Jedro

Tožena stranka bi morala za uspešno izpodbitje domneve o tem, da je vedela oziroma da bi morala vedeti za insolventnost tožeče stranke, dokazati, da je bila v dobri veri. V dobri veri ravna, kdor je zaupal v popolnost in poštenost objektivnega dejanskega stanja, pri čemer pa mora izkazati ustrezno (profesionalno) skrbnost, ki se presoja v okviru okoliščin posameznega primera.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.859,28 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavilo: - učinek sklenitve verižne kompenzacije z valuto 11. 3. 2011 za znesek 88.755,41 EUR, s čimer je tožena stranka prejela poplačilo svojih terjatev po računih št. 082648 delno, 082642, 082641, 082733, 082775, 082813, 082869, 082899, 082936, 082971, 082937, 083005, 083006, 081843 delno, 090272, 090502 in plačilo zamudnih obresti po bremepisu št. 000004 z dne 10. 3. 2011, v skupnem znesku 88.755,41 EUR; - učinek prodaje in prenosa lastninske pravice na blagu z izročitvijo stvari po računih tožeče stranke št. 411-113-2011 z dne 17. 2. 2011 in št. 411-113-2011 z dne 17. 2. 2011 v skupnem znesku 8.122,86 EUR ter učinek nadomestne izpolnitve plačila s kompenzacijo z dne 21. 2. 2011 za znesek 8.122,86 EUR za delno poplačilo terjatve tožene stranke po računu št. 082557, v skupnem znesku 8.122,86 EUR; - učinek prodaje in prenosa lastninske pravice na blagu z izročitvijo stvari po računu tožeče stranke št. 411-145-2011 z dne 18. 2. 2011 v znesku 8.058,47 EUR ter učinek nadomestne izpolnitve plačila s kompenzacijo z dne 22. 2. 2011 za znesek 8.058,47 EUR za delno poplačilo terjatve tožene stranke po računu št. 082557, v skupnem znesku 8.058,47 EUR; - učinek prodaje in prenosa lastninske pravice na blagu z izročitvijo stvari po računih tožeče stranke št. 411-156-2011 z dne 22. 2. 2011 in št. 411-162-2011 z dne 23. 2. 2011 v skupnem znesku 12.417,20 EUR ter učinek nadomestne izpolnitve plačila s kompenzacijo z dne 28. 2. 2011 za znesek 12.417,20 EUR za poplačilo terjatve tožene stranke po računih št. 082557 (delno) in št. 082648, v skupnem znesku 12.417,20 EUR (I. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki 118.797,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2011 do plačila, v 15 dneh (II. točka izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati zakonske zamudne obresti od 118.797,75 EUR od 22. 9. 2011 do 10. 10. 2011 (III. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki 4.937,26 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljen ter ji naloži v plačilo stroške, ki so nastali v zvezi s prvostopnim in pritožbenim postopkom, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila. Podredno je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter toženi stranki naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh navedb pravdnih strank, ki so relevantne za presojo utemeljenosti vtoževanega zahtevka, zato zatrjevana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. Med strankama ni sporno, da so bila izpodbijana pravna dejanja tožeče stranke oziroma stečajnega dolžnika opravljena 21. 2., 22. 2., 28. 2. in 11. 3. 2011, zato ta glede na uvedbo stečajnega postopka 7. 4. 2011, spadajo v obdobje izpodbojnosti, s čimer je podan eden od treh pogojev, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, da bi bilo dejanje stečajnega dolžnika lahko izpodbito.

7. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožena stranka ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje o obstoju objektivnega elementa izpodbojnosti, ki jo je oprlo na domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP, po kateri se obstoj objektivnega elementa izpodbojnosti domneva, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika.

8. Izpodbijana pa je odločitev o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje namreč ocenilo, da je tožena stranka v času oprave izpodbijanih pravnih dejanj vedela oziroma bi morala vedeti, da je bila tožeča stranka insolventna (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

9. Skladno z ZFPPIPP se lahko stečajni dolžnik (tožeča stranka), na katerem je breme dokazovanja subjektivnega elementa izpodbojnosti, opre na eno izmed (izpodbojnih) domnev, ki jih določa ZFPPIPP v tretjem odstavku 272. člena. Po 2. točki tretjega odstavka navedenega člena se subjektivni element domneva, če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka.

10. Ni sporno, da je navedena domnevna baza v obravnavanem primeru podana, saj so bila vsa pravna dejanja, ki jih tožeča stranka izpodbija v tem postopku, opravljena v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka nad tožečo stranko, kar pomeni, da se šteje, da je tožena stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da je bila tožeča stranka takrat insolventna. Na toženi stranki je bilo zato breme dokazovanja nasprotnega, vendar temu tudi po oceni pritožbenega sodišča ni zadostila.

11. Tožena stranka navaja, da je šlo pri njenem ravnanju za normalno podjetniško ravnanje, na podlagi katerega je tožeči stranki naklonila več časa za poplačilo obveznosti, vendar po presoji pritožbenega sodišča čas dveh let od zapadlosti terjatev presega običajen rok za izpolnitev zapadle obveznosti, okoliščin, ki bi kazale na drugačno razlago, pa tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča ni izkazala.

12. Zmotne so pritožbene navedbe, da bi prav vložitev predloga za izvršbo nakazovala zavedanje upnika o slabem finančnem položaju dolžnika. Prav tako ne drži, da bi tožena stranka domnevo o obstoju subjektivnega elementa lahko izpodbila le, če bi takoj po zapadlosti terjatev vložila predlog za izvršbo. Pri presoji utemeljenosti trditev tožene stranke, s katerimi ta skuša izpodbiti navedeno domnevo, sodišče prve stopnje odločitve namreč ni sprejelo zgolj na podlagi posameznega ravnanja oziroma opustitve s strani tožene stranke v zvezi z izterjavo zapadlih terjatev, ampak je pravilno upoštevalo vse okoliščine obravnavanega primera, in sicer sam način postopanja in poplačila terjatev, ki jih tožena stranka od tožeče v roku dveh let od njihove zapadlosti nikoli ni terjala, nato pa je te, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dobila poplačane v manj kot mesecu dni, vse v obdobju zadnjih treh mesecev pred uvedbo stečajnega postopka, plačilo pa je bilo izvedeno s kompenzacijami. Drži sicer, da te lahko spadajo med običajen način ˝zapiranja˝ terjatev med gospodarskima družbama, vendar pa dejstvo, ali tak način poslovanja spada med običajnega med pravdnima strankama za izpodbitje domneve iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, na katero je ugotovitev o obstoju subjektivnega elementa oprlo sodišče prve stopnje, ni relevantno. Trditve tožene stranke o običajnem načinu poslovanja bi bile relevantne, če bi tožeča stranka zatrjevano vedenje tožene o insolventnosti tožeče gradila na domnevi, ki jo določa ZFPPIPP v 1. točki tretjega odstavka 272. člena.

13. Tožena stranka bi morala za uspešno izpodbitje domneve o tem, da je vedela oziroma da bi morala vedeti za insolventnost tožeče stranke, dokazati, da je bila v dobri veri. V dobri veri ravna, kdor je zaupal v popolnost in poštenost objektivnega dejanskega stanja, pri čemer pa mora izkazati ustrezno (profesionalno) skrbnost, ki se presoja v okviru okoliščin posameznega primera. Tožena stranka je navajala, da kljub skrbni oceni računovodskih izkazov za leto 2009 ni vedela niti ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke, vendar pa po oceni pritožbenega sodišča nasprotno dokazuje prav velika zamuda pri plačilu zapadlih terjatev ter njihovo poplačilo v celotnem znesku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku manj kot meseca dni, v obdobju izpodbojnosti, s kompenzacijami. Glede na to, da je predmet izpodbijanja samo razpolagalni pravni posel, ki je bil izveden v obdobju izpodbojnosti, pri čemer ni pomembno, ali je bil zavezovalni pravni posel (pogodba) sklenjen znotraj obdobja izpodbojnosti ali pred začetkom tega obdobja, in upoštevaje tudi stanje v gospodarstvu, se tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča ne bi smela zadovoljiti zgolj z računovodskimi izkazi za pretekla leta, ampak bi morala pridobiti še druge oziroma aktualnejše podatke o finančnem in likvidnostnem stanju tožeče stranke. Poleg tega pa bi zatrjevano ustrezno skrbnost ravnanja v okviru izterjave zapadlih terjatev morala tudi dokazati, pri čemer bi bila izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke nedvomno pomemben dokaz, vendar pa tožena stranka izvedbe navedenega dokaza sploh ni predlagala, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da ji je bilo onemogočeno dokazovanje s pomočjo zaslišanja njenega zakonitega zastopnika, saj izvedbe tega dokaza sploh ni predlagala. Glede na celotno izvedbo poplačila spornih terjatev pa s preostalimi dokazi tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dokazala, da je storila vse potrebno, kar se od skrbnega gospodarstvenika pričakuje, zato domneve po 2. točki tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP ni uspela izpodbiti.

14. Pritožba tožene stranke iz zgoraj navedenih razlogov ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP), dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo nagrado za postopek s pritožbo v višin 1.504,00 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov ter 22% DDV, kar skupaj znaša 1.859,28 EUR. Navedeni znesek ji je dolžna povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.