Jedro

Pritožba utemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni v zadostni meri ukvarjalo z odločilnim dejstvom, ki izhaja iz izvedeniškega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, da je na kritičnem odseku ceste (zaradi širine vozišča 4,10 metra) srečevanje nemogoče, če oba voznika pred srečevanjem ne prilagodita vožnje in položaja na vozišču. Prometna situacija (preglednost 92 metrov) pa je obema voznikoma, ki sta vozila drug proti drugemu, omogočala, da bi pravočasno reagirala na nevarnost in zagotovila pogoje za varno srečevanje. Ker izvedenec ni ugotovil, s kakšno hitrostjo je vozila oškodovanka iz nasprotne smeri, ter tudi ni upošteval vseh objektivnih podatkov za ugotovitev njene vožnje pred trčenjem, ki izhajajo iz skice prometne nezgode, obstaja dvom v pravilnost njegove časovno potne analize in s tem tudi zaključkov, ki iz te nepopolne analize izhajajo, in na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, da je prometno nesrečo povzročil obtoženec, ker je pred nesrečo vozil po sredini vozišča in s tem onemogočil nasproti vozečemu vozilu srečanje in vožnjo mimo in ker ni takoj reagiral tako, da bi umaknil svoje vozilo k desnemu robu vozišča, zaradi česar je prišlo do trčenja med obema voziloma.

Izrek

Pritožbi zagovornice obtoženega V. J. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega V.J. spoznalo za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po členu 255/V v zvezi s členom 251/III in I KZ RS, mu izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obtožencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

Proti sodbi je obtoženčeva zagovornica vložila pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlaga, naj sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec je v svojem mnenju, podanem v skladu z določbo drugega odstavka člena 377 ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je prometno nesrečo povzročil obtoženec, ker je pred nesrečo vozil po sredini vozišča in s tem onemogočil nasproti vozečemu vozilu srečanje in vožnjo mimo in ker ni takoj reagiral tako, da bi umaknil svoje vozilo k desnemu robu vozišča, zaradi česar je prišlo do trčenja med obema voziloma. Ugotovilo je torej, da je vozil v nasprotju z določili člena 41/I ZTVCP in 56/I ZTVCP. Pritožba utemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni v zadostni meri ukvarjalo z odločilnim dejstvom, ki izhaja iz izvedeniškega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, da je na kritičnem odseku ceste (zaradi širine vozišča 4,10 metra) srečevanje nemogoče, če oba voznika pred srečevanjem ne prilagodita vožnje in položaja na vozišču. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na mnenje izvedenca, iz katerega izhaja, da je obdolženec kot voznik tovornjaka takoj, ko je zaznal kritično situacijo, reagiral z zaviranjem in s tem, ker je aktiviral zavorni mehanizem, ko je še vozil po sredini vozišča, še vedno zapiral pot nasproti vozečemu vozilu. Izvedenec je tako reakcijo ocenil kot neustrezno. Menil je, da bi obtoženec moral najprej zapeljati skrajno desno in nato zavirati. Ob ugotovitvi, da sta voznika imela možnost zaznave na razdalji 92 metrov, pa je ob ugotovljeni hitrosti tovornjaka - 55 km/h, ki ga je vozil obtoženec, zaključil, da je ta razdalja ob pravilni in pravočasni reakciji na nevarnost omogočala voznikoma zagotoviti pogoje za varno srečevanje. Pritožnica utemeljeno opozarja, da izvedenec ni zadovoljivo pojasnil načina vožnje voznice osebnega avtomobila N.Z., ki je pripeljala iz nasprotne smeri in sicer tako hitrosti tega vozila kot tudi gibanje tega vozila in nakazuje, da je vzrok za prometno nesrečo prevelika hitrost vozila, ki ga je upravljala oškodovanka Z.. Utemeljeno izvedencu očita, da pri analizi njene vožnje pred srečevanjem ni upošteval vseh podatkov, ki so razvidni iz skice prometne nezgode ( in sicer 11 metrov vožnje po bankini), saj je upošteval le podatek, da je po bankini vozila 14,20 metrov in nato pričela drseti, ter pred tem prevoženih 18 metrov poti v reakcijskem času. Pri tem je izhajal iz predpostavke, da je vozila s hitrostjo 80 km/h, istočasno pa navedel, da hitrosti vožnje njenega avtomobila v trenutku, ko je voznica zaznala kritično situacijo na vozišču, ni mogoče določiti.

Ker izvedenec ni ugotovil, s kakšno hitrostjo je vozila Z., ter tudi ni upošteval vseh objektivnih podatkov za oceno njene vožnje pred nezgodo, obstaja dvom v pravilnost njegove časovnopotne analize in s tem tudi zaključkov, ki iz te nepopolne analize izhajajo, in na katere je sodišče oprlo svojo odločitev.

Glede na to pomanjkljivost je namreč vprašljiva pravilnost zaključka, da je bilo ravnanje voznice Z. pravilno, ker je na kritično situacijo reagirala tako, da se je umaknila z desnimi kolesi na bankino, nato pa najbolj verjetno instiktivno močno panično zavrla, ko je videla, da ji vozilo obtoženca še vedno zapira pot in jo je zato zaneslo na levo pred tovornjak. Izvedenec je verjetnost vzroka za zanašanja vozila Z. utemeljil z močnim zaviranjem, vendar iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bili na cesti najdeni sledovi takšnega močnega zaviranja. Zato ob takšnih podatkih zaenkrat ni moč ovreči utemeljenosti pritožbe, ki izpodbija zaključke sodišče prve stopnje, da je Z. začelo zanašati zaradi potrebnih in glede na položaj vozil na cesti ustreznih reakcij z njene strani. Ni nepomembno tudi dejstvo, da je bilo tovorno vozilo obtoženca v trenutku trčenja že na skrajnem desnem delu ceste in skoraj ustavljeno.

Glede na navedeno je podan pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje navedene pomankljivosti odpraviti tako, da bo postavilo novega izvedenca cestnoprometne stroke. Izvedenec bo moral na podlagi razpoložljivih podatkov spisa podati popolnejši izvid in mnenje o vožnji obeh voznikov, nato pa bo moralo sodišče prve stopnje po skrbni oceni izvedenih dokazov o zadevi ponovno odločiti.