Jedro

Vložitev predloga za začetek postopka prisilne poravnave je procesna ovira (negativna procesna predpostavka) za začetek stečaja, pri čemer zakon ne določa nobenih posledic, ki bi vplivale na vložen predlog za začetek stečajnega postopka. Bistvo določbe 2. odst. 5. čl. ZPPSL je v tem, da daje postopku prisilne poravnave relativno prednost pred stečajnim postopkom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se nad dolžnikom začne stečajni postopek, v katerem se za dolžnika uporablja firma E. d.o.o. - v stečaju, pri čemer se za stečajnega upravitelja določi I.B., sklep o začetku stečaja pa se vpiše tudi v sodni register naslovnega sodišča. Zoper ta sklep je stečajni dolžnik po pooblaščencu vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal sodišču druge stopnje, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Opozarja, da se stečaj ne sme začeti, če je bil pred začetkom stečaja nad dolžnikom vložen predlog za prisilno poravnavo. Na naroku za obravnavo predloga za začetek stečaja (10.1.2007) je stečajno sodišče odložilo odločitev o predlogu za stečaj, vendar pa bi moralo takrat stečajni postopek ustaviti ali pa izdati sklep o prekinitvi. Odločitev o začetku stečaja je preuranjena, saj je sodišče odločalo na podlagi starih podatkov, ko se je oprlo na mnenje sodne izvedenke finančne stroke z dne 21.11.2006. Ob tem pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo sodišče prve stopnje v celoti seznanjeno z vsebino in postopkom prisilne poravnave nad dolžnikom. Iz izvedeniškega mnenja z dne 27.9.2007 izhaja, da se dolžnikovo poslovanje izboljšuje, saj je bistveno več prihodkov in manj dolgov. Dolžnik je postal solventen, zato bi bilo treba predlog za stečaj zavrniti po določbi 3. odst. 94. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL).

Predlagatelj stečajnega postopka nad dolžnikom upnik C. d.o.o. je po pooblaščencu podal odgovor na pritožbo, v katerem je predlagal sodišču druge stopnje, da pritožbo kot nedovoljeno zavrže, ker jo je vložil pooblaščenec brez ustreznega pooblastila, oz. kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba stečajnega dolžnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljena odločilna dejstva pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve; niti take, na katero opozarja pritožba, niti take, na katero mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče najprej ocenjuje, da je pooblaščenec za zastopanje dolžnika izkazal veljavno pooblastilo, dano s strani poslovodje stečajnega dolžnika pred začetkom stečaja (list. št. 44 spisa). Temu poslovodji so sicer pooblastila za zastopanje dolžnika v pravnem prometu z dnem začetka stečajnega postopka prenehala (1. odst. 105. čl. ZPPSL), ni pa prenehala tudi pravica, da se pritoži zoper sklep o začetku stečajnega postopka (5. odst. 97. čl. ZPPSL). Dolžniku, ki je po svojem pooblaščencu sodeloval tudi v postopku ugotavljanja pogojev za začetek stečajnega postopka, ni mogoče odreči pravice, da se pritoži zoper sklep o začetku stečajnega postopka.

Z vložitvijo predloga (po upniku C. d.o.o.) za začetek stečajnega postopka je bil nad dolžnikom uveden stečajni postopek. V skladu z določilom 1. odst. 5. čl. ZPPSL insolventen ali prezadolžen dolžnik lahko predlaga upnikom pred začetkom stečaja ter med njim sklenitev prisilne poravnave. V 2. odst. istega člena je določena prepoved, da sodišče ne sme izdati sklepa o začetku stečajnega postopa, dokler ni končan postopek prisilne poravnave. Vložitev predloga za začetek postopka prisilne poravnave je procesna ovira (negativna procesna predpostavka) za začetek stečaja, pri čemer zakon ne določa nobenih posledic, ki bi vplivale na vložen predlog za začetek stečajnega postopka. Bistvo določbe 2. odst. 5. čl. ZPPSL je v tem, da daje postopku prisilne poravnave relativno prednost pred stečajnim postopkom, zato vložitev predloga za prisilno poravnavo sama po sebi ne daje nobene opore sodišču, da predlog za začetek stečaja zavrže oz. stečajni postopek ustavi. Prav tako po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo stečajno sodišče v zadevnem primeru stečajni postopek prekiniti, saj za takšno odločitev tudi ni nobene podlage v določbah čl. 205 in 206 ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL. Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje postopalo pravilno in zakonito, ko je odložilo odločitev o predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom dotlej (po izvedenem naroku, na katerem je obravnavalo ta predlog), dokler ne bo zoper dolžnika končan postopek prisilne poravnave. Ta postopek je bil v zadevi St 1 končan z umikom predloga, v zadevi St 2 pa je sodišče prve stopnje dolžnikov novi (drugi) predlog za začetek postopka prisilne poravnave zavrglo, pri čemer pritožba proti temu sklepu ne zadrži njegove izvršitve (5. odst. 13. čl. ZPPSL). To z drugimi besedami pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno v stečajnem postopku čakati na odločitev instančnega sodišča o pritožbi v zadevi St 2, marveč je s procesnega vidika povsem upravičeno (tudi iz razloga, ker je ponovni predlog za začetek postopka prisilne poravnave zavrglo zaradi tega, ker je dolžnik zlorabljal svoje procesne pravice) izdalo izpodbijani sklep.

Predlagatelj mora izkazati za verjeten obstoj stečajnega razloga iz 1. odst. 2. čl. ZPPSL, torej dolžnikovo insolventnost (dalj časa trajajoče plačilno nesposobnost) ali prezadolženost. Pritožbeno sodišče v zvezi s to materialnopravno predpostavko za začetek stečajnega postopka ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi zbranega procesnega gradiva naredilo dovolj prepričljivo in argumentirano dokazno oceno o tem, da je pri dolžniku (na dan 8.1.2007 in na dan 15.10.2007, upoštevaje tudi podatke iz izvedeniškega mnenja sodne izvedenke finančne stroke, pridobljene v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom) podan stečajni razlog prezadolženosti; zlasti tudi iz razloga, ker je obstoj stečajnega razloga priznal tudi stečajni dolžnik s tem, ko je med predhodnim postopkom stečaja vložil kar dva predloga za začetek postopka prisilne poravnave. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik v tem delu sploh ne napada argumentiranih zaključkov sodišča prve stopnje o obstoju stečajnega razloga prezadolženosti, marveč je njegova kritika usmerjena zgolj v zatrjevanje, da je dolžnik pred odločitvijo o začetku stečaja postal solventen. Plačilna sposobnost pa sama po sebi še ne pomeni, da je dolžnik odpravil tudi prezadolženost, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ko je na podlagi skrbne analize spisovnih podatkov zaključilo, da dolžnikovi dolgovi presegajo njegovo premoženje.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL).