Jedro

V času veljavnosti Zakona o denarni enoti Republike Slovenije so pogodbene stranke, ki so svoje denarne obveznosti vezale na tujo valuto (valutna klavzula), lahko zahtevale izpolnitev le v tolarski protivrednosti dogovorjene valute. Od tega, kako so oblikovale zahtevek - bodisi s preračunom (v tuji valuti) dolgovane glavnice v SIT po tečaju, ki je veljal na dan zapadlosti, bodisi z vezavo denarne obveznosti na tujo valuto in napovedjo njenega preračuna v SIT po tečaju, ki bo veljal v času izpolnitve obveznosti - pa je bilo odvisno, do kakšnih zamudnih obresti so bile upravičene.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in toženca zavezalo, da morata s tožnico skleniti prodajno pogodbo za nepremičnini s parc. št. 227/1 in 228/2, obe k.o. S., in ji plačati preostanek kupnine v višini 2.313.846 SIT (9.656 €) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2002 dalje. Naložilo jima je tudi plačilo 612.480 SIT (2.556 €) tožničinih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je po uradnem preizkusu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na dolžnost plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.313.846 SIT (9.656 €) od 1.4.2002 do 3.6.2002, in v tem delu tožbo zavrglo. Sicer pa je delno ugodilo pritožbi tožencev in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem delu je zavrnilo pritožbo tožencev kot neutemeljeno in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s prvostopenjskim sodiščem, da so razlogi za nesklenitev prodajne pogodbe v dogovorjenem roku na strani tožencev.

Zoper drugostopenjsko sodbo vlagata toženca revizijo, v kateri uveljavljata vse revizijske razloge in predlagata razveljavitev te sodbe. Bistvene kršitve določb postopka vidita v nejasnih razlogih sodbe sodišča druge stopnje oziroma v popolnem izostanku razlogov o ključnih dejstvih, kot so na primer katera od strank je povzročila zamudo pri sklepanju glavne pogodbe, kdaj je zamuda nastopila ali kako je bila v predpogodbi določena valuta obveznosti. Tudi glede odgovornosti za zamudo vsakega od tožencev se po njunem mnenju sodišče ni posebej izjasnilo, temveč je tožencema kar pavšalno naložilo nerazdelno obveznost sklenitve prodajne pogodbe. V zvezi z razlogom zmotne uporabe materialnega prava pa trdita, da sodna praksa ne priznava tolarskih zahtevkov in zamudnih obresti na podlagi valutne klavzule v pogodbi.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.; v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Toženca v pretežnem delu revizije s konstruiranjem navideznih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zgolj izpodbijata dejansko podlago sodb nižjih sodišč. Pri poskusu obida prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP pa sta zelo predvidljiva. Znova in znova ponavljata isti vzorec - najprej zapišeta, da '' ... napadena sodba nima jasnih razlogov (ali sploh nima razlogov) o ...'', nato pa z nizom dejanskih trditev ''razložita'', kako bi dejanska podstat odločanja sodišč prve in druge stopnje po njunem morala izgledati. Revizijsko sodišče se zato z navedbami revizije v tej smeri ni ukvarjalo.

Tudi v zvezi z drugim revizijskim razlogom, na katerega se sklicujeta, revidentoma ni mogoče slediti. Stališče, da sodna praksa na podlagi valutne klavzule ne ''priznava'' zahtevkov v domači valuti in zamudnih obresti, je namreč zmotno. V času veljavnosti Zakona o denarni enoti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 17/91 in nasl.) so pogodbene stranke, ki so svoje denarne obveznosti vezale na tujo valuto (valutna klavzula), lahko zahtevale izpolnitev le v tolarski protivrednosti dogovorjene valute. Od tega, kako so oblikovale zahtevek - bodisi s preračunom (v tuji valuti) dolgovane glavnice v SIT po tečaju, ki je veljal na dan zapadlosti, bodisi z vezavo denarne obveznosti na tujo valuto in napovedjo njenega preračuna v SIT po tečaju, ki bo veljal v času izpolnitve obveznosti - pa je bilo odvisno, do kakšnih zamudnih obresti so bile upravičene. V predmetni zadevi je tožnica uporabila prvo metodo in glavnico izrazila v tolarskem znesku, preračunanem po deviznem tečaju na dan, ko bi toženca morala plačati preostanek kupnine, zato ji kot objektivna posledica zamude dolžnikov od tedaj dalje pripadajo zakonske zamudne obresti. Materialno pravo je bilo torej pravilno uporabljeno.

Ker uveljavljani revizijski razlogi, vključno s po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), niso podani, je bilo treba revizijo tožencev kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).