Jedro

Kršitev pravice do obrambe po členu 371/II ZKP je namreč podana, če sodišče prve stopnje med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne določbe ZKP ali jo je uporabilo nepravilno, ali če je na glavni obravnavi prekršilo pravico do obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. V pritožbi zagovornice opisane kršitve pravice do obrambe namreč ni mogoče uvrstiti v nobeno od navedenih kršitev.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega D.L. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega D.L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po členu 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, s preizkusno dobo štirih let in s posebnim pogojem, da v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe, plača oškodovanki T. J. znesek 40.664,00 EUR, sicer bo določena kazen izrečena. Obdolženi D.L. je dolžan plačati oškodovanki T.J. znesek 40.664,00 EUR, pod izvršbo, s presežkom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka pa se oškodovanko T.J. na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), napoti na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženi dolžan plačati potrebne izdatke oškodovanke in potrebne izdatke in nagrado njene pooblaščenke, odvetnice B.M., pri čemer bo o višini teh stroškov odločeno s posebnim sklepom, ko bodo priglašeni. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Na zahtevo zagovornice obdolženega je pritožbeno sodišče o pritožbeni seji obvestilo stranke, na sejo pa sta pristopila zagovornica obdolženega in višji državni tožilec, ni pa pristopil obdolženi, za katerega je obvestilo izkazano. Pritožbeno sodišče je sejo opravilo v skladu s členom 378/IV ZKP.

3. Zoper takšno sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi, obdolženega oprosti obtožbe oziroma jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred drugi senat. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornica obdolženega sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-9 ZKP, ko je kršilo določilo člena 354/I ZKP. Navedeno kršitev zagovornica vidi v tem, ker je sodišče prve stopnje razen v izreku napadene sodbe obdolžencu očitanih preslepitvenih ravnanj, in sicer prikazovanja, da je družba lastnica zemljišča, na katerem se bo zgradil kompleks, da ima družba dovolj denarja, da lahko takoj prične z gradnjo kompleksa, da se stanovanja hitro prodajajo in da ima v lasti nadomestno stanovanje, obdolžencu v razlogih napadene sodbe še očitalo, da oškodovanki ni bila ponujena možnost obročnega nakupa stanovanja, da ji ni želel pojasniti, kdo so ostali lastniki stanovanja in koliko je ostalih kupcev ter ji ni razkril, da jih ni bilo veliko in da niso redno plačevali. Prav tako pa se obdolžencu ne očita, da je oškodovanko zavajal, da ji bo nadomestno stanovanje izročil solastnik družbe, kot to navaja sodišče prve stopnje, zato je s tem prav tako prekoračilo obtožbo in porušilo objektivno identiteto med obtožbo in sodbo, saj se sodba lahko nanaša samo na dejanje, ki je predmet obtožbe.

6. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj na takšen način, kot navaja zagovornica, obtožba ne more biti prekoračena. Sodišče prekorači obtožbo, če spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete, torej če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo za drugačno dejanje, kot ga je obtožen. Pri prekoračitvi obtožbe ne gre za razhajanje med izrekom in razlogi sodbe. Zato je po oceni pritožbenega sodišča potrebno zatrjevano kršitev obravnavati kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Vendar pa tudi ta procesna kršitev ni podana, saj s strani zagovornice zgoraj zatrjevane ugotovitve sodišča prve stopnje v razlogih napadene sodbe, ne predstavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj je sodišče prve stopnje za takšne razloge imelo podlago v izvedenem dokaznem postopku, ko je utemeljevalo očitke konkretno opisanih preslepitvenih ravnanj obdolženca.

7. Zagovornica sodišču prve stopnje tudi očita kršitev Ustave, ko navaja, da je bil obdolženi spoznan za krivega kaznivega dejanja na podlagi dejstev, ki mu jih tožilstvo sploh ni očitalo in ne izhajajo iz tenorja obtožbe. Zato je sodišče prve stopnje poleg tega, da je prekoračilo obtožbo in kršilo načelo objektivne identitete med obtožbo in sodbo, kršilo tudi obdolženčevo pravico do obrambe. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornica meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP, pri čemer ne obrazlaga, kako je navedena kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

8. Tudi zgoraj navedena kršitev ni podana. Kršitev pravice do obrambe po členu 371/II ZKP je namreč podana, če sodišče prve stopnje med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne določbe ZKP ali jo je uporabilo nepravilno, ali če je na glavni obravnavi prekršilo pravico do obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. V pritožbi zagovornice opisane kršitve pravice do obrambe namreč ni mogoče uvrstiti v nobeno od navedenih kršitev. Je pa očitno, da zagovornica graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, s katero ne soglaša iz razlogov, ki jih pri tem navaja, pri tem pa jih napačno skuša prikazati kot kršitev kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP. Pri tem pritožbeno sodišče še navaja, da sodišče prve stopnje ni vezano na nobena dokazna pravila, zagovor obdolženca in izvedene dokaze prosto presoja, pri tem pa ga veže dolžnost, da enako pazljivo preizkusi in ugotovi tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi tista, ki so mu v korist (člen 17/II ZKP). Sodišče pri tem ni vezano na nobena posebna formalna pravila in ni z njimi omejeno (člen 18/I ZKP). V kolikor zagovornica z razlogi napadene sodbe ne soglaša, pa s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko izhaja iz drugačne dokazne ocene, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Enako velja za nadaljnje pritožbene navedbe zagovornice, ko sodišču prve stopnje očita, da ni v zadostni meri obrazložilo izpovedbe P.M., I.V., M.G., M.W. in D.B.. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da ima napadena sodba povsem ustrezne razloge o izpovedbah navedenih prič, s katerimi pa pritožnica ne soglaša, s čimer pa graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je drugačna od tiste, ki jo sama navaja v pritožbi.

9. Zagovornica nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-7 ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da s tem, ko se ni opredelilo do obstoja lastništva zemljišča s strani družbe, ki se obdolžencu sicer očita kot preslepitveno ravnanje, ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-7 ZKP je namreč podana, če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe in navedene določbe zakona nikakor ni moč razlagati na način, kot to navaja zagovornica v pritožbi. Kolikor pa pritožnica v pritožbi s trditvijo, da napadena sodba nima razlogov o očitku, da je obdolženi oškodovanko preslepil s tem, ko ji je navajal, da je družba lastnica zemljišča, na kateri se bo gradil kompleks, nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, v pritožbi pa te kršitve ne obrazloži tako, da bi bil mogoč preizkus njene utemeljenosti. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima napadena sodba povsem ustrezne razloge tudi v prikazovanju obdolženca oškodovanki, da je družba lastnica zemljišča, na katerem se bo gradil kompleks. Pritožba namreč prezre, da tak očitek izhaja iz kupoprodajne pogodbe, ki jo je obdolženi sklenil z oškodovanko, kar sodišče prve stopnje navaja tudi v razlogih napadene sodbe, ko zaključuje, da je obdolženi oškodovanko že pri sklepanju pogodbe preslepil. Zato so vsi pomisleki zagovornice v tej smeri neutemeljeni in se pritožbi uveljavljana kršitev pokaže kot neutemeljena.

10. Prav tako ni podana v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ki jo pritožnica uveljavlja zato, ker so razlogi napadene sodbe nejasni glede navedbe, da je obdolženi oškodovanki zamolčal dejansko slabo finančno stanje družbe, čeprav se obdolžencu očita, da je oškodovanki zatrjeval, da ima družba dovolj denarja in da lahko takoj prične z izgradnjo. Zato se po oceni zagovornice sodba sodišča prve stopnje v tem delu sploh ne da preizkusiti. Pritožba pa nima prav, saj ne gre za v pritožbi zatrjevano nejasnost in nasprotje, kot to skuša prikazati zagovornica, kot že navedeno. Sodišče prve stopnje je namreč povsem pravilno zaključilo, na podlagi izvedenega dokaznega postopka, obdolženčevo preslepitveno ravnanje do oškodovanke, ko ji je zatrjeval, da ima dovolj denarja, da lahko začne z izgradnjo in glede na ugotovitve izvedenke glede slabega finančnega stanja družbe, ko je ugotovila, da družba denarja za izgradnjo kompleksa ni imela, pravilno navedlo, da je obdolženi to okoliščino oškodovanki zamolčal, saj gre v bistvu za identični očitek. Ostale pritožbene navedbe, češ da je oškodovanka vedela, kakšno je finančno stanje družbe, oziroma bi o njem lahko tudi sklepala, oškodovanki pa je bilo tudi znano, da se bo projekt financiral s sredstvi kupcev, zato obdolžencu ni mogoče očitati preslepitvenega ravnanja, saj ni zatrjeval nič takšnega, kar bi njegovo preslepitev potrjevalo in gre za civilnopravno razmerje ter da je oškodovanki bilo ponujeno obročno odplačevanje, pa v bistvu gredo v smeri graje dejanskega stanja, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje in ne za uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.

11. Pritožbeno sodišče pa sicer ugotavlja, da ima napadena sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Kršitev iz člena 371/I-11 ZKP je podana, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju oziroma razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, o čemer v obravnavani zadevi ne more biti govora. Po oceni pritožbenega sodišča je napadena sodba obrazložena na način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi tehtno obrazložilo tako objektivne znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kakor tudi subjektivni znak, to je krivdo obdolženca, kot to izhaja iz njenih razlogov, ki jih je potrebno skupaj z izrekom gledati kot celoto.

12. Zagovornica v pritožbi uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ne da bi pri tem konkretizirala, katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. Z navedbami, da obdolženi sebi in družbi ni pridobil premoženjske koristi, ter da pri obdolžencu preslepitvenega namena pri sklepanju pogodb z oškodovanko ni bilo, saj ni bila seznanjena, da družba P. d.o.o. projekta ne bo financirala, pa zagovornica prav tako graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon ni uporabilo, ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima obdolžencu očitano kaznivo dejanje iz člena 228/I KZ-1 vse njegove zakonite znake, tudi glede pridobljene protipravne premoženjske koristi, kar posebej problematizira pritožba. Sodišče prve stopnje pa je obdolženca spoznalo za krivega za kaznivo dejanje iz člena 228/I KZ-1, in sicer tako, kot je opisano v izreku napadene sodbe, zato ne more biti govora o tem, da je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega za dejanje, ki ni zajeto v obtožnem aktu. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornica v bistvu podaja nesoglasje z dokazno oceno, ki jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje. Zato ne more biti govora o kršitvi kazenskega zakona, kot že navedeno.

13. Zagovornica uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar ne more biti uspešna. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Pritožbeno sodišče zato soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornice dodaja:

14. Bistvo pritožbe je v ponavljanju obdolženčevega zagovora in trditvi, da mu naklep ni dokazan ter v sklicevanju na priče, ki so zagovor obdolženca potrdile, ter da si obdolženi ni pridobil protipravne premoženjske koristi.

15. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Bistvo obravnavane zadeve je v tem, da je obdolženi kot direktor družbe M. preslepil oškodovanko T.J. tako pri sklepanju kot pri izvajanju kupoprodajne pogodbe za nakup apartmaja v mestu H. v E. Obdolženi je namreč oškodovanki pri sklepanju pogodbe zatrjeval, da bo navedena družba izpolnila svoje obveznosti na ta način, da ji je prikazoval, da je družba lastnica zemljišča, na katerem bo zgradila dogovorjeni kompleks, kar izhaja iz same pogodbe, ki jo je obdolženi sklenil z oškodovanko, in ki se nahaja v prilogi A1 spisa. Razen tega je oškodovanka določno povedala, da ji obdolženi nikoli ni rekel, da družba ni lastnica zemljišča, saj če bi to vedela, ne bi jemala kredita in ne bi šla v nakup. S takšno izpovedbo oškodovanke in na podlagi same pogodbe, pa je ovržen zagovor obdolženca, ko je trdil, da je bila oškodovanka seznanjena, da zemljišče ni last družbe. Zato pritožba, ki se sklicuje na zagovor obdolženca, ne more biti uspešna, saj zagovoru obdolženca v tem delu ni sledilo že sodišče prve stopnje, kot izhaja iz razlogov napadene sodbe in so tako tudi pomisleki zagovornice, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do obtožbenega očitka glede obdolženčevega prikazovanja, da je družba lastnica zemljišča, neutemeljeni. Oškodovanka je prav tako povedala, da ji je obdolženi prikazoval, da ima družba dovolj denarja, da lahko takoj prične z izgradnjo kompleksa, kar se je izkazalo za neresnično, kot to izhaja iz ugotovitev izvedenke, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi s tem oškodovanki zamolčal slabo finančno stanje družbe, povsem pravilen. Sodišče prve stopnje pa tudi zato, ker je izpovedba oškodovanke v tem delu potrjena z ugotovitvam izvedenke, ni imelo nobenega razloga, da bi podvomilo v njene navedbe, kakor tudi ne na ugotovitve izvedenke, ki ji je utemeljeno sledilo. Prav tako je oškodovanka povedala, da ji je obdolženi prikazoval, da se stanovanja hitro prodajajo ter je zato in glede na zgoraj navedena prikazovanja obdolženega temu verjela, saj jo je s takšnimi navedbami prepričal, da se je odločila za nakup stanovanja in mu v ta namen tudi izročila denar v skupni višini 40.664,40 EUR ter v ta namen z njim podpisala prodajno pogodbo. V tej pogodbi je bilo tudi navedeno, da ji bo stanovanje izročeno najkasneje do 31. 12. 2014. Res je, kar navaja pritožba, da je tudi oškodovanki bilo omogočeno obročno odplačevanje, vendar pri tem prezre, da je oškodovanka stanovanje plačala v treh obrokih, saj je obdolženi od nje zahteval plačilo na tak način, saj je sama želela kupiti opremljeno stanovanje, ki je narekovalo takšno plačilo, saj ji je obdolženi rekel, da zato stanovanja ne more kupiti na obroke. Zato tudi zaključek sodišča prve stopnje, da oškodovanki ni bil omogočen nakup stanovanja na obroke, tako kot drugim, ni v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, saj je sodišče prve stopnje tudi v tem delu utemeljeno sledilo oškodovanki, njeno izpovedbo pa potrjujejo listinski dokazi spisa, in sicer potrdila o plačilu kupnine. Vse navedeno pa nedvomno potrjuje zaključek sodišča prve stopnje o preslepitvenem ravnanju obdolženega. Da je bilo finančno stanje družbe M. v letu 2012 slabo, saj je družba poslovala z izgubo in ni bila sposobna zgraditi apartmajskega naselja in tudi ne vrniti prejetih kupnin kupcem, ki so plačali za nezgrajena stanovanja, izhaja iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke za ekonomijo, finance in vrednotenje podjetij, A.G., kateremu je sodišče prve stopnje pravilno v celoti sledilo, saj ni imelo nobenih razlogov, da bi v ugotovitve izvedenke podvomilo. Izvedenka je tudi ugotovila, da je družba M. iz naslova plačila kupcev za gradnjo projekta v letu 2012 prejela sredstva v višini 110.335,00 EUR in je imela stroške v višini 156.940,00 EUR, tako da znaša izguba iz poslovanja 46.605,00 EUR, iz česar izhaja, da družba ni imela potrebnih sredstev za začetek gradnje, pravilno pa je tudi ugotovilo, da družba ni bila lastnica zemljišča oziroma gradbene parcele, niti izgotovljenega stanovanja v bloku št. 470, v katerem je bival O.H. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženi s svojimi preslepitvenimi ravnanji, kot se mu očitajo in izhajajo iz izreka napadene sodbe, oškodovanko prepričal, da se je odločila za sklenitev posla z njim. Pri tem pa sodišče prve stopnje pravilno v razloge napadene sodbe navaja oziroma izpostavlja dejstva, ki jih je obdolženi oškodovanki zamolčal, in ki jih je sodišče prve stopnje, glede na izveden dokazni postopek, samo ugotovilo, saj je s temi dejstvi sodišče prve stopnje zgolj utemeljilo obdolženčev, v izreku sodbe podrobno opisan, preslepitveni namen. Da je obdolženi tako ob sklenitvi kot ob izvajanju pogodbe ravnal z goljufivim oziroma preslepitvenim namenom do oškodovanke, namreč izhaja iz njegovega nadaljnjega ravnanja, ko je po sprejemu celotne kupnine, in ko je projekt bil ustavljen, oškodovanki v zameno ponudil drugo stanovanje, pod pogojem, da plača še 5.000,00 EUR, kar je oškodovanka storila izključno iz razloga, da ne bi izgubila že danega vložka in je zato z družbo M. tudi podpisala dogovor o nakupu drugega stanovanja, ki pa oškodovanki prav tako ni bilo nikdar izročeno, čeprav ji je obdolženi zatrjeval nasprotno, ko ji je zagotavljal, da ji bo nadomestno stanovanje izročil solastnik družbe O.H., ki sicer v njem še živi. Izkazalo pa se je, da so tudi takšne obljube obdolženca bile neresnične, saj družba M. ni bila lastnica stanovanja, O. pa lastništva stanovanja na oškodovanko ni hotel prepisati. Obdolženčeva navajanja, da je O. izročil za predajo stanovanja 23.000,00 EUR, niso z ničemer podkrepljena, obdolženi pa z oškodovanko v mesecu maju 2013 ni odpotoval v E., da bi ji pomagal pri predaji nadomestnega stanovanja in prepisu lastništva, kljub temu da ji je to obljubljal. Ker nadomestno stanovanje oškodovanki ni bilo nikoli izročeno, čeprav ji je obdolženi kot zakoniti zastopnik družbe M., to zagotavljal, ni nobenega dvoma o njegovem preslepitvenem oziroma goljufivem ravnanju, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je obdolženi sebi in družbi M., na škodo T.J. pridobil premoženjsko korist v višini 40.664,00 EUR, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Zato zagovornica, ki trdi, da si obdolženi ni pridobil nobene protipravne premoženjske koristi, in da je ves čas iskal rešitve, da bi projekt rešil, ne izključuje njegovega goljufivega ravnanja pridobiti si protipravno premoženjsko korist, saj mu je oškodovanka zaradi njegovega preslepitvenega ravnanja izročila celotno kupnino za stanovanje, v zameno pa ni prejela ničesar, niti ji izročeni znesek nikdar ni bil vrnjen. Obdolženi namreč oškodovanki ob sklepanju in izvajanju posla navajal neresnična dejstva oziroma ji ni povedal dejstev, ki imajo pri sklepanju takšnih poslov za stranko poseben pomen. Zato sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je obdolženi z neresničnimi navajanji, ko oškodovanki tudi ni dal pravilnih in popolnih odgovorov, na z njene strani postavljena vprašanja, le-to preslepil. Zato sodišče prve stopnje obdolženčevemu zagovoru, da oškodovanke ni hotel oškodovati, ni verjelo, kakor tudi ne pričam, ki so zagovor obdolženca poskušale potrditi. Zato pritožba zagovornice, ki se na zagovor obdolženca sklicuje in trdi, da ta ni ravnal z goljufivim namenom ter podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo sprejelo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešna. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno ugotovilo njegovo krivdo, in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na ustrezne razloge napadene sodbe, ki jih niti preostale pritožbene navedbe zagovornice ne morejo omajati, saj v bistvu podaja lastno dokazno oceno, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in ponavlja zagovor obdolženca, kateremu utemeljeno ni sledilo sodišče prve stopnje.

16. Iz navedenih razlogov, in ker zagovornica v pritožbi v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni krivdni izrek, je pritožbeno sodišče o njeni pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

17. Zagovornica sicer ne graja odločitve sodišča prve stopnje glede odločbe o kazenski sankciji, vendar je pritožbeno sodišče glede na uveljavljane pritožbene razloge skladno z določilom člena 386 ZKP napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi povsem pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino izrečene kazenske sankcije. Pritožbeno sodišče pa ni zasledilo nobene okoliščine, ki bi govorile za spremembo izrečene kazenske sankcije obdolžencu v korist. Po oceni pritožbenega sodišča je izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo in preizkusno dobo ter z določenim posebnim pogojem, po katerem mora obdolženi v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe plačati oškodovanki pridobljeno korist v višini 40.664,00 EUR, primerna. Z izrečeno pogojno obsodbo bo po oceni pritožbenega sodišča pri obdolžencu dosežen namen kaznovanja, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

18. Sodišče prve stopnje pa je obdolžencu pravilno naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka v višini 40.664,00 EUR, saj je to znesek, za katerega je obdolženi s svojim ravnanjem oškodovanki povzročil škodo, ki je razvidna iz izreka napadene sodbe. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Izrek o premoženjskopravnem zahtevku ima namreč temelj v prvostopnem krivdnem izreku, iz katerega je razvidna tudi višina škode povzročene s kaznivim dejanjem. Podlago za takšno odločitev pa je imelo v določilu člena 105/II ZKP, ko je odločilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke na podlagi dejstev ugotovljenih v dokaznem postopku. Zato so vsi pomisleki zagovornice obdolženega v smeri, da si obdolženi ni pridobil nobene koristi, neutemeljeni.

19. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti skladno z določilom člena 383/I ZKP, je pritožbo zagovornice obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).