Jedro

Pri presoji višine odškodnine in umestitvi izplačanih odškodnin v sistem primerljivih odškodnin za primerljive poškodbe oziroma nevšečnosti (načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine) je treba upoštevati skupni znesek prisojene odškodnine in ne zgolj zneskov, izplačanih za posamezne oblike nepremoženjske škode. To pomeni, da pri presoji pravilnosti odmere višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo niti ni najpomembnejše, ali je bila v nekem konkretnem primeru odškodnina izplačana za telesne bolečine, za strah ali morda za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, temveč je primerjalno pomembno predvsem, kolikšne skupne zneske so prejeli oškodovanci s primerljivimi poškodbami oziroma težavami.

Zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki se šteje za pravno priznano nepremoženjsko škodo, zajema zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja, ki vpliva na kakovost njegovega življenja. Te težave in omejitve morajo dosegati določen prag intenzivnosti, saj (kot pove že ime te oblike škode) morajo biti zaradi posledic poškodbe, nesreče ali drugega škodnega dogodka pri oškodovancu zmanjšane življenjske aktivnosti, bodisi tako, da določenih aktivnosti ne more opravljati več, da jih opravlja težje (z več napora, z bolečinami ipd.) ali pa, da je kakorkoli pomembno prikrajšan pri izvajanju svojih poklicnih ali prostočasnih dejavnosti oziroma v vsakdanjem življenju, zaradi česar trpi duševne bolečine.

Pritožbeno sodišče nima dvoma, da se bo tožnica vse življenje spominjala hude prometne nesreče (za katero sicer sama ne nosi nobene krivde), saj je človeško in razumljivo, da udeležba v nesreči, v kateri je nekdo umrl, pri udeležencu, tudi če ni odgovoren za nesrečo, zapusti boleče spomine. Sodišče tudi ne dvomi, da so ti neprijetni spomini pri tožnici še posebej intenzivni, kadar npr. na cesti sreča motoriste ali se pelje mimo kraja nesreče, vendar tudi te okoliščine po oceni pritožbenega sodišča (ki se tozadevno strinja z oceno prvostopenjskega) ne dosegajo takšne stopnje intenzivnosti, da bi pomenile zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot pravno priznano obliko nepremoženjske škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka in odločitev sodišča prve stopnje:

1. Tožnica vtožuje odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v zvezi s prometno nesrečo, ki se je pripetila 30. 9. 2015 v Posočju. Tožnica se je s svojim možem peljala v osebnem avtu, ko sta dva nasproti vozeča motorista, državljana Velike Britanije, zaradi nepravilne vožnje zdrsnila in padla, nato pa drsela po vozišču in treščila v tožničin avto. Eden od motoristov, ki se je v tožničin avtomobil zaletel od spredaj, je na kraju nesreče umrl, drugi, ki je priletel v bok avtomobila, pa je utrpel hude telesne poškodbe. Tožnica je v trčenju utrpela le razmeroma bagatelne telesne poškodbe (nekaj udarnin), vendar pa tudi hud strah, ki je prešel v posttravmatsko stresno motnjo (PTSM). Uničen je bil tudi njen avto Citroen Xantia, letnik 1998. 2. Zavarovalnica X. je tožnici že pred pravdo plačala 3.700 EUR na račun nepremoženjske škode, 800 EUR na račun najema nadomestnega avtomobila in 800 EUR za premoženjsko škodo na avtu. Tožnica meni, da je izplačana odškodnina prenizka in da bi bila primerna odškodnina za strah 2.500 EUR, za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 1.500 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 7.500 EUR. Kot premoženjsko škodo vtožuje 6.950 EUR na račun najemnin za nadomestno vozilo za štiri mesece in pol. 3. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je odškodnina, ki jo je tožnica prejela za nepremoženjsko škodo (3.700 EUR), primerna in da zato iz tega naslova ni upravičena terjati ničesar več, na račun najemnine za nadomestno vozilo pa ji je po pridobljenem izvedenskem mnenju prisodilo še 160 EUR s pripadki, medtem ko je višji zahtevek zavrnilo.

Pritožbeni postopek:

4. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica, ki med drugim navaja, da je bila odškodnina za strah prisojena prenizko. Tožnica je strah trpela dalj časa, zato bi ji pripadala popolna odškodnina 2.500 EUR in ne 2.000 EUR, kot ji je prisodilo sodišče prve stopnje. Tak zahtevek opravičuje že tisti šok in strah, ki ga je utrpela takoj na začetku ob trku, ko je videla telo in kri poškodovanega voznika, ki mu je brizgala izpod čelade. Niso tudi pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da tožnica ni utrpela zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri tožnici se je razvila PTSM, ki se še pojavlja v določenih situacijah. Slike in misli, ki jih je doživela in videla ob nesreči, jo bodo spremljale celo življenje, bolj bo podvržena drugim negativnim vplivom, zaradi katerih se lahko njeno duševno zdravje poslabša. Tudi pri odločitvi o premoženjski škodi sodišče ni upoštevalo, da se je tožnica znašla v težki življenjski situaciji, saj je njen mož zbolel za hudo boleznijo, tudi sama je bila poškodovana v nesreči in izdatno je bilo porušeno njeno duševno zdravje. Tožnica ni bila vešča najemanja avtomobilov, zato je najela avto od znanca v B. Neprimerno je, da je zavarovalnica zahtevek reševala od nesreče 30. 9. 2015 pa vse do 12. 2. 2016, kar je tožnici ob njenem finančnem stanju onemogočalo nakup drugega avtomobila. Tožnica tudi ni bila vešča nakupa rabljenega avtomobila za tako nizko ceno, ki bi bil v voznem stanju in brez okvar, zato je nehumano in neživljenjsko pričakovati od tožnice, da se pri nakupu ali najemu avtomobila obnaša kot skrben strokovnjak.

5. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Sodba je obrazložena skrbno, natančno in jedrnato, kar nenazadnje zelo korektno navaja tudi pritožba.

Glede nepremoženjske škode:

8. Sodišče prve stopnje je odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo pravilno, upoštevaje tako načelo individualizacije odškodnine kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine z družbenimi razmerami ter v primerjavi z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih. Sodna praksa PTSM obravnava nekoliko neenotno: včasih kot nevšečnosti med zdravljenjem, včasih kot strah, včasih pa kot začasno ali trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. V judikaturi v zvezi s PTSM je treba ločiti primere, ko se je PTSM razvila pri oškodovancu, ki je utrpel hude poškodbe, morda tudi trajno invalidnost in katerega zdravljenje je bilo dolgotrajno, mučno in negotovo, od primerov – kakršen je tudi tu obravnavani – ko se je PTSM razvila pri oškodovancu, katerega poškodbe so bile sicer lahke ali pa jih celo ni bilo. Primeri hudih poškodovancev niso uporabljivi za presojo te zadeve, saj praviloma ni mogoče ločiti dela (zneska) odškodnine, prisojenega za PTSM, od dela, ki je bil v okviru iste pravno priznane škode prisojen za druge poškodbe, nevšečnosti in posledice.

9. Pri presoji višine odškodnine in umestitvi izplačanih odškodnin v sistem primerljivih odškodnin za primerljive poškodbe oziroma nevšečnosti (načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine) je treba upoštevati skupni znesek prisojene odškodnine in ne zgolj zneskov, izplačanih za posamezne oblike nepremoženjske škode. To pomeni, da pri presoji pravilnosti odmere višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo niti ni najpomembnejše, ali je bila v nekem konkretnem primeru odškodnina izplačana za telesne bolečine, za strah ali morda za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, temveč je primerjalno pomembno predvsem, kolikšne skupne zneske so prejeli oškodovanci s primerljivimi poškodbami oziroma težavami.

10. Pritožbeno sodišče po primerjavi objavljene sodne prakse ugotavlja, da so odškodnine za PTSM (pri oškodovancih, ki niso utrpeli hujših poškodb), dokaj različne in segajo od 1,5 do 5, 6 in več povprečnih plač,1 pri čemer so v primerih z višjimi odškodninami oškodovanci trpeli več in/ali hujše težave kot tožnica.2 V številnih primerih, ki so bolj ali manj podobni s tožničinemu – predvsem v tem, da je oškodovanec ob razmeroma lahkih ali nikakršnih telesnih poškodbah utrpel znatne duševne poškodbe v obliki PTSM ali drugih motenj – pa so bile prisojene odškodnine v okvirih, kot jo je kot primerno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje ugotovilo kot primerno (ustrezno) tožničinim poškodbam in zdravstvenim težavam, ki jih je trpela zaradi nesreče (3.700 EUR ali cca 3 povprečne plače3), ustrezna, zato je utemeljeno zavrnilo zahtevek glede nepremoženjske škode, saj je že zavarovalnica tožnici izpeljala primerno oziroma pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo.

11. Z zgoraj povedanim je odgovorjeno tudi na pritožbene navedbe, da je bila tožnici za strah izplačana prenizka odškodnina; kot že pojasnjeno, je pri presoji odškodnine za nepremoženjsko škodo najpomembnejši skupni znesek izplačanih odškodnin in to odmero je sodišče prve stopnje opravilo pravilno oziroma ustrezno. Pri tem je tudi ustrezno upoštevalo, da je tožnica utrpela šok in strah, ko je videla telo in kri poškodovanega voznika, ki mu je brizgala izpod čelade (primerjaj 13. in 14. točko obrazložitve).

12. V zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na mnenje izvedenke psihiatrične stroke, ki je v zvezi s tožničinimi psihičnimi težavami pojasnila, je pri njej posttravmatska stresna motnja izzvenela in občasni nelagodni občutki (npr. kadar na cesti sreča motoriste ali se pelje mimo kraja nezgode) niso tako intenzivni, da bi zaradi tega bile zmanjšane njene življenjske aktivnosti oziroma da bi tožnica slabše funkcionirala, četudi ni dvoma, da bodo tožnico neprijetni spomini na škodni dogodek spremljali vse življenje. Slikovito in življenjsko prepričljivo je pojasnilo izvedenke (primerjaj 34. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe), da se vsak človek spomni na nekaj, kar ga je zabolelo ali mu je bilo hudo, pa ga pri tem malo stisne, zaradi česar postane prehodno tesnoben, vendar nato nadaljuje s svojim življenjem.

13. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki se šteje za pravno priznano nepremoženjsko škodo, zajema zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja, ki vpliva na kakovost njegovega življenja.4 Te težave in omejitve morajo dosegati določen prag intenzivnosti, saj (kot pove že ime te oblike škode) morajo biti zaradi posledic poškodbe, nesreče ali drugega škodnega dogodka pri oškodovancu zmanjšane življenjske aktivnosti, bodisi tako, da določenih aktivnosti ne more opravljati več, da jih opravlja težje (z več napora, z bolečinami ipd.) ali pa, da je kakorkoli pomembno prikrajšan pri izvajanju svojih poklicnih ali prostočasnih dejavnosti oziroma v vsakdanjem življenju, zaradi česar trpi duševne bolečine.

14. Pritožbeno sodišče nima dvoma, da se bo tožnica vse življenje spominjala hude prometne nesreče (za katero sicer sama ne nosi nobene krivde), saj je človeško in razumljivo, da udeležba v nesreči, v kateri je nekdo umrl, pri udeležencu, tudi če ni odgovoren za nesrečo, zapusti boleče spomine. Sodišče tudi ne dvomi, da so ti neprijetni spomini pri tožnici še posebej intenzivni, kadar npr. na cesti sreča motoriste ali se pelje mimo kraja nesreče, vendar tudi te okoliščine po oceni pritožbenega sodišča (ki se tozadevno strinja z oceno prvostopenjskega) ne dosegajo takšne stopnje intenzivnosti, da bi pomenile zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot pravno priznano obliko nepremoženjske škode. Pri tem gre, kot je pojasnila že izvedenka in po njej povzelo sodišče prve stopnje, za prehodne nelagodne, tudi tesnobne in zoprne občutke, ki pa ne vplivajo trajno na tožničino življenje.

15. Ni bilo ugotovljeno, da bi ti neprijetni, travmatični spomini, čeprav ostajajo in bodo ostali v tožničini zavesti, kakorkoli pomembno vplivali na njeno življenje in delo (npr., da bi se morala tožnica zaradi njih še vedno zdraviti pri psihiatru; da bi opustila vožnjo avtomobila ali kako drugo dejavnost, ki jo je poprej opravljala; da bi doživljala panične napade). Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni trpela duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pravilna in utemeljena na izvedenih dokazih. Pritožba ne pojasni, v nasprotju s katerimi splošno znanimi dejstvi naj bi bilo izvedensko mnenje. Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da je odgovor izvedenke, ki ga pritožba šteje za zgolj načelen in nenatančen, da tožnica zaradi travmatičnih spominov na nesrečo ne funkcionira slabše v vsakdanjem življenju, zadosten in ustrezen odgovor na vprašanje, kako bodo vplivale tožničine reakcije spomina na konkretni dogodek na njeno funkcioniranje v prihodnje. Pritožbene navedbe, da je zaradi teh spominov tožnica bolj podvržena morebitnim drugim negativnim vplivom, zaradi katerih se lahko njeno duševno zdravje poslabša, so zgolj hipotetične, saj ni zanesljive podlage za sklepanje, da se bo njeno duševno stanje v prihodnosti res poslabšalo (primerjaj 182. člen OZ).

Glede premoženjske škode:

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede premoženjske škode (v obliki najemnine za nadomestno vozilo za čas, dokler tožnica ni prejela odškodnine, s katero bi si lahko kupila drug avto), ki jo je sodišče prve stopnje pravilno, zelo skrbno in natančno obrazložilo, pri tem pa se je tudi oprlo na izvedensko mnenje izvedenca avtomobilske stroke, ki je podal pojasnila o tržnih razmerah najema in nakupa rabljenih avtomobilov. Ni dvoma, da se je tožnica znašla v težki življenjski situaciji, ko je ob moževi hudi bolezni, zaradi katere ga je morala pogosto voziti iz Bovca v Ljubljano in nazaj, ostala brez avtomobila, torej je tudi upravičena do povrnitve stroškov za najem nadomestnega vozila, ki ji jo je zavarovalnica tudi priznala in izplačala, vendar po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča v nekoliko prenizkem znesku.

17. Vendar je neutemeljeno tožničino zavzemanje, da bi ji moralo sodišče prisoditi stroške najema nadomestnega avtomobila v vtoževanem znesku. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem najprej ugotovilo, da tožnica ni niti izkazala, da bi plačala več kot eno najemnino (37. točka obrazložitve), česar pritožba obrazloženo ne izpodbija. Pritožbene navedbe o tožničinih slabih dohodkih in pomanjkanju denarja pa so v logičnem nasprotju z njenimi navedbami, da naj bi za najem avtomobila plačevala 1.500 EUR mesečno oziroma v nekaj mesecih skupaj skoraj 7.000 EUR. Neizpodbita je ugotovitev, da je bil tožničin avto v času nezgode vreden okoli 800 EUR (toliko odškodnine ji je tudi izplačala zavarovalnica), torej bi si tožnica že z enim mesečnim obrokom najemnine lahko kupila enak ali še boljši rabljen avtomobil, kot je bil tisti, ki je bil uničen v nezgodi.

18. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbo, da tožnica ni strokovnjakinja, ki bi bila vešča najemanja ali kupovanja rabljenih avtomobilov in da so pri nakupu rabljenih avtomobilov pogoste težave z okvarami, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo (43. točka obrazložitve), da bi povprečen potrošnik (torej tisti, ki ni strokovnjak za rabljene avtomobile), lahko nabavil ustrezen rabljen avto v roku enega meseca. Splošno znano je, da je mogoče rabljene avtomobile kupiti tudi pri prodajalcih, ki opravljajo prodajo rabljenih avtomobilov kot registrirano dejavnost in so po slovenski ter evropski zakonodaji dolžni zanje tudi nuditi garancijo, kar občutno zmanjša tveganje nakupa »mačka v žaklju,« ki ga lahko predstavlja rabljen avtomobil. Tudi pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da bi tožnica ob ustrezni skrbnosti in ekonomičnem ravnanju lahko v približno mesecu dni kupila ustrezen (primerljiv, podoben uničenemu) rabljen avto in s tem rešila svoj problem prevoznega sredstva. Prav tako se je strinjati, da je bilo neracionalno, da je tožnica najela večji avto (kombi), medtem ko je bil njen prejšnji (uničeni) avto običajen osebni avtomobil, do česar ni bila upravičena (oziroma stroškov, ki so zaradi te njene odločitve višji, ne more prevaliti na toženko). Pritožbeno sodišče se tudi strinja z razlogi v 45. točki obrazložitve, da bi lahko tožnica našla ustrezno nadomestno vozilo za najem npr. v Ljubljani (ali v bližnji Novi Gorici), zato ni utemeljeno njeno sklicevanje, da v Bovcu ni mogla najeti drugega avtomobila kot sporni kombi. V sedanjih časih tudi iskanje avtomobila za najem (in enako za nakup) ne predstavlja večjih težav, saj je imajo ponudniki rent-a-car in podobnih storitev svojo ponudbo objavljeno na svetovnem spletu. Glede na vse povedano je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnica iz naslova najemnine za nadomestni avto upravičena le do zneska 160 EUR (poleg že izplačanih 800 EUR s strani zavarovalnice).

19. Pritožba sicer pravilno navaja, da bi zavarovalnica lahko tožničin zahtevek rešila bistveno prej kot pa v petih mesecih, vendar to ne vpliva na odločitev, saj, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, mora tudi oškodovanec sam, ne glede na ravnanje zavarovalnice, po svojih zmožnostih prispevati k zmanjšanju škode. Ravnanje zavarovalnice, pa naj bo še tako neprimerno, ne more upravičevati oškodovanca, da bi za tako dolg čas (pet mesecev) vztrajal pri najemu nadomestnega avtomobila, če pa je mogoče enakovredno vozilo, kot je bilo uničeno v nesreči, kupiti že za manj kot enomesečno najemnino nadomestnega avtomobila. Tako ravnanje je neracionalno in neekonomično, zato mu pravni red ne more dajati varstva. Mogoče se je tudi strinjati s pritožbo, da bi tožnici toženka lahko ponudila nadomestni avto ali pa možnost najema avta po zanjo sprejemljivi ceni, vendar tudi ta ugotovitev ne vpliva na odločitev; če bi tako ravnala, toženki ne bi bilo treba plačati stroškov najema nadomestnega vozila (niti) v pred pravdo izplačanem in prisojenem znesku. Glede na konkretizirano neizpodbite ugotovitve izvedenca, da lahko povprečen potrošnik varno in racionalno kupi rabljen avto v mesecu dni, tožnica tudi ne bi mogla od toženke ne pričakovati ne zahtevati, da ji zagotovi nadomestno vozilo za daljše obdobje.

20. Prav tako za odločitev ni pomembno, da sta nesrečo povzročila zavarovanca angleške zavarovalnice, da tožnica k nesreči ni prispevala (soprispevka ji nihče ne očita) in kakšna je ekonomska moč angleške zavarovalnice. Vse te okoliščine nimajo nobenega vpliva na odmero odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Enako velja pa tudi za pritožbene navedbe, da bi v Angliji angleška sodišča na račun slovenske zavarovalnice prisodila višjo odškodnino. V obravnavanem primeru se odškodnina presoja pred slovenskim sodiščem, v skladu s slovenskim pravnim redom in sodno prakso, zato ni mogoče upoštevati (sicer nekonkretizirane in neizkazane) sodne prakse britanskih sodišč.

21. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker ni ugotovilo ne pritožbeno uveljavljanih kršitev ne tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku5), je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

22. Ker je tožnica s pritožbo propadla, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Recimo primeri VSRS: II Ips 727/2007, II Ips 599/2002, II Ips 616/2008, II Ips 832/2007, II Ips 31/2009, II DoR 432/2019, II Ips 719/2008, II Ips 205/2003, in primere VSL: II Cp 3032/2009, II Cp 1571/2018, II Cp 1256/2017, III Cp 1139/2009, III Cp 963/2015, II Cp 3728/2011 ter VSK: I Cp 825/2016. 2 V zadevi VSL II Cp 3032/2009 (5,2 povprečne plače) je tožnik trpel za depresijo cca 5 let; v zadevi VSRS II Ips 616/2008 (6 plač) je tožnik poleg drugega utrpel pokomocijski sindrom, zdravljenje je trajalo tri leta; v zadevi II Ips 599/2002 je tožnica utrpela trajne psihične spremembe. 3 Povprečna neto plača za november 2019 je znašala 1.234,75 EUR. 4 Primerjaj D. Jadek Pensa, komentar 179. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ) v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 1026. 5 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.