Jedro

Poškodba meniskusa oziroma poškodba sprednje križne vezi, zaradi česar je bila tožniku dne 15. 1. 2014 vstavljena delna endoproteza levega kolena, ni vzročno povezana s poškodbo levega kolena, utrpelo v prometni nesreči 23. 8. 2005, zato ne gre za novo škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije nastale ji stroške v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožnici 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2015 dalje ter ji povrniti nastale pravdne stroške skupaj z 22 % DDV, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne razsoje na prvi stopnji do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan v 15 dneh povrniti toženki pravdne stroške v znesku 1.271,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni po vročitvi pisnega odpravka sodbe tožniku, do plačila.

2. Odločitev sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo izpodbija tožnik, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo še dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja, ki ga je izdelal v postopku postavljeni izvedenec medicinske stroke, Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v M., M.F., A.K., dr. med., specialist kirurg (v nadaljevanju dr. K.). Tožnik je takoj po prejemu izvedenskega mnenja dr. K. v svoji pripravljalni vlogi, z dne 24. 5. 2018, podal obsežne navedbe, s katerimi poskuša dokazati, da izvedenec dr. K. ni izdelal mnenja v skladu s pravili stroke predvsem zato, ker so njegovi zaključki nasprotni tistim, ki so bili ugotovljeni v pravdni zadevi P 322/2008, ki je pravnomočno zaključena s sodno poravnavo. V navedeni pravdi postavljeni izvedenec D.P., dr. med., specialist kirurg (v nadaljevanju dr. P.) je namreč zaključil, da je vse težave tožnika s kolenskim sklepom, ki so se pojavile v letu 2009 do 2012, pripisati poškodbi kolenskega sklepa, z dne 23. 8. 2005. Tožnik se zaveda, da se niso vse težave, torej poškodba meniskusa, sprednje križne vezi, obraba hrustanca, zmehčanje hrustanca in ostale pojavile že 23. 8. 2005, a je šlo za proces slabšanja njegovega zdravstvenega stanja v kolenskem sklepu. Zato je za tožnika nerazumljivo, da sedaj izvedenec dr. K. povsem izključuje kakršnokoli vzročnost, ne samo med poškodbo, z dne 23. 8. 2005 in težavami v zvezi z delno protezo kolenskega sklepa iz leta 2014, temveč sploh zanika vzročno zvezo med poškodbo, z dne 23. 8. 2005 in težavami v zvezi z meniskusom, torej težavami, ki so bile pri tožniku zdravljene v letu 2009. Na koncu navedeni izvedenec celo podvomi, ali je tožnik v prometni nesreči 23. 8. 2005 sploh imel poškodovan kolenski sklep.

Znano je stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da v kolikor neka poškodba sproži nadaljnje težave na poškodovanem sklepu oziroma poškodovanem delu telesa, pa četudi gre za prej degenerativno spremenjene sklepe, je takemu oškodovancu prisoditi celotno odškodnino, v kolikor so težave pred poškodbo bile neme oziroma niso bile izražene. Tožnik pred prometno nesrečo dne 23. 8. 2005 ni imel nobenih zdravstvenih težav z levim kolenskim sklepom, zakaj so se vse težave pojavile ravno po obravnavani prometni nesreči, pa iz mnenja dr. K. ne izvemo oziroma so to vprašanja, ki mu jih je tožnik želel postaviti na zaslišanju. Prvostopenjsko sodišče bi zato moralo dokaznemu predlogu tožnika ugoditi in dokaz z zaslišanjem dr. K. izvesti na glavni obravnavi. Tožnik bi tako imel možnost izvedencu predočiti vsa do sedaj neodgovorjena vprašanja. Za sodnega izvedenca medicinske stroke S.T., dr. med., kirurg ortoped (v nadaljevanju dr. T.) ni sporno, da je tožnik utrpel poškodbo kolenskega sklepa v nesreči 23. 8. 2005, res pa je, da po njegovem mnenju kasnejše težave naj ne bi bile izključno posledica opisane poškodbe, vendar pa tega dr. T. dokončno ne izključi, ampak celo določen odstotek težav pripiše poškodbi, z dne 23. 8. 2005 in odgovarja na vprašanja sodišča glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin, strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti. V postopku postavljeni izvedenec B.N., dr. med., specialist ortopedske kirurgije (v nadaljevanju dr. N.) pa sploh v celoti potrjuje navedbe tožnika, kot tudi zdravstveno dokumentacijo, ki jo je tožnik predložil v spis. Za tega izvedenca tudi ni sporno, da je tožnik utrpel poškodbo dne 23. 8. 2005, in da so vse kasnejše zdravstvene težave posledica te poškodbe, kar je nekako z življenjskega vidika tudi povsem logično.

Tožnik zato meni, da bi bilo potrebno zaslišati izvedenca dr. K., saj bi se le na ta način z neposredno izvedbo dokaza dejansko stanje v predmetni zadevi dokončno in pravilno ugotovilo. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni v smislu pritožbenih navedb, podrejeno pa, da zadevo odstopi prvostopenjskemu sodišču v nadaljnje postopanje in odločanje. Priglaša tudi stroške, nastale mu v pritožbenem postopku.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu zadeve ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, prav tako pa ni podana v pritožbi uveljavljena relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zaradi razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju. Prvostopenjsko sodišče je tudi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo in glede na le te sprejelo pravilen materialnopravni zaključek.

6. Tožnik s tožbo zahteva odškodnino za nematerialno škodo, ki izvira iz škodnega dogodka dne 23. 8. 2005, ko si je v prometni nesreči poškodoval vratno hrbtenico in levo koleno. Tožnik je zaradi v škodnem dogodku dne 23. 8. 2005 nastalih poškodb s toženko sklenil sodno poravnavo v pravdni zadevi P 322/2008, dne 26. 4. 2012, vendar pa je bilo potrebno dne 15. 1. 2014 pri tožniku opraviti operativni poseg, vstavljena mu je bila delna endoproteza levega kolena zaradi težav vzročno povezanih s poškodbo levega kolena v prometni nesreči dne 23. 8. 2005. Tožniku je tako nastala nova škoda, ki ob sklenitvi poravnave s toženko še ni bila znana in ne predvidljiva, zaradi česar vtožuje odškodnino za nastalo mu nepremoženjsko škodo na podlagi spremenjenega tožbenega zahtevka v skupni višini 20.000,00 EUR.

7. Prvostopenjsko sodišče je odgovor na vprašanje, ali so zatrjevane težave tožnika z levim kolenskim sklepom, zaradi česar je bila potrebna operacija dne 15. 1. 2014, ko je bila tožniku vstavljena delna endoproteza levega kolena, vzročno povezane s poškodbo levega kolenskega sklepa, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči dne 23. 8. 2005, odgovorilo s pomočjo v postopku pridobljenih treh izvedenskih mnenj sodnih izvedencev medicinske stroke, in sicer izvedenskih mnenj dr. T., dr. N. in dr. K.. Zaradi razlogov, ki jih prvostopenjsko sodišče navaja v točkah 6, 7, 8 in 9 obrazložitve prvostopenjske sodbe, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da ni podana vzročna zveza med poškodbo levega kolenskega sklepa, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči dne 23. 8. 2005 in glede katere je s toženko že sklenil sodno poravnavo dne 26. 4. 2012 in vtoževano odškodnino za nepremoženjsko škodo, kot novo škodo, v predmetni zadevi.

8. Tako izvedenec dr. T., kot tudi izvedenec dr. K. poudarjata, da je tožnik v prometni nesreči dne 23. 8. 2005 utrpel le udarnino levega kolena, ki je bilo brez otekline, brez izliva in gibljivo ter boleče le spredaj v predelu pogačice, kar izhaja iz prvega pregleda po prometni nesreči dne 23. 8. 2005, dne 6. 9. 2005 v travmatološki kirurški ambulanti Splošne bolnišnice v M.S. (priloga A2 v zadevi P 322/2008). Naslednje kontrole pri zdravniku kirurgu težav z levim kolenom pri tožniku več ne omenjajo. Šele v letu 2009 je bila ugotovljena poškodba notranjega meniskusa, ki pa tako po navedbah dr. T. kot dr. K.1 ni bila vzročno povezana s poškodbo v prometni nesreči dne 23. 8. 2005. Enako velja za poškodbo sprednje križne vezi.2 Poškodba meniskusa oziroma poškodba sprednje križne vezi, zaradi česar je bila tožniku dne 15. 1. 2014 vstavljena delna endoproteza levega kolena, tako ni vzročno povezana s poškodbo levega kolena, utrpelo v prometni nesreči 23. 8. 2005, zato ne gre za novo škodo.3

9. Pritožba uveljavlja, da tako sodni izvedenec dr. N., kot v pravdni zadevi P 322/2008 postavljeni sodni izvedenec dr. P. težave tožnika s kolenskim sklepom, ki so se pojavile od leta 2009 dalje, to je poškodbo meniskusa in poškodbo sprednjih križnih vezi, pripisujeta vzročni povezavi s poškodbo levega kolena v prometni nesreči dne 23. 8. 2005. Res je, da izvedenec dr. N. takšno povezavo vidi, a kljub temu v zaključku svojega mnenja navaja, da je takšno mnenje podal, ker tožnik niti pred niti po obravnavanem nezgodnem dogodku ni imel nobenega obolenja ali poškodbe levega kolenskega sklepa.4 Zaradi istega razloga vzročno povezavo dopušča tudi izvedenec dr. P.. Navaja, da v zdravstvenem kartonu tožnika ni zapisana nobena poškodba levega kolena, razen v prometni nesreči 23. 8. 2005, zato na podlagi dostopne medicinske dokumentacije meni, da bi poškodba meniskusa in poškodba sprednje križne vezi levega kolena lahko bila posledica prometne nesreče, z dne 23. 8. 2005. Ker tudi navedeni izvedenec vzročno povezanost gradi na neobstoju medicinske dokumentacije, iz katere bi izhajalo kakršnokoli drugo poškodovanje, tudi pritožbeno sodišče sprejema logično razlago in zaključke v postopku postavljenih izvedencev dr. T. in dr. K. o tem, da za tožnika v tem postopku vtoževana nematerialna škoda ni nova škoda, saj ni vzročno povezana s tožniku nastalo poškodbo levega kolena v škodnem dogodku dne 23. 8. 2005. 10. Zaradi vsega navedenega se pritožbeno sodišče strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe za zavrnitev dokaznega predloga tožnika za neposredno zaslišanje izvedenca dr. K. na sodišču, kjer bi naj ta odgovoril na vprašanje, kje in kdaj je prišlo do pretrganja meniskusa in sprednje križne vezi pri tožniku, zaradi česar je bilo posledično potrebno tožniku levi kolenski sklep delno zamenjati.

Da na navedeno vprašanje izvedenec dr. K., glede na obstoječo medicinsko dokumentacijo, tudi po oceni pritožbenega sodišča evidentnega odgovora ne bi mogel podati, izhaja že iz njegovih navedb v podanem izvedenskem mnenju, zato nadaljnje zaslišanje izvedenca v zvezi s tem ne bi doprineslo ničesar relevantnega in tako zavrnitev predlaganega dokaza na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča ni mogla vplivati. V pritožbi uveljavljana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

11. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče pritožbi ni moglo priznati uspeha, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Tako dr. T. kot dr. K. poudarjata, da do poškodbe meniskusa ne pride zaradi udarnine kolena, temveč zaradi rotacije sklepa pri upognjenem kolenu (doskok, zvin) oziroma se lahko meniskus poškoduje pri izpahih kolena, pri prekomernem delovanju sile zasuka ob istočasno aksialno obremenjeni nogi, prekomernem pokrčenju kolena in zasuku. 2 Ta se po navedbi dr. T. kaže z bolečinami, motnjo gibljivosti kolena in nestabilnostjo, navadno tudi z izlivom krvi v koleno oziroma zatekanjem, po navedbi dr. K. pa se ne more poškodovati na način, da nekdo sedi na sedežu in utrpi udarnino v sprednji del kolena. 3 Nova škoda je tista škoda, ki izvira iz škodnega dogodka, v zvezi s katerim je že bila prisojena oziroma dogovorjena odškodnina, pa v času sojenja oziroma sklenitve sodne poravnave ni bilo gotovo, ali bo nastala in če bo, kolikšen bo njen obseg. 4 Izvedenec dr. K. v zvezi s tem navaja, da res v medicinski dokumentaciji ni zavedenih evidentnih poškodb, ki bi lahko povzročile inkarceracijo meniskusa, vendar to nikakor ni potrditev, da je v letu 2005 moral utrpeti takšno poškodbo meniskusa, ki bi kasneje pripeljala do njegove inkarceracije oziroma poškodbe sprednje križne vezi.