Jedro

Dolžnik je v ugovoru med drugim navedel, da storitev, ki so zaračunane po k predlogu za izvršbo priloženih fakturah, ni naročil in da jih upnik tudi ni opravil. Navedel je še, da od upnika ni prejel nobenega poročila o opravljenih storitvah niti certifikata o ustreznosti v fakturah navedenih aparatov. Dolžnik je torej navedel razloge, zaradi katerih nasprotuje izvršbi. Kot dokaz za svoje trditve pa je predlagal zaslišanje strank, kot to določa 2. odst. 53. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Zahteva upnika za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, opr. št. Ig 1999/03075-7 z dne 10.12.1999 v delu, v katerem je dovoljena izvršba ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku.

Zoper sklep se je upnik pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Navedel je, da v smislu 2. odst. 53. člena ZIZ dolžnikov ugovor ni obrazložen in da dolžnik za svoje trditve, da je vse storitve, ki jih je naročil, plačal, ni predložil nobenih dokazov.

Vse storitve, za katere so bile izdane vtoževane fakture, je dolžnik tudi naročil, kar je razvidno iz k pritožbi priloženih zahtevkov za preizkus (naročilnice). Iz teh zahtevkov pa je tudi razvidno, kateri proizvodi so predmet preizkusa. Dolžnik je s podpisom zahtevka za preizkus/certificiranje pristal tudi na določilo 5. tč. 8.odst., ki določa, da naročnik prejme poročilo o preizkusu in potrdilo po plačilu računa. Priglasil je pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Dolžnik je sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine (postopek je tekel po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) ugovarjal obrazloženo, kot to določa 5. odst. 62. člena ZIZ zvezi z 2. odst. 53. člena ZIZ. Dolžnik je namreč v ugovoru med drugim navedel, da storitev, ki so zaračunane po k predlogu za izvršbo priloženih fakturah, ni naročil in da jih upnik tudi ni opravil. Navedel je še, da od upnika ni prejel nobenega poročila o opravljenih storitvah niti certifikata o ustreznosti v fakturah navedenih aparatov. Dolžnik je torej navedel razloge, zaradi katerih nasprotuje izvršbi. Kot dokaz za svoje trditve pa je predlagal zaslišanje strank, kot to določa 2. odst. 53. člena ZIZ. Po oceni sodišča druge stopnje so bili tako podani vsi pogoji za obrazložen ugovor in izdajo izpodbijanega sklepa ter reševanje zadeve v pravdnem postopku. Zato stališče pritožnika, da dolžnik ni ravnal v skladu z 2. odst. 53. člena ZIZ, ni pravilno.

Pravilna in zakonita odločitev sodišča prve stopnje pa pomeni le to, da bo zadeva v nadaljevanju odstopljena pravdnemu sodišču, ki bo moralo ugotoviti dejansko stanje in odločiti o utemeljenosti upnikovega zahtevka. Pripomniti velja, da bodo vse pritožnikove trditve, ki se nanašajo na utemeljenosti njegovega zahtevka oziroma neutemeljenosti dolžnikovega ugovora, lahko bistvene šele v pravdnem postopku. Za pritožbeni postopek pa so te trditve nebistvene.

Neutemeljeno pritožbo je zato sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Izrek o upnikovih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v ZPP in 15. člena ZIZ. Ker upnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške.