Jedro

Podatke o premoženju bi moral toženi stranki predložiti prosilec sam, tožena stranka pa bi morala, upoštevaje podatke o prebivališču tožnika, o tem dejstvu izpeljati celovito dokazno oceno ob upoštevanju tožnikovih pojasnil in argumentov.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba RS Okrožnega sodišča v Celju, Organa za BPP, številka Bpp 1513/2010 z dne 12. 8. 2010 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo A.A. za brezplačno pravno pomoč, vloženo 3. 8. 2010, kot neutemeljeno. Odločitev je utemeljila s podatkom, da živi prosilec (tožnik v tem upravnem sporu) v gospodinjstvu z ženo in da sta na podlagi odločbe Centra za socialno delo v Slovenskih Konjicah, št. 1222-1373/2010 z dne 23. 7. 2010, upravičena do denarne socialne pomoči za čas od 1. 8. 2010 do 31. 1. 2011, v znesku 87,45 EUR. Njun letni katastrski dohodek skupaj z subvencijami znaša 2.128,62 EUR, mesečno pa 177,38 EUR. Iz listin v spisu ni razvidno, da bi prosilec in njegova žena imela še druge dohodke, zato povprečni mesečni dohodek na družinskega člana ne presega z zakonom določenega cenzusa.

V nadaljevanju pa je tožena stranka ugotovila, da prosilec presega premoženjski cenzus za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz zemljiškoknjižnega izpiska namreč izhaja, da sta prosilec in njegova žena solastnika vsak do ene polovice celote nepremičnin, vpisanih v vl. št. 25 k.o. ... Te nepremičnine v naravi predstavljajo kmetijska zemljišča, stanovanjsko stavbo na naslovu B., stanovanjsko stavbo na naslovu C., dva kmetijska objekta in stavbišče. Neto tlorisna površina stanovanjske stavbe na naslova B., kjer imata prosilec in njegova žena prijavljeno stalno prebivališče, meri 150 m² in je bila zgrajena 1992. Nima urejenega centralnega ogrevanja, priključka na vodovodno, električno in kanalizacijsko omrežje. Za bivanje je urejena stanovanjska stavba na naslovu C., ki ima tri etaže, neto tlorisna površina pa meri 355,30 m². Zgradba je bila zgrajena v letu 1986, ima centralno ogrevanje ter priključek na električno in telefonsko omrežje.

Tožena stranka se je sklicevala na določbo 23. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 37/2008 UPB) in pojasnila, da se kot premoženje prosilca ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik, oziroma družina živi in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje. Kot primerno stanovanje za dvočlansko družino se šteje stanovanje v izmeri do 55 m², kot to določa Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (Uradni list RS, št. 14/2004), kar pomeni, da površini ene in druge stanovanjske stavbe presegata kvadraturo primernega stanovanja. Glede na takšno ugotovitev je treba v presežku stanovanjski stavbi oceniti kot premoženje prosilca in ga upoštevati pri presoji izpolnjevanja premoženjskega pogoja za dodelitev BPP. Navedeno premoženje je tožena stranka ovrednotila z najnižjo vrednostjo kvadratnega metra za področje kjer leži nepremičnina in ugotovila, da znaša vrednost presežnega dela stanovanjske stavbe naslovu B. (300,30 m²) najmanj 60.030,00 EUR, to pa je znesek, ki presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (13.608,00 EUR). Glede na ugotovljeno ni bi bilo treba ugotavljati vrednosti ostalega nepremičnega premoženja prosilca in njegove žene. Ker ima prosilec premoženje, ki presega z zakonom določen premoženjski cenzus, ni upravičen do brezplačne pravne pomoči. Tako glede na ugotovljeno tožena stranka drugih pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za dodelitev BPP ni ugotavljala in je na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP prosilčevo prošnjo kot neutemeljeno zavrnila.

Tožnik v vloženi tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Navaja, da odločba nima procesne vrednosti, ker je bila vročena v nasprotju s prvim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/2002, 73/04, 119/05 in 105/06 - v nadaljevanju: ZUP) njegovemu sinu, D.D. Prav tako je bila odločba izdana pred prejemom vse dokumentacije, ki je bila na sodišče podana v roku in se navezuje na zastopanje odvetnika E.E., kar je napačno, saj ga v pravdni zadevi P 248/2009 zastopa odvetnik F.F. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je lastnik stanovanjske stavbe na naslovu B. in C., kar ne drži, saj je bil objekt na naslovu B. zaradi dotrajanosti (hiša je bila stara cca 300 let in krita s slamo) v letu 2000 popolnoma porušen in saniran. Sodišču pojasnjuje, da sta z ženo lastnika gospodarskega poslopja in stanovanjske hiše na naslovu B., v kateri živita, v ločenem gospodinjstvu še dva otroka, G.G. z družino ter sin D.D., ki tudi živi v isti hiši in si skupno delijo površino cca 118 m². Res je, da ima njegova hiša kletne prostore (tako kletna etaža meri cca 118 m²) vendar je prva kletna etaža neuporabna za stanovanje. V njej je shramba, kurilnica, prostor za drva in ta etaža za bivanje ni primerna, zato jo sodišče ne more opredeliti kot bivalni prostor. Sodišču predlaga, da ponovno preuči njegovo vlogo, ker dejansko nima drugih sredstev in dohodkov, s katerimi bi lahko nosil stroške zastopanja in postopka na sodišču v Celju.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali odločitev tožene stranke temelji na pravilni ugotovitvi, da tožnikovo premoženje presega znesek višine 20 minimalnih plač. BPP se namreč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družna prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 20 minimalnih plač. Kot premoženje se šteje vse premično in nepremično premoženje, s katerim prosilec in njegovi družinski člani lahko razpolagajo. Pri tem zakon izrecno izvzema določeno premoženje, ki je taksativno našteto v drugem odstavku 19. člena ZBPP. Tako se po določbi 1. alinee ne upošteva stanovanje, v katerem prosilec živi in ki ga zakon določa kot primerno stanovanje.

ZBPP torej glede razlage pravnega pojma "primerno stanovanje" napotuje na Stanovanjski zakon (Ur. list RS, št. 69/2003, SZ-1), ki v določbi 10. člena kot primerno stanovanje opredeljuje tisto stanovanje, ki je zgrajeno v skladu z minimalnimi tehničnimi pogoji za graditev stanovanj, da ima ločeni spalni in bivalni del, da zadošča stanovanjskim potrebam lastnika in ožjih družinskih članov ter ustreza površinskim normativom po Pravilniku iz 87. člena istega zakona. Po navedeni določbi je torej relevantna tudi stanovanjska površina, ki pa jo določa podzakonski predpis iz 87. člena SZ-1. Po citirani določbi pristojni minister izda Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, s katerim se med ostalim tudi predpišejo površinski normativi. Navedena predpisa, to je SZ-1 in Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (Ur. list RS, št. 13/2004) tako predstavljata pravno podlago za razlago pojma primernega stanovanja tudi v postopkih dodeljevanja BPP.

Upoštevaje prej navedene določbe in podatek, ki ga je v prošnji za dodelitev BPP navedel tožnik, da živi v skupnem gospodinjstvu z ženo, s katero sta solastnika (do ½) nepremičnin, sodišče ugotavlja, da površinski normativ za tožnikovo stanovanje zanaša maksimalno 55 m2 , kot je to pravilno ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Prav tako sodišče ugotavlja, da na ugotovitev velikosti primernega stanovanja ne more vplivati tožbena navedba, da v stanovanjski hiši skupaj s tožnikom in njegovo ženo bivata hči in sin s svojima družinama, saj imajo slednje družine ločeno gospodinjstvo.

Vendar sodišče ugotavlja, da tožnik v postopku pred upravnim organom ni predložil podatkov o velikosti oziroma o stanovanjski površini hiše, ampak je tožena stranka podatke pridobila na spletni strani podatkovne baze registra nepremičnin (Zakon o evidentiranju nepremičnin, Uradni list RS, št. 47/2006 in 65/2007-odl. US). Gre za podatke o nepremičninah, ki po določbi Zakona o evidentiranju nepremičnin predstavljajo večnamensko zbirko podatkov o nepremičninah na območju Republike Slovenije, ki se vzpostavi in vodi zaradi zagotavljanja podatkov, ki odražajo dejansko stanje nepremičnin v naravi. Ker ni nujno, da so podatki pravi, je sodišče pri odločanju upoštevalo določbo 23. člena Pravilnika o ugotavljanju prihrankov in premoženja ter o vrednosti zagotovljene osnovne oskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči (Uradni list RS, št. 68/2001 do št. 61/2010), ki določa način ugotavljanja prihrankov in premoženja oziroma njegove vrednosti ter vrednosti zagotovljene osnovne oskrbe upravičenca do denarne socialne pomoči. Določba 2. člena določa, da je upravičenec ob uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči ali med prejemanjem denarne socialne pomoči, pristojnemu centru za socialno delo dolžan sporočiti vse podatke o obstoju in vrednosti prihrankov in premoženja in o tem priložiti dokaze, s katerimi razpolaga ali jih lahko pridobi, iz določbe 6. člena pa izhaja, katere so listine, iz katerih se ugotavljajo podatki o vrednosti nepremičnin. V določbi 7. člena tega pravilnika je zapisano, da če premoženja oziroma njegove vrednosti ni mogoče ugotoviti na način iz prejšnjega člena, se ugotovi z izjavo stranke ali v skladu s splošnim upravnim postopkom z drugimi dokazi. Te določbe, na katerih temelji postopek ugotavljanja vrednosti premoženja, pa sodišče v obravnavanem primeru povezuje tudi z določbo drugega odstavka 34. člena ZBPP, ki organ za BPP v primeru odsotnosti posebnih postopkovnih določb napotuje na uporabo ZUP. To postopkovno napotilo v obravnavanem primeru pomeni, da bi podatke o premoženju moral toženi stranki predložiti prosilec sam, oziroma pomeni, da se v primeru kot je obravnavani, ko tožnik ugovarja podatkom uporabljenim za izračun kvadrature primernega stanovanja, tožena stranka ne more opreti (samo) na podatke iz zbirke nepremičnin Ministrstva za okolje in prostor, Geodetska uprava RS (dokler ne bodo usklajeni). Sodišče pri navedenem stališču v obravnavani zadevi vztraja tudi zaradi tega, ker listine priloženega upravnega spisa izkazujejo, da tožnik živi na naslovu B., kjer je v registru nepremičnin evidentirana stavba v kvadraturi 150 m2, z letom izgradnje 1992, nepremičnina, ki jo je tožena stranka upoštevala pri ugotavljanju vrednosti premoženja, pa je po podatkih registra nepremičnin evidentirana na naslovu C. Upoštevaje navedene podatke ter pravne podlage za ugotavljanje vrednosti premoženja, sodišče ugotavlja, da bi vrednost v tej zadevi relevantnega premoženja morala biti razčiščena v postopku pridobitve brezplačne pravne pomoči, oziroma bi morala tožena stranka, upoštevaje podatke o prebivališču tožnika, o tem dejstvu izpeljati celovito dokazno oceno ob upoštevanju tožnikovih pojasnil in argumentov. Ker tožnik v tožbi oporeka v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ugotovljenem dejanskem stanju, je navedena pomanjkljivost v izvajanju dokazov, ko tožena stranka ni pozvala tožnika, da pojasni katero je premoženje, ki ga je v postopku ugotavljanja primernega stanovanja treba upoštevati, lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. To pomeni, da gre v konkretni zadevi za bistveno kršitev določb postopka, zato je sodišče na tej podlagi tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06 in 62/00, v nadaljevanju ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek (4. odstavek 64. člena ZUS-1).