Jedro

Obravnavanimi izdelki spadajo v blagovno skupino „posteljnina“ in so kljub osebni uporabi primerni za vračilo. Posledično tej ugotovitvi pa je dolžan prodajalec oblikovati pogoje prodaje tako, da potrošniku omogoči pravico do odstopa od pogodbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo družbi A. d.o.o. prepovedal prodajo izdelkov X., ležišča … in pregrinjala … zunaj poslovnih prostorov, ker podjetje pri sklepanju pogodb s potrošniki pri prodaji navedenega blaga zunaj poslovnih prostorov uporablja nepošteni pogodbeni pogoj, s tem ko v 4. členu splošnih pogojev navaja določbo, da ležišča in pokrivala „X.“ zaradi svoje narave nista primerna za vračilo in tako v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in nasprotuje načelu poštenja, saj s tem potrošniku onemogoča odstop od pogodbe v zakonsko določenem roku, čeprav je blago po svoji naravi primerno za vrnitev. Prepoved prodaje velja do odprave pomanjkljivosti. V obrazložitvi navaja, da opis pravic do odstopa od pogodbe ni v skladu z določili 46.c člena oziroma povezanim 43.č členom Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). Namreč gre za blago, ki ne odgovarja določbam petega odstavka 43.č člena ZVPot, ki določa, kdaj potrošnik nima pravice do odstopa od pogodbe. V postopku družba A. tudi ni pojasnila, zakaj izdelka po svoji naravi nista primerna za vrnitev. Meni, da so obravnavana ležišča in pokrivala oziroma pregrinjala, tako kot drugi tekstilni izdelki (tudi konfekcija), ki so predmet prodaje zunaj poslovnih prostorov primerni po svoji naravi za vrnitev. Ležišča in pokrivala X. imajo sicer vgrajene magnetke, vendar jih družba izdeluje serijsko in nista izdelana po natančnih navodilih potrošnika, glede na to nista prilagojena osebnim potrebam potrošnikov. Kolikor potrošnik teh izdelkov ne uporablja, lastnosti teh izdelkov ostanejo nespremenjene in zato so v primerih sklepanja pogodb zunaj poslovnih prostorov primerni za vrnitev v zakonsko določenem roku. Določba 22. člena ZVPot, v zvezi s 23. členom, določata, da podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnikov. Kot določa 24. člen ZVPot, se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, med drugim tudi, če v škodo potrošnikov povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali da nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Določba v splošnih pogojih, ki ne omogoča vrnitve izdelkov v zakonsko določenem roku, je nepoštena do potrošnikov in v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah potrošnika.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da pravica do odstopa od pogodbe potrošniku pripada že zaradi same narave pogodbe, ker je sklenjena zunaj poslovnega prostora, vendar ta pravica ni neomejena in sme potrošnik opraviti preizkus blaga zgolj v obsegu, kot je nujno za ugotovitev dejanskega stanja, kot v prodajalni. Kar je več, je že uporaba in pomeni, da potrošnik izgubi pravico do odstopa od pogodbe. Četrti člen splošnih pogojev kumulativno navaja pogoje, pod pogojem, da blago ni uporabljeno. Prvostopni organ je 4. člen vzel in konteksta, ker je bistveno, da potrošnik blaga ni uporabljal. V zvezi s primernostjo blaga za vračilo pa meni, da ležišče in pokrivala zaradi svoje narave niso primerna za vračilo, ker so namenjena osebni uporabi. Pomembno je, da inšpektorat nima kvalifikacij za odločitev, kakšne narave je posamezno blago in nima za tovrstno odločanje pravne podlage. Le prodajalec je tisti, ki izdelek pozna in le on je tisti, ki ima pravico določiti njegovo naravo. Opozarja na 33. člen Zakona o inšpekcijskem nadzorstvu (ZIN), ki določa ukrepe, med katerimi je tudi opozorilo. Meni, da ker je sodeloval z organom, bi lahko dobil ustno opozorilo. Sama izdaja odločbe pa je hud ukrep in lahko pomeni propad podjetja. Meni, da izdaja odločbe tudi ni sorazmerna s kršitvijo, ker zaradi določila splošnih pogojev še nobenemu potrošniku ni nastala škoda. Samo nepravilnost pa je tožnik odpravil že v fazi pritožbe, vendar vseeno meni, da je odločba nezakonita. Prilaga zapisnik z dne 14. 10. 2009, v katerem pa ni bilo ugotovljeno, da je sporni pogoj nezakonit. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da sta sporna predmeta namenjena osebni rabi. Osebni rabi je namenjeno večina izdelkov široke potrošnje, katerih prodaja poteka zunaj poslovnih prostorov – konfekcijski izdelki, posteljnina, obutev. Gre za serijsko blago in je uvrščeno v blagovno skupino „posteljnina“ in se ne uvršča med izdelke, ki po svoji naravi niso primerni za vrnitev. V zvezi z inšpekcijskim pregledom v letu 2009 pa navaja, da je bilo pri inšpekcijskem pregledu v letu 2011 ugotovljeno, da gre za izdelke, izdelane serijsko, ki se jih uvršča v blagovno skupino „posteljnina“. Ta dejstva pa niso bila predmet inšpekcijskega pregleda v letu 2009. Tožba ni utemeljena.

Glede na uvodni tožbeni ugovor, ki se nanaša na uporabljeno blago, je ugotoviti, da iz izpodbijane prvostopne odločbe in iz drugostopne odločbe ne izhaja, da bi bil tožnik obremenjen, da je v primeru odstopa od pogodbe dolžan sprejeti uporabljeno blago. Po mnenju sodišča je iz izreka prvostopne odločbe in iz obrazložitve obeh odločb jasno, da je odstop od pogodbe v zakonsko določenem roku, pri prodaji izdelkov X., ležišča … in pregrinjala … zunaj poslovnih prostorov, potrebno omogočiti, ker gre za blago, ki je po svoji naravi primerno za vrnitev, pri čemer blago ne sme biti uporabljeno.

Tožnik je 4. člen splošnih pogojev formuliral tako, da je iz njega razvidno, da šteje, da so ležišča in pokrivala „X.“ neprimerna za vračilo. Po določbi petega odstavka 43.č člena ZVPot potrošnik nima pravice do odstopa od pogodbe pri pogodbah, katerih predmet je blago, ki je bilo izdelano po natančnih navodilih potrošnika, ki je bilo prilagojeno njegovim osebnim potrebam, ki zaradi svoje narave ni primerno za vračilo, ki je hitro pokvarljivo, ali kateremu je že potekel rok uporabe. Le v navedenih primerih (ob drugem blagu, navedenem v tem členu), lahko prodajalec oblikuje pogoj, da potrošnik nima pravice do odstopa od pogodbe.

V zvezi z obravnavanimi izdelki pa sodišče soglaša z opredelitvijo organa, da izdelki spadajo v blagovno skupino „posteljnina“ in so kljub osebni uporabi primerni za vračilo. Posledično tej ugotovitvi pa je dolžan prodajalec oblikovati pogoje prodaje tako, da potrošniku omogoči pravico do odstopa od pogodbe.

Sodišče ne more slediti ugovoru, da inšpektor nima kvalifikacij za določitev narave posameznega blaga, ter da za tovrstno odločanje nima pravne podlage. Druga alinea petega odstavka 43.č člena ZVPot določa primeroma blago, ki zaradi svoje narave ni primerno, da bi se potrošniku podelila pravica do odstopa od pogodbe. Navedeno določilo je pri presoji uporabil inšpektor, ki je kvalificiran za uporabo in presojo navedenega pravnega pravila, glede na dejanske okoliščine, ki jih posamezno blago izkazuje. Dejstva, ki jih je navedel, pa ne odgovarjajo zakonskemu dejanskemu stanju iz citirane 2. alinee petega odstavka 43.č člena ZVPot, torej so sporna ležišča in pregrinjala primerna za vrnitev. Tožnik pa ne navaja nobenega dejstva (in ga tudi ni tekom postopka, čeprav je bil k pojasnitvi pozvan), ki bi kazalo na to, da je bila določba napačno uporabljena. Zgolj sklicevanje, da le on kot prodajalec pozna svoj izdelek, ob nenavedbi okoliščin, ki bi kazale na značilnosti iz 2. alinee 43.č člena ZVPot, ne zadošča. Pravilen je torej sklep organa, da je pogodbeni pogoj, ki potrošniku ne omogoča odstopa od pogodbe, nepošten v smislu 24. člena ZVPot. Po določbi 33. člena ZIN bi upravni organ lahko izrekel tožniku tudi ustno opozorilo, vendar je tožniku prepovedal prodajo blaga zunaj poslovnih prostorov z odločbo. Tožnik navaja, da odločba o prepovedi ni sorazmerna s kršitvijo, ker zaradi določila splošnih pogojev še nobenemu potrošniku ni nastala škoda, na drugi strani pa, da je izdaja odločbe hud ukrep, ki bi lahko pomenil propad podjetja. Sodišče utemeljitvi tožnika o nesorazmernosti kršitve in določitve ukrepa z odločbo ne more slediti. Inšpektor je presodil težo kršitve določb ZVPot ter presodil tudi izbiro ukrepa za odpravo kršitve. Izpodbijana odločba pa je za tožnika obremenjujoča enako (v smislu dolžnosti uveljavitve pravice do odstopa od pogodbe ter v smislu takojšnjega upoštevanja prepovedi prodaje s spornim pogodbenim določilom) kot bi bilo ustno opozorilo, torej prepoved prodaje do odprave pomanjkljivosti. Sodišče zato tožnikovemu ugovoru tudi v tem delu, ki se nanaša na ugovor nesorazmernosti ukrepa, ne more slediti.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.