilo, v nasprotju. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je v lokacijskem dovoljenju navedeno, da sta dovoz in dostop obstoječa preko dvorišča. Tudi iz citirane lokacijske dokumentacije izhaja enako. V upravnih spisih pa je sklep o dedovanju z dne 14.10.1991, katerega sestavni del je tudi dedni dogovor. V njem je med drugim navedeno, da, ker je na sedanjem zemljišču parc. št. 361/1 na zahodnem delu postavljena zgradba, se K. in S.R. in tožnik kot lastniki tudi stanovanjskih in gospodarskih objektov, lociranih na vzhodnem delu tega zemljišča, dogovorijo za rušenje tega objekta zaradi prestavitve služnostne dovozne in peš poti, ki bo vodila od glavne ceste parc. št. 364 proti jugu po skrajnem zahodnem delu in v širini 3 metrov, vse do zemljišča parc. št. 361/3 in v korist tudi zemljišča parc. št. 361/2. Bodoči lastniki zemljišč parc. št. 361/1 in 361/4 si medsebojno dovoljujejo gradnjo nadomestnih objektov, ki so lahko pomaknjeni do meje, višina teh objektov na slemenu pa je lahko največ 4,5 metra. Glede na to tožena stranka ugotavlja, da za zemljišče parc. št. 361/4, kjer namerava graditi tožnik kot investitor, dostop v lokacijskem dovoljenju in v lokacijski dokumentaciji ni ustrezno določen. S tako predvidenim dostopom tožnik, glede na dedni dogovor, ne razpolaga. Po mnenju tožene stranke ima predlagana lokacija sicer zagotovljen dostop, vendar drugje, kot pa je določen z lokacijskim dovoljenjem. Prvostopni organ je po mnenju tožene stranke v zvezi s tem nepopolno ugotovil dejansko stanje. Tožena stranka je tudi pritrdila pritožbenim ugovorom o tem, da tudi ni zagotovljena oskrba s pitno vodo. Iz navedene lokacijske dokumentacije, zlasti pa iz soglasja delovne organizacije ... z dne 20.8.1991, jasno izhaja, da se zaradi oddaljenosti objekta od javnega vodovoda predvideni objekt priključi na javni vodovod preko zunanjega jaška dimenzij 100 x 100 x 140, ki naj se locira v bližini javnega vodovoda. Za lokacijo vodomernega jaška ter poteka priključka po tujih zemljiščih mora tožnik pridobiti soglasje lastnikov, z vknjižbo v zemljiško knjigo. Po mnenju tožene stranke pa iz podatkov v upravnih spisih ne izhaja, da ima tožnik takšno soglasje. Tožena stranka tudi ugotavlja, da izrek lokacijskega dovoljenja v zvezi s tem in drugimi pogoji posameznih soglasij ni določen, kar ni v skladu s 57. členom zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, saj ne vsebuje teh pogojev. V navedeni lokacijski dokumentaciji je v njenem grafičnem delu prikazano le sedanje stanje terena, objektov in komunalnih naprav (s predvidenim objektom), ni pa prikazan tudi načrt predvidene rabe površin, s podatki o oblikovanju objektov oziroma naprav. Po mnenju tožene stranke je torej lokacijska dokumentacija bistveno pomanjkljiva, saj ne vsebuje vseh sestavnih delov, kot to določa 55. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. V ponovnem postopku bo moral prv ostopni organ prikazane pomanjkljivosti odpraviti in v zadevi odločiti v skladu z določbami 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožnik v tožbi meni, da je lokacijsko dovoljenje zakonito in popolno, saj je prvostopni organ v njem upošteval vse tiste zakonite pogoje, ki jih predvidevajo pozitivni predpisi. Te pogoje je izpolnil in prvostopnemu organu predložil vso tisto dokumentacijo, ki je bila zahtevana in potrebna za izdajo pozitivnega lokacijskega dovoljenja. Obe pritožbi prizadete stranke pomenita le zavlačevanje in zavajanje upravnega organa, ob sicer nespornih in z listinami dokumentiranih dejstvih. Služnostno pravico vožnje in hoje ni pridobil na podlagi dednega dogovora, pač pa jo ima že od prej. To velja tudi za njegovo mater M.M. Zato je po njegovem mnenju prvostopni organ pravilno upošteval vsa dejstva in okoliščine, ki so bile podane v času izdaje prvostopne odločbe. Vsekakor se bo držal dednega dogovora o prestavitvi služnosti, ko bodo za to izpolnjeni vsi pogoji. Držal se bo tudi dogovora v zvezi s finančno platjo. Nihče pa ne more pogojevati gradnje njegovega objekta z navedeno obveznostjo. Že pred dednim dogovorom je bila rešena napeljava kanalizacije in vodovodnih naprav. To je celo zavarovano s služnostno pravico napeljave kanalizacije in vodovodnih naprav preko zemljišča parc. št. 361/1. To pravico si je pridobil z darilno pogodbo s svojo materjo. Vse to je razvidno iz predložene dokumentacije. Tudi pritožnici sta seznanjeni z vsemi temi dejstvi. Zato ni neutemeljen njegov očitek, da se pritožnici namenoma sprenevedata. Glede na navedeno je očitno, da je tožena stranka neutemeljeno spremenila dejansko stanje oziroma ga je zmotno ugotovila s tem, da je skoraj dobesedno uporabila vsebino pritožb. S tem pa je bistveno kršila določbe upravnega postopka, zmotno ugotovila dejansko stanje ter zmotno uporabila materialno pravo. Po njegovem mnenju je izpodbijana odločba nezakonita, saj temelji na neresničnih trditvah v pritožbah, ki so v nasprotju z nespornimi dejstvi. Ta dejstva so razvidna iz številnih listin. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Glede na uporabljene določbe materialnih predpisov (2. odstavek 54. člena, 55. ter 57. člen citiranega zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ter 3. odstavek 40. člena citiranega zakona o stavbnih zemljiščih - ZUN - ZSZ), je tožena stranka po presoji sodišča utemeljeno ugodila pritožbama prizadetih strank in odpravila prvostopno odločbo ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek po 242. členu ZUP. V obrazložitvi odločbe je pravilno opozorila na pomanjkljivosti v postopku na prvi stopnji, ki so zlasti v pomanjkljivo in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede tega, da so podatki o tem, kje naj bi se gradilo, v nasprotju; da ima predlagana lokacija sicer zagotovljen dostop, vendar po dednem dogovoru drugje, kot je določen s prvostopno odločbo; in da ni zagotovljena oskrba s pitno vodo. Izrek prvostopne odločbe ne vsebuje vseh podatkov po določbah 57. člena citiranega zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Lokacijska dokumentacija je bistveno pomanjkljiva, saj ne vsebuje vseh sestavnih delov, kot to določa 55. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Zato tožnik ne more uspeti v upravnem sporu z ugovori, ki jih navaja v tožbi. V ponovnem upravnem postopku pa ima seveda možnost navajati in dokazovati, da obstoje pogoji za izdajo zahtevanega lokacijskega dovoljenja.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).