Jedro

Toženka je uspela dokazati negativni trend poslovanja v času podaje odpovedi, ki je utemeljeval prenehanje potrebe po delu tožnice. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi bi bila zakonita že, če bi toženka dokazala le obstoj enega izmed poslovnih razlogov po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 12. 4. 2024 (točka I izreka, ki ni pod pritožbo). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 28. 2. 2023, za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča z dnem zaključka glavne obravnave, priznanje delovne dobe za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in plačilo reparacije ter denarnega povračila v višini tožničinih treh mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (točka II izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka. Nasprotuje presoji, da je toženka tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz zakonitega in zadostno obrazloženega poslovnega razloga. Ker niti v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti v izpodbijani sodbi ni navedeno, kakšne naloge je tožnica opravljala, ni mogoče preizkusiti odločitve, da je prenehala potreba po njenem delu. Toženka je obstoj odpovednega razloga utemeljevala zgolj s sklicevanjem na finančne rezultate, opustila pa je navedbo vseh ostalih poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je nedopustno širilo presojo dejanskega vzroka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta je bil zgolj navidezen, saj ga je toženka utemeljevala z arbitrarno primerjavo poslovnih obdobij. Sodišče prve stopnje je protispisno ugotovilo znižanje dobička toženke v letu 2022. Zmotno je štelo, da tožnica upada realizacije in dobička v letu 2022 oziroma začetku leta 2023 ni prerekala. Pri presoji ni upoštevalo, da so se prihodki od prodaje toženke od leta 2020 bistveno povečali, v primerjavi s predhodnim obdjem se je izboljšal tudi njen poslovni izid v letu 2023. Tudi sicer pa zgolj na podlagi primerjave prihodkov od prodaje ni mogoče sklepati o prenehanju potrebe po delu tožnice. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako naj bi manjše število naročnikov toženke vplivalo na tožničin obseg dela. Ni se opredelilo do izpovedi tožnice o konstantnem obsegu njenih delovnih nalog, ki niso bile vezane na ključne naročnike. Pri presoji ni upoštevalo, da se je struktura naročnikov toženke vseskozi spreminjala, kar je v svoji izpovedi potrdil tudi A. A. Finančne posledice zaključenega sodelovanja s ključnimi naročniki je omililo prenehanje zaposlitve B. B., katere delo je prevzela tožnica, vendar se do tega sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zmotno je presojalo zaključno besedo tožnice, v kateri je na podlagi izpovedi C. C. utemeljila, da ji je toženka pogodbo o zaposlitvi dejansko odpovedala iz krivdnega in ne poslovnega razloga. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je materialnopravno pravilna.

6.Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je toženka podala tožnici dne 28. 2. 2023. Pravilno je ugotovilo, da je potreba po delu tožnice, ki je bila zaposlena na delovnem mestu vodja projektov, prenehala iz organizacijskih in ekonomskih razlogov. Na podlagi drugega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami) je pravilno presodilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR‑1, ki onemogoča nadaljevanje dela tožnice pod pogoji pogodbe o zaposlitvi.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka utemeljevala z izgubo petih ključnih naročnikov (D., E., F., G. in H.) in zmanjšanjem obsega poslovanja z ostalimi prehrambenimi znamkami (posebej z znamko I.). Ker je v letu 2022 v primerjavi z letom poprej zabeležila 20-odstotni upad realizacije in bistveno znižanje dobička (80 % upad), je delovni proces racionalizirala z znižanjem števila zaposlenih in prerazporeditvijo njihovih delovnih nalog. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je toženka dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zadostno obrazložila. Pri tem je pravilno štelo, da podrobnejša pojasnila o delovnih nalogah tožnice niso bistvena za obrazložitev dejanske podlage odpovednega razloga.

8.Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da niti iz obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti iz razlogov izpodbijane sodbe ni jasno, zakaj naj bi delo tožnice postalo nepotrebno. Sodišče prve stopnje je vsebino tožničinih delovnih nalog presojalo glede na spremenjene poslovne razmere, s katerimi je toženka utemeljevala odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z delom tožnice je izpostavilo tako zmanjšanje števila naročnikov, za katere je bila neposredno zadolžena, kot tudi krčenje spletnega poslovanja, ki je bilo v njeni domeni. V 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe se je opredelilo tudi do izpovedi tožnice o obsegu in vsebini njenega dela. Ker je ustrezno pojasnilo, zakaj se je zaradi skrčenja poslovanja pri toženki zmanjšala potreba po delu z naročniki, je izpodbijano sodbo v tem delu mogoče preizkusiti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

9.Razlaga sodišča prve stopnje logično izključuje nasprotne trditve tožnice, da se obseg njenega dela ni spreminjal. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje o konstantnem obsegu delovnih nalog tožnice, ki naj bi prevzela zadolžitve pregorele sodelavke B. B. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo navedb tožnice v zvezi z okoliščinami prenehanja zaposlitve B. B., se vsebinsko nanaša na kršitev pravice do izjave, torej postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba s tako postopkovno kršitvijo ni obremenjena, saj sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati prepoznih navedb. Navedbe tožnice v zvezi z okoliščinami prenehanja zaposlitve B. B. je zaradi prekluzije v postopku pred sodiščem prve stopnje grajala že toženka. Trditve o ugodnih finančnih posledicah prenehanja zaposlitve B. B., ki naj bi svoje delovno razmerje odpovedala zaradi pregorelosti, je namreč tožnica podala po prvem naroku za glavno obravnavo 20. 10. 2023, ne da bi pri tem pojasnila, zakaj jih ni mogla podati prej. Ker jih je podala prepozno (šele na drugem naroku glavne obravnave dne 21. 12. 2023), njihova obravnava pa bi tudi zavlekla reševanje spora, so bile nedovoljene in s tem neupoštevne (četrti odstavek 286. člena ZPP). Enako velja za njene navedbe o prevzemu zadolžitev B. B., ki jih je tožnica prvič podala še kasneje, v peti pripravljalni vlogi z dne 12. 4. 2024.

10.Pritožbeno nestrinjanje z dokazno oceno listin o poslovnih izidih toženke v spornem obdobju ne predstavlja kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica s pritožbenim očitkom protispisnosti dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki prav tako ni podan. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka na podlagi listin in izpovedi prič utemeljila upad realizacije in dobička v letu 2022 oziroma v začetku leta 2023 v primerjavi z letom poprej. Tega dejstva ni štelo za z njene strani priznanega, kot neutemeljeno zatrjuje tožnica v pritožbi, temveč za dokazanega na podlagi izpeljanega dokaznega postopka. Trend poslovanja toženke je bil namreč predmet dokazovanja v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki je ustrezno presojalo navedbe obeh strank. Smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 214. členom ZPP zato ni podana.

11.Pri presoji tehtnosti ekonomskega razloga je sodišče prve stopnje ustrezno povzelo pojasnila toženke, da njeno poslovanje temelji predvsem na dolgotrajnemu sodelovanju s stalnimi naročniki, ostalo pa so kratkotrajna individualna naročila. Utemeljeno je štelo, da je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi izgube več ključnih stalnih naročnikov in nerealizacije napovedanih sodelovanj v resnici prišlo do upada dobička, kar za utemeljenost ekonomskega razloga zadostuje. Ker so za presojo bistvene okoliščine, ki so obstajale v obdobju podaje odpovedi, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je toženka poslovno leto 2023 zaključila s pozitivnim poslovnim izidom, in predpostavljanje, da je pridobila nove naročnike. Delodajalec lahko odreagira že, če zazna upad prihodkov in ne šele, ko je finančna situacija nevzdržna (prim. sodbo VDSS Pdp 933/2015 z dne 10. 3. 2016). S pritožbenimi navedbami o nizkem dobičku toženke v letu 2020 in spreminjajoči se strukturi njenih naročnikov želi tožnica neutemeljeno prikazati običajno poslovno nihanje toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je toženka uspela dokazati negativni trend poslovanja v času podaje odpovedi, ki je utemeljeval prenehanje potrebe po delu tožnice. Na drugačno presojo ne more vplivati pritožbeno utemeljevanje razlike med čistim dobičkom in prihodki iz prodaje, niti neutemeljeni očitek o arbitrarni primerjavi poslovnih obdobij v letu 2021 in 2022. Iz izkaza poslovnega izida v navedenih letih je sodišče prve stopnje pravilno razbralo bistveno nižji dobiček v letu 2022 glede na preteklo leto 2021.

12.Ne drži, da je toženka obstoj odpovednega razloga utemeljevala zgolj s sklicevanjem na finančne rezultate, kot neutemeljeno navaja tožnica v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo relevanten okvir presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na v njej pisno obrazložen dejanski razlog za odpoved. Ker je toženka v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehanje potrebe po delu tožnice utemeljevala tudi s prerazporeditvijo njenega dela na preostale zaposlene, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tudi tehtnost organizacijskega poslovnega razloga. Pritožbeni očitek o nedopustni širitvi presoje dejanskega vzroka odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zato neutemeljen.

13.Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi bi bila zakonita že, če bi toženka dokazala le obstoj enega izmed poslovnih razlogov po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Toženka je v tej zadevi uspela dokazati tako ekonomski kot tudi organizacijski poslovni razlog, zato ni dvoma v zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeni očitek, da je toženka opustila navedbo vseh ostalih poslovnih razlogov, je zato neutemeljen.

14.Obstoj zakonitega poslovnega razloga izključuje druge, nezakonite razloge, ki jih sodišče prve stopnje ni potrdilo. Pritožbeno vztrajanje, da je toženka tožnici pogodbo o zaposlitvi dejansko odpovedala iz krivdnega razloga, je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožničin konflikt z zunanjo sodelavko C. C., ki ni imela vpliva na kadrovsko politiko toženke, ni bil povezan z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pri presoji izpovedi priče C. C. je upoštevalo tudi zaključno besedo tožnice, v kateri je predstavila svojo dokazno oceno in pogled na potek postopka. Utemeljeno je štelo, da toženka tožnici ni očitala slabega opravljanja dela ali napak, kljub temu da je bila priča C. C. v svoji izpovedi kritična do tožničine komunikacije in delovnih navad. Pravilno je presodilo, da spremembe v organizaciji toženke niso bile zgolj navidezne, razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pa ni temeljil na krivdnih očitkih.

15.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Zveza: