Jedro

Ker v procesnem gradivu ni zanesljive podlage za sklep, da je tožnica avtomobil prodala nerazumno pod tržno ceno, ji tudi ni mogoče očitati, da je pri reševanju razdrtega pogodbenega razmerja (do katerega ni prišlo iz razlogov na njeni strani), ravnala v nasprotju z zahtevo za zmanjševanje škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 16.953,13 EUR z obrestmi ter toženo stranko obsodilo še na plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo toženka. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP(1) ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožnica uvodoma napada razloge sodišča prve stopnje, češ da so bile njene navedbe o oderuški pogodbi ter o pogodbi, ki nasprotuje načelu morale in poštenja, podane prepozno. Trdi, da gre za ugovor pravne narave, za katerega pravilo o prekluziji ne velja.

4. Sodišču očita obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko v 22. točki najprej ugotavlja, da toženka ni dokazala, da je tožnica vozilo prodala pod tržno ceno, medtem ko v 17. točki obrazložitve zaključuje, da je na podlagi izpovedi priče B. mogoče zaključiti, da je bil pripravljen kupiti vozilo za denar ali na leasing največ za 29.000,00 EUR.

5. Meni tudi, da je prav navedena okoliščina pokazatelj razmer na trgu.

6. Vztraja tudi pri svoji tezi, da so udeleženci dražbe med seboj povezane osebe, zaradi česar enkrat vozilo kupi en trgovec, drugič pa drug. Vsakič pod realno vrednostjo. Dalje trdi, da iz dokaznega gradiva ni razvidno, da bi bil priča B. obveščen o dražbi.

7. Opozarja, da ni šlo za javno objavljeno dražbo, ter da zato obstaja velika verjetnost, da so bile ponudbe usklajene in dogovorjene.

8. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Ugovor, da je pogodba oderuška, je sicer v sklepni fazi res materialnopravne narave. To pa ne velja glede dejstev, ki pravni sklep o oderuški pogodbi utemeljujejo. Konkretni dejanski stan, ki ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu iz 119. člena Obligacijskega zakonika (OZ), mora zato pravočasno zatrjevati stranka. Na obstoj konkretnega dejanskega stanu sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.

11. Med strankama je sporno, ali je tožeča stranka ravnala skrbno, torej, ali je storila vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda (četrti odstavek 243. člena OZ). V konkretnem primeru to pomeni, ali je pri prodaji vozila ravnala skrbno (v razumnih mejah), ter vozila ni prodala pod razumno ceno. V zvezi s tem izhodiščnim vprašanjem je treba odgovoriti na dve ločeni podvprašanji.

12. Prvo podvprašanje je, ali bi bila tožeča stranka dolžna vozilo prodati tretji osebi (D. B.), ki ga je toženka pripeljala k tožnici. Po presoji pritožbenega sodišča v tisti fazi življenjskega (pogodbenega) dogajanja tožnica tega ni bila dolžna storiti. Razlog je naslednji: leasingojemalec je bil pogodbi nezvesta stranka in, na drugi strani, tožnica je bila tista, ki je bila v tej pogodbeni fazi prizadeta v svojih pogodbenih interesih. V takšnem položaju poštenemu pogodbeniku (v tem primeru tožnici) ni dopustno odrekati, če skuša v celoti zavarovati svoj pravni položaj. Njen pravni položaj bi bil tedaj v celoti zavarovan le v dveh primerih. Prvič, če bi tretja oseba ponudila kupnino, ki bi ustrezala obračunu dolga po pogodbi. Po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje tretja oseba (D. B.) takšne kupnine ni ponudila. Druga možnost, po kateri bi bil pogodbeni položaj (interes) tožnice, kot pogodbi zveste stranke, v celoti zavarovan, bi bil, če bi manjko med ponujeno kupnino in obračunom pogodbenega dolga plačala toženka. Dejstva, da bi podala takšno ponudbo, dejanska podlaga sodbe ne vsebuje. Tega, da sodišče navedenega dejstva ni ugotovilo, pritožnica ne izpodbija.

13. Drugo podvprašanje je, ali je tožeča stranka v nadaljnjem postopku prodaje ravnala skrbno.

14. Ne zakon ne pogodba ne določata konkretiziranega postopka, po katerem bi moral leasingodajalec (po tem, ko je leasingojemalec kršil pogodbo), prodati predmet leasinga (konkretno: avto). Ker je tako, tudi ni zavezan k temu, da bi morala biti dražba posebej postopkovno urejena. Še več: leasingodajalec vozila sploh ni dolžan prodati na dražbi, marveč to lahko stori tudi z neposredno pogodbo. Kar ga zavezuje, je, da pri tem ravna skrbno (četrti odstavek 243. člena OZ).

15. Ali je mogoče reči, da tožnica v konkretnem primeru ni ravnala skrbno? Avto je dala oceniti, objavila je oglas in izpeljala dražbo, na kateri je bilo navzočih več ponudnikov. Takšno ravnanje, ki se zdi navzven skrbno, ne izključuje možnost, da bi bilo z njim prikrito nepošteno ravnanje, o katerem ves čas postopka govori tožena stranka. A vendar bi bilo treba ugotovitev, da je bilo ravnanje nepošteno, opreti na dejansko procesno gradivo.

16. Pritožbeno sodišče ne ve, kakšna je bila tržna vrednost vozila in zato tudi ne tega, ali je tožeča stranka vozilo prodala nerazumno nizko pod takšno (neznano) vrednostjo. Tožena stranka je imela na razpolago dokazna sredstva, ki bi lahko omogočila dokazni preizkus njene dejanske teze o nepoštenem (dogovorjenem) ravnanju tožnice in udeležencev dražbe. Eno izmed dokaznih sredstev je bilo tisto, ki ga je v prejšnjem postopku sodišče prve stopnje nepravilno obšlo in s tem tožečo prikrajšalo v njeni pravici do enakega varstva pravic. To je bil dokaz s poizvedbo, za kolikšen znesek je kupec avtomobila (družba P., d.o.o.) vozilo prodal naprej (glej 7. točko sklepa, opr. št. I Cp 3259/2013 z dne 7.5.2014). Če bi se namreč izkazalo, da je bilo vozilo prodano naprej po znatno višji ceni, bi bil to močan posredni dokaz o resničnosti očitkov toženke, da je bila kupnina na dražbi nerealna, ter da je bila z dogovorom med tožnico in navedeno družbo toženka opeharjena.

17. A v ponovljenem postopku je sodišče ta dokaz izvedlo. Pri tem je ugotovilo, da navedena družba avtomobila naprej ni prodala po znatno višji ceni (točka 24 izpodbijane sodbe). S tem torej ta dokaz dejstvene teze ni potrdil, prej nasprotno.

18. Tožnica je imela poleg te, še eno dokazno možnost. Z izvedencem bi lahko dokazovala, da je bila prodajna cena nerealna, ter da je nerazumno odstopala od tržne vrednosti primerljivega vozila. Ta dokaz ni bil izveden, ker toženka v postavljenem roku ni založila predujma (5. točka izpodbijane sodbe). To pa pomeni, da glede spornega dejstva ni izčrpala razpoložljivih dokaznih možnosti.

19. Posledica takšnega ravnanja je ugotovitev sodišča prve stopnje, da "toženka ni dokazala, da je tožnica prodala vozilo pod ceno, ki bi jo lahko iztržila na trgu" (22. točka obrazložitve). Takšen razlog ustreza uporabi pravila o objektivnem dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

20. Edina okoliščina, ki bi lahko govorila v prid toženkini tezi, je ta, da je priča B. predhodno bil pripravljen odšteti bistveno višji znesek. A ta okoliščina glede na prej opisane neizčrpane dokazne možnosti na strani toženke, ne daje zanesljive podlage za sklep (215. člen ZPP) o tem, da je bil avto prodan po tržno nerazumno nizki ceni. Dodatno ugotovljena okoliščina o nadaljnji prodaji ter po zunanjih merilih korektno izveden pogodbeni postopek z več ponudniki, govori ravno nasprotno. Verjetnost toženkine dejanske teze znižuje pod dokazni standard pretežne verjetnosti.

21. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče pritrjuje sklepu sodišča prve stopnje v 22. točki obrazložitve. Pritožbeni očitki o notranjem obrazložitvenem protislovju, ki naj bi ustrezali absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljeni. To protislovje pritožnica vidi v ugotovitvi, da toženka ni dokazala, da je tožnica prodala vozilo pod ceno, ki bi jo lahko iztržila na trgu na eni strani ter ugotovitvijo v 17. točki izpodbijane sodbe, da je bil priča B. vozilo pripravljen kupiti "za denar ali na leasing, za največ 29.000,00 EUR".

22. Očitek o nerešljivem protislovju, ki naj bi ustrezalo opisani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, namreč gradi na predpostavki, da je notranje hotenje priče B. v neki fazi, ki še ni niti pogajalska, kaj šele sklenitvena, preprosto enako tržni ceni. Za točnost takšne predpostavke pa toženki zmanjka neizčrpan dokaz, o katerem uspešnosti je mogoče sedaj le ugibati (namreč dokaz z izvedencem).

23. Ker torej v procesnem gradivu ni zanesljive podlage za sklep, da je tožnica avtomobil prodala nerazumno pod tržno ceno, ji tudi ni mogoče očitati, da je pri reševanju razdrtega pogodbenega razmerja (do katerega ni prišlo iz razlogov na njeni strani), ravnala v nasprotju z zahtevo iz četrtega odstavka 243. člena OZ.

24. Iz navedenih razlogov pritožba ni utemeljena. Ker ob tem niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Procesno pooblastilo je podano v 353. členu ZPP.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).