Jedro

Tožnik je tudi državljan Republike Kosovo, kjer živi in kjer se čuti preganjanega. Vendar pa je po lastni izjavi in listinah, ki jih je predložil v postopku (potni list, osebna izkaznica), tudi državljan Republike Srbije, ki jo je v konkretnem primeru šteti za varno izvorno državo in kjer tožnik ni preganjan, kar pomeni, da je tožnik s strani države, katere državljanstvo ima, deležen zaščite in da zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, t.j. statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite. Ob takšnih (nespornih) dejanskih ugotovitvah pa se obenem pokaže, da tožnikove navedbe o razmerah na Kosovu za odločitev niso pravno pomembne ter da zato, ker pristojni organ navedenih okoliščin ni upošteval pri odločanju in tožnikovih navedb o preganjanju na Kosovu ni preverjal, izpodbijana odločba ni nezakonita niti ni v nasprotju s stališči, ki jih je zavzelo Ustavno sodišče v svojih odločbah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je kot pristojni organ v zadevi priznanja mednarodne zaščite prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

2. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik 23. 6. 2017 pri pristojnem organu vložil prošnjo za mednarodno zaščito ter ob podaji prošnje svojo istovetnost izkazal s potnim listom Republike Srbije. S tožnikom je bil 27. 5. 2017 opravljen osebni razgovor, katerega vsebina je zabeležena v zapisniku in ki jo pristojni organ v celoti povzame v nadaljevanju obrazložitve. Pri tem ugotavlja, da iz navedb tožnika in iz predloženih osebnih dokumentov izhaja, da ima tožnik dvojno državljanstvo, in sicer Republike Srbije in Republike Kosovo ter da uveljavlja težave, ki jih ima v Republiki Kosovo, medtem ko v Srbiji težav nima. Zato je po presoji pristojnega organa tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito v skladu z določbami Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) šteti za očitno neutemeljeno. Glede na zbrane podatke je namreč izvorna država tožnika tudi Republika Srbija, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Tožnik je državljan Republike Srbije in po lastni izjavi v tej državi nima nobenih težav, kar pomeni, da na njegovi strani ni osebnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito po določbah ZMZ-1, oziroma zaradi katerih Srbija zanj ni varna izvorna država v smislu 61. člena ZMZ-1. Glede na to je pristojni organ na podlagi 5. alinee prvega odstavka 49. člena v povezavi z 2. alineo 52. člena ZMZ-1 tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrnil. 3. Tožnik toži na odpravo sklepa (pravilno: odločbe). V tožbi navaja stališča, ki jih je v zvezi z izvedbo pospešenega postopka pri odločanju o mednarodni zaščiti zavzelo Ustavno sodišče ter poudarja, da je potrebno tudi v pospešenem postopku popolnoma ugotoviti relevantno dejansko stanje ter pri tem upoštevati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca za mednarodno zaščito. Zakonski pogoj za odločanje v pospešenem postopku je treba razlagati restriktivno in je izpolnjen samo tedaj, kadar dejanske okoliščine, ki jih zatrjuje prosilec, v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Ti kriteriji pa po navedbah v tožbi v konkretnem primeru niso izpolnjeni. Tožnik živi na Kosovu, na področju, kjer živijo Srbi. Kosovo je bilo včasih del Srbije, nato pa se je osamosvojilo. Republika Srbija Kosova ni priznala kot države. Srbi, ki živijo na Kosovu, so zatirani, sodišča pa ne delujejo. Zato se dogajajo stvari, ki jih je navedel tožnik, in sicer da ga trije moški napadejo, on pa ne dobi pravne zaščite. Zato se na Kosovu počuti preganjanega, tožena stranka pa teh navedb ni preverila na podlagi informacij iz izvorne države. Zato je izpodbijani sklep (pravilno: odločba) nezakonit in zato tožnik sodišču predlaga, da sklep (pravilno: odločbo) odpravi, tožniku pa prizna status mednarodne zaščite.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po 2. alinei 52. člena ZMZ-1, ki daje pristojnemu organu možnost, da odloči o prošnji za mednarodno zaščito v pospešenem postopku, sta pogoja za takšno obravnavanje prošnje dva: 1. da prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in 2. da prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (ZMZ-1). Po 61. členu varno izvorno državo na podlagi meril, ki so določena v istem členu, razglasi Vlada Republike Slovenije, uporabi pa se koncept varne izvorne države v skladu z določbami 62. člena ZMZ-1. Po teh določbah se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo: - če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče in - če prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena). Če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka, pristojni organ v skladu s 5. alineo prvega odstavka 49. člena prošnjo prosilca v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno (drugi odstavek 62. člena ZMZ-1).

7. Republika Srbija je z Odlokom Vlade nedvomno razglašena za varno izvorno državo. Spora tudi ni o tem, da ima tožnik državljanstvo Republike Srbije, kar pomeni, da je kriterij, po katerem se ugotavlja, ali gre za varno izvorno državo, iz 1. alinee prvega odstavka 62. člena v konkretnem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je, kot pravilno ugotavlja pristojni organ, tudi kriterij iz 2. alinee, saj iz spisov ni razvidno, da bi tožnik izkazal oziroma sploh navedel kakršenkoli razlog, iz katerega bi Srbija zanj ne bila varna izvorna država. Izkazal oziroma niti navedel pa tudi ni, da bi bil v Srbiji kadarkoli in kakorkoli preganjan, oziroma da bi tam lahko utrpel kakršnokoli škodo. Ravno nasprotno: na osebnem razgovoru je povedal, da je v Srbiji živel normalno in da tam nima nobenih težav. Dovolj očitno je torej tudi, da z ozirom na možnost bivanja v varni izvorni državi pogojev za status begunca ali status subsidiarne zaščite tožnik ne izpolnjuje in je zato pravilno odločeno, da se njegova prošnja, kot prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in ki prihaja iz varne izvorne države, v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne.

8. Tožnik je sicer tudi državljan Republike Kosovo, kjer živi in kjer se čuti preganjanega. Vendar pa je po lastni izjavi in listinah, ki jih je predložil v postopku (potni list, osebna izkaznica), tudi državljan Republike Srbije, ki jo je v konkretnem primeru šteti za varno izvorno državo in kjer tožnik ni preganjan, kar pomeni, da je tožnik s strani države, katere državljanstvo ima, deležen zaščite in da zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, t.j. statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite. Ob takšnih (nespornih) dejanskih ugotovitvah pa se obenem pokaže, da tožnikove navedbe o razmerah na Kosovu za odločitev niso pravno pomembne ter da zato, ker pristojni organ navedenih okoliščin ni upošteval pri odločanju in tožnikovih navedb o preganjanju na Kosovu ni preverjal, izpodbijana odločba ni nezakonita niti ni v nasprotju s stališči, ki jih je zavzelo Ustavno sodišče v svojih odločbah. Sicer pa sodišče z ozirom na tožbene navedbe še dodaja, da pristojni organ tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena (prim. sodbo VS RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017). Sodišče se strinja s tožnikom, da mora pristojni organ tudi v pospešenem postopku popolnoma ugotoviti relevantno dejansko stanje. To pa je po presoji sodišča z ozirom na obrazložitev izpodbijane odločbe, ki je skladna s podatki spisov, pristojni organ tudi storil in zato sodišče ni našlo razlogov za predlagano odpravo odločbe.

9. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.