Jedro

Zgolj kritika pritožbenega sodišča, da pritožbenih očitkov ni obravnavalo natančno in osredotočeno, ne zadostuje za utemeljitev vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo (prvega odstavka 395. člena ZKP) in vplivom te kršitve na zakonitost sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 18. 3. 2010 obsojena A. D. in C. C. spoznalo za kriva kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi s 34. členom in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obtoženemu A. D. je izreklo eno leto in šest mesecev zapora, obtoženemu C. C. pa kazen eno leto in dva meseca zapora. Obtožencema je v izrečeni kazni vštelo čas prebit v priporu od 6. 11. 2008 do 29. 9. 2009. Odločilo je, da sta obtoženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sodno takso. Z isto sodbo je iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP obtoženo C. M. oprostilo obtožbe za poskus kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi s 34. členom in drugim odstavkom 20. člena KZ-1. O stroških postopka je odločilo skladno z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 1. 3. 2011 zavrnilo pritožbe zagovornikov obtožencev in okrožne državne tožilke kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da sta obtoženca dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obtoženega C. C. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlagali, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo Okrožnemu sodišču v Kranju v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane. Uveljavlja pa tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. O odgovoru državne tožilke se obsojenec in zagovorniki niso izjavili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le po imensko navedene.

7. Zagovorniki v zahtevi navajajo, da se sodba Okrožnega sodišča opira na (domnevno) dejstvo, da naj bi oškodovanec prepoznal obtoženega C. C. Navajajo, da listine o sodni prepoznavi v fazi nujnih preiskovalnih dejanj niso bile prebrane na glavni obravnavi ter izvedene kot dokaz. Ne strinjajo se z argumentacijo višjega sodišča na straneh 3 in 4, da je sodišče prve stopnje ta dokaz izvedlo. Ker se sodba opira na dokaz, ki na glavni obravnavi ni bil izveden, je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obsojenčev zagovornik je v postopku pred sodiščem prve stopnje zahteval izločitev zapisnika o sodni prepoznavi, vendar sodišče o predlogu ni odločilo. Zato je tudi zmotno zatrjevanje višjega sodišča v sodbi, da je bilo o zahtevi za izločitev odločeno skladno z določbo 340. člena ZKP. Ker o izločitvi sodišče prve stopnje ni odločilo, glede tega dejstva obstaja nasprotje med navedbami sodbe višjega sodišča in listinami v spisu in je tako tudi sodišče druge stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovorniki navajajo še, da je bila prepoznava opravljena v nasprotju s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Ker se sodba na ta dokaz opira, je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Na pritožbene navedbe o tej okoliščini je višje sodišče odgovorilo le pavšalno in je zaradi tega sodba sodišča druge stopnje v tem delu neobrazložena, kar predstavlja tudi kršitev 22. člena Ustave. Ob resni presoji okoliščine, ali je mogoče, da bi oškodovanec pred izvedbo prepoznave v predkazenskem postopku videl obtoženca, pa bi višje sodišče moralo ugotoviti, da je bilo to možno in bi tako moralo zaključiti, da je bila prepoznava v predkazenskem postopku neverodostojna in nedovoljena, s tem pa je tudi izkazan vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe.

8. Obširne navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti o prepoznavi, opravljeni v fazi nujnih preiskovalnih dejanj, ne utemeljujejo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih obramba zatrjuje. Sodba sodišča prve stopnje se na prepoznavo, opravljeno v fazi nujnih preiskovalnih dejanj, ne opira (v četrtem odstavku na 4 strani sodbe je navedeno, katere dokaze je sodišče v postopku izvedlo). Med izvedenimi dokazi, ni zapisnika o sodni prepoznavi v fazi nujnih preiskovalnih dejanj, opravljeni na Policijski postaji v Kranju. Tudi v obrazložitvi sodbe in v razlogih se sodišče prve stopnje ne opira na sodno prepoznavo v predkazenskem postopku, ampak na oškodovančevo izpovedbo na glavni obravnavi o prepoznavi obtoženca. Ta prepoznava je del izpovedbe oškodovanca pri zaslišanju, opravljenem preko videokonference. Na glavni obravnavi se ne opravi prepoznava, kot jo določa 242. člen ZKP (zakonodajalec je v navedenem členu določil poseben način izvedbe prepoznave, ki se opravi v teku kazenske preiskave ali kot nujno preiskovalno dejanje, v fazi, ko se obdolženec in oškodovanec še ne srečata pred sodiščem – sodba Vrhovnega sodišča I Ips 148/2009 z dne 22. 10. 2009). Na izpovedbo oškodovanca na glavni obravnavi se je sodišče prve stopnje oprlo pri zaključkih o obtoženčevi krivdi (stran 7 sodbe). Navedbe vložnikov zahteve, čeprav je sodišče druge stopnje zapisalo, da je sodišče prve stopnje prebralo na glavni obravnavi zapisnik o sodni prepoznavi, kar ni navedeno v zapisniku o glavni obravnavi, za presojo zakonitosti pravnomočne sodbe, niso relevantne.

9. Neutemeljena je zato navedba, da je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi v sodbi višjega sodišča v nasprotju z listinami (zapisnik o glavni obravnavi), saj ne gre za nasprotje o odločilnem dejstvu. Zatrjevanje, da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana tudi, ker se sodba opira na dokaz, ki ni bil izveden na glavni obravnavi, je tako tudi neutemeljeno. V primeru, da bi se sodba res opirala na dokaz, ki ni izveden na glavni obravnavi, ne gre za bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak za kršitev določbe 355. člena ZKP (sodišče opre sodbo samo na dejstvo in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi). Ker se sodba tako ne opira na zapisnik o sodni prepoznavi, niso utemeljene navedbe vložnikov zahteve, da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Po navedenem tudi ni mogoče trditi, da naj bi sodišče druge stopnje pri odgovoru na pritožbene navedbe o nezakonitosti sodne prepoznave kršilo 22. člen Ustave.

10. Vložniki zahteve nadalje zatrjujejo, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na prepoznavo, opravljeno na glavni obravnavi. Zagovorniki navajajo, da so se navedbe v pritožbi „da oškodovancu A. G. obtoženec ni bil pokazan skupaj z drugimi osebami iste vrste“, nanašale na dogajanje na glavni obravnavi ob zaslišanju oškodovanca, ne pa na opravljeno sodno prepoznavo.

11. Strinjati se je mogoče z vložniki, da višje sodišče na ta del pritožbe ni odgovorilo. Sodišče druge stopnje je pritožbene navedbe povezalo s sodno prepoznavo, opravljeno po določbi 242. člena ZKP (prvi odstavek na 4 strani). S tem je sodišče druge stopnje, kot izhaja iz navedb v zahtevi, čeprav vložniki zahteve zatrjevane kršitve pravno ne opredelijo, kršilo določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, ki določa, da mora v obrazložitvi sodbe ali sklepa sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Vendar pa zagovorniki niso utemeljili vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in vplivom te kršitve na zakonitost sodbe. Zgolj kritika pritožbenega sodišča, da pritožbenih očitkov ni obravnavalo natančno in osredotočeno, ne zadostuje za utemeljitev vzročne zveze. Kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP se upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP takrat, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje, kar pa mora vložnik zahteve obrazložiti (424. člen ZKP).

12. Zagovorniki zatrjujejo tudi, da so bile kršene pravice obrambe pri izvedbi videokonference, da je zagovornik izrecno zahteval navzočnost pri zaslišanju oškodovanca A. G., čemur pa sodišče ni ugodilo, da o videokonferenci zagovornik ni bil obveščen, in da sodišče druge stopnje napačno navaja, da ob obvestilu, da bo opravljena videokonferenca, ni zahteval navzočnosti ob oškodovancu. Zagovorniki navajajo še, da sicer drži, da je sodišče prve stopnje že 14. 1. 2010 želelo izvesti videokonferenco, do česar ni prišlo, da pa obramba ni prejela nikakršnega obvestila, da se bo na naroku 11. 2. 2010 izvajalo videokonferenco. Menijo tudi, da je dejstvo, da zagovornik ni bil navzoč ob zaslišanju oškodovanca, vplivalo na pravilnost sodbe, glede na potek zaslišanja, ko oškodovanec najprej v prostem pripovedovanju ni obremenil obtoženca, nato pa je po krajši prekinitvi, obremenilno izjavo dal. Vložniki sklepajo, da obstaja možnost, da je po prekinitvi, ko je oškodovanec prostor, v katerem se je opravljalo zaslišanje, zapustil, komuniciral z neugotovljenimi tretjimi osebami, ki so morebiti vplivale na njegovo izpovedbo, s čimer pa je tako po njihovem mnenju izkazana možnost vplivanja na pravilnost sodbe in s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

13. Določba šestega odstavka 244. a člena ZKP navaja, da je v primeru zaslišanja priče preko videokonference za potrebe domačega kazenskega postopka zagovornik ob zaslišanju priče lahko navzoč. Da navzočnost ob zaslišanju preko videokonference ni nujna, je zagovorniku pojasnilo že sodišče prve stopnje (prvi odstavek na 6 strani sodbe). Zagovorniki v zahtevi navajajo, da je bilo znano, da se bo opravila videokonferenca že 14. januarja. Zagovornikom je bilo tako dobro znano, da bo sodišče poskušalo preko videokonference zaslišati oškodovanca G. Zato zatrjevanje, da niso vedeli, da bo to zaslišanje opravljeno na glavni obravnavi 11. 2. 2010 in da jih sodišče o tem, da bo opravilo videokonferenco ni obvestilo, ker sami očitno pred izvedbo videokonference dne 11. 2. 2010 niso bili aktivni, ne pomeni, da je mogoče govoriti o kršitvi pravice obrambe ali kršitvi določbe šestega odstavka 244. a člena ZKP. Zagovornik in obtoženec pa sta na glavni obravnavi imela možnost zaslišati pričo ter izvajati obrambo, tako da je bil zagotovljen pošten postopek. Na podobne navedbe, kot jih zagovorniki navajajo sedaj v zahtevi, pa je odgovorilo že pritožbeno sodišče pri obravnavanju pritožbe zoper sodbo (drugi odstavek na strani 4 sodbe).

14. Zagovorniki zatrjujejo, da je potek zaslišanja vplival na pravilnost sodbe. Sodba je pravilna, če so vsa odločilna dejstva pravilna in popolno ugotovljena. Pravilnost sodbe se torej nanaša na ugotovljeno dejansko stanje. V zahtevi zagovorniki utemeljujejo naveden vpliv s presojo poteka videokonference in s presojo izjav oškodovanca. Z navedenim ter z zatrjevanjem, da je izkazana možnost vplivanja na pravilnost sodbe, ne uveljavljajo kršitve zakona in tudi ne utemeljujejo vzročne zveze med kršitvijo zakona ter zakonitostjo sodbe, ampak ostajajo na ravni zatrjevanja, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Uveljavljajo tako razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

15. Vložniki menijo, da navedbe v izreku in obrazložitvi pravnomočne sodbe, da naj bi obsojeni C. C. od oškodovanca A. G. zahteval da mu da denar, nimajo podlage v nobenem dokazu, ki je bil izveden na glavni obravnavi. Trdijo, da tudi besede oškodovanca na videokonferenci, tega dejstva ne potrjujejo. Menijo, da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Z navedbami ne uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak zatrjujejo, da dejstva na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona v izpodbijani sodbi, niso pravilno in popolno ugotovljena. Tako ponovno uveljavljajo nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti.

16. Ker kršitve drugega in tretjega odstavka 420. člena ZKP niso podane in je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

17. Izrek o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.