Jedro

Tožnik s tožbenim zahtevkom uveljavlja solastnino zgolj dela nepremičnine, ne da bi niti opisno navedel, katerega dela, še posebej upoštevajoč vtoževano „pripadajoče funkcionalno zemljišče“, pri čemer niti trdi ne, kaj to obsega (upoštevajoč ugotovitveni zahtevek), ob tem da tak pravni pojem niti obstaja ne več (pojem „pripadajoče funkcionalno zemljišče“ je praviloma nadomeščen s pripadajočim zemljiščem), niti ne obsega stavbišča pod stavbo, poleg tega da je potrebno tako zemljišče šele določiti, kar ni in ne more biti predmet pravdnega postopka. Ker zahtevek tožnika ni določen, ni niti izvršljiv, še posebej pa ni jasno, kaj tožnik s takim zahtevkom sploh uveljavlja.

V primeru neupravičene pridobitve v skladu s splošnim pravilom iz 190. člena OZ je upravičenec, tj. kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, upravičen do nadomestila vrednosti dosežene koristi, ne pa do povrnitve vlaganj (z izjemo obveznosti vrnitve prejetega, če je to mogoče).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan v 15 dneh toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje med drugim (v preostalem delu je navedena sodba pravnomočna) zavrnilo drugi podrejen tožbeni zahtevek tožnika (točka III izreka) za ugotovitev, da je tožnik solastnik stanovanjske stavbe z naslovom S., skupaj s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, kot izhaja iz skice izvedenca geodetske stroke in ki se nahaja na delu parcele št. 8/5 k. o. ... do 1/2 od celote, delež toženke pa 1/2 od celote ter da je toženka kot zemljiškoknjižni lastnik navedene parcele v 15 dneh dolžna na svoje stroške dopustiti geodetsko odmero navedene novozgrajene stanovanjske hiše in pripadajočega funkcionalnega zemljišča, vložiti zahtevo za parcelacijo navedene parcele (kot izhaja iz skice izvedenca geodetske stroke) ter nato tožniku izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo tožnikove solastninske pravice do 1/2, zavrnilo pa tudi tretji podrejen tožbeni zahtevek (točka IV izreka), da je toženka dolžna tožniku plačati 62.593,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2006 dalje do plačila v roku 15 dni. Tožniku je zato naložilo (točka V izreka), da toženki povrne pravdne stroške v znesku 10.961,13 EUR v 15 dneh s pripadki v primeru zamude (z navedeno sodbo je pravnomočno zavrnjen tožnikov primarni tožbeni zahtevek (točka I izreka) za preklic in razvezo darilne pogodbe, sklenjene med tožnikom kot darovalcem in toženko kot obdarjenko, s katero je tožnik neodplačno prenesel na toženko lastninsko pravico na parceli št. 8/5 k. o. ... in parcelo št. 2/2 k. o. ... ter da je toženka v roku 15 dni tožniku dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri navedenih nepremičninah vknjižila lastninska pravica na ime tožnika do celote, kot tudi prvi podrejen tožbeni zahtevek (točka II izreka), da se prekliče in razveže navedena darilna pogodba, s katero je tožnik toženki v breme svojega premoženja podaril premoženje, ki ustreza vrednosti navedenih parcel ter da je toženka dolžna tožniku plačati znesek, ki ustreza vrednosti podarjenega premoženja v višini 15.000.000,00 SIT(1) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2006 do plačila v roku 15 dni). Iz razlogov sodbe glede drugega podrejenega tožbenega zahtevka (za ugotovitev tožnikove solastninske pravice do 1/2 na delu parcele št. 8/5 k. o. ...) izhaja, da tožnik ni uspel izkazati (s potrebno stopnjo zanesljivosti) pridobitve vtoževane (so)lastninske pravice na (delu) parc. št. 8/5 k. o. ... Z vlaganji po letu 1971 (tožnik vlaganj pred tem ne zatrjuje), ki jih je izvedenec ocenil na 37,90 % sedanje vrednosti, je sicer nastala nova stvar, a le glede dela (novozgrajene stanovanjske) hiše z naslovom S. (sicer iz prejšnje žage nastalega dvojčka) in to brez tožnikove dobrovernosti, v posledici česar do stvarnopravnih učinkov gradnje oziroma vlaganj ni prišlo. Toženec niti ni dokazal, da bi pri tem šlo za njegova vlaganja (sodišče zaključuje, da je šlo za vlaganja tožnika in njegove tedanje žene ter še posebej tožnikovih staršev). Tožnik tudi ni dokazal kakšnega dogovora o stvarnopravnih učinkih gradnje oziroma vlaganj; takega dogovora (pogodbe) niti konkretizirano zatrjeval ni. Da bi bil lastnik tožnik ni zatrjeval niti v zapuščinskem postopku po očetu, zemljiškoknjižnem lastniku predmetne nepremičnine; izključna lastnica je takrat postala tožnikova mati, ki je predmetno nepremičnino z darilno pogodbo z dne 27. 5. 1993 podarila vnukinji, toženki, ki se je tudi vknjižila v zemljiški knjigi kot lastnica predmetne nepremičnine, tako da tožnik tudi če bi izkazal vse pogoje za pridobitev svoje solastninske pravice na predmetni nepremičnini proti toženki, ki je predmetno nepremičnino pridobila kasneje skupaj z že izvedenimi vlaganji tožnika, z zahtevkom ne bi mogel uspeti. Toženka je namreč pridobila lastninsko pravico s strani takratne zemljiškoknjižne lastnice, tožnikove matere, v dobri veri in zaupanju v resničnost in pravilnost zemljiškoknjižnih podatkov, pri čemer se dobra vera domneva. Glede tretjega podrejenega zahtevka za plačilo 62.593,89 EUR pa naj bi ga tožnik uveljavljal iz naslova neupravičene obogatitve zaradi odpadle pravne podlage oziroma vrnitve vlaganj na podlagi tretjega odstavka 48. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), pri čemer sodišče ugotavlja, da gre za nejasne in zmedene tožbene navedbe v povezavi z zahtevkom iz prvega podrejenega tožbenega zahtevka (ta naj bi temeljil na povsem drugi pravni podlagi), pri čemer ni jasno, katera vlaganja in delo vtožuje s prvim podrejenim tožbenim zahtevkom in katera s tretjim tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je kljub nejasnosti tožbene podlage in zmedenih ter kontradiktornih tožbenih trditvah, še posebej upoštevajoč, da je bilo o tožnikovih zahtevkih delno že pravnomočno odločeno s sodbo P 118/2010 z dne 7. 12. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 967/2011 z dne 15. 6. 2011, z obsežno obrazloženimi razlogi (glej točko 18 obrazložitve) ugotovilo neutemeljenost navedenega tožnikovega zahtevka, kajti ugotovilo je, da tožbene trditve ne utemeljujejo zahtevka v opisanem okviru, zaradi česar ga je zavrnilo (med ostalim je ugotovilo tudi, da tožnik niti odpadle podlage, v posledici česar naj bi do premikov premoženja prišlo, ni izkazal).

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravil pravdnega postopka pritožuje tožnik, in sicer izrecno izpodbija odločitev v točki III izreka sodbe, to je zavrnitev drugega podrejenega zahtevka in v točki IV izreka sodbe, to je zavrnitev tretjega podrejenega zahtevka s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevkom ugodi, toženki pa naloži v plačilo stroške dosedanjega in pritožbenega postopka, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi opozarja na ugotovitve izvedenca ter da je na podlagi vlaganj pridobil solastni delež do 37,90 %. Graja tudi zaključek sodišča, po katerem naj tožnik ne bi dokazal, da so bila vlaganja v obdobju po letu 1971 njegova vlaganja, ki jih je opravil skupaj z ženo. Navaja, da so vse zaslišane priče potrdile, da je vlaganja izvedel tožnik. Izpostavlja izpovedbe prič, ki so potrdile tožnikova vlaganja. Graja tudi dokazno oceno sodišča, saj meni, da je pomanjkljiva, da ni skrbna in vestna ter tudi ne celovita, niti ni sodišče opravilo niti subjektivne niti objektivne ocene verodostojnosti posameznih prič, kar predstavlja bistveno kršitev postopkovnih določb. Posebej izpostavlja tudi, da listinske dokumentacije niti ni mogel predložiti, ker mu jo je toženka odtujila oziroma to glede na oddaljenost vlaganj niti ni bistveno, v posledici česar bi se sodišče v pretežni meri moralo zanesti na izpovedbe prič. Niti ni navedenih razlogov za zaključek sodišča, da naj bi šlo za skupno gradnjo tožnika, njegovih staršev in njegove sestre, tako da sodbe v tem delu niti ni mogoče preizkusiti. Opozarja tudi, da sodišče zaključuje, da bi bilo nelogično, da bi tožnik, ki je gradil, nepremičnino ob dedovanju po očetu prepustil materi, pri čemer že samo sodišče ugotovi, da to ne drži. Tožnik je namreč izpovedal, da je parcelo št. 8/5 dobil od obeh staršev še pred smrtjo očeta; da mu je parcelo podaril oče, da pa dejanskega prepisa v zemljiški knjigi nista izvedla. In ko je oče umrl, je vse njegovo premoženje prešlo na mamo, ker so se vsi otroci odpovedali dedovanju po očetu v korist mame. To pa ne pomeni, da tožniki ni izvršil zatrjevanih vlaganj. Zaključek sodišča, da je bolj verjetno, da je gradnjo financiral oče, je brez podlage v izvedenem dokaznem postopku; poleg tega verjetnost za odločanje ne zadošča. Iz izpovedb prič jasno izhaja, da mu je sporne nepremičnine podaril oče. Tako oče kot mati pa sta tožniku tudi priznavala lastninsko pravico spornih nepremičnin. Opozarja tudi, da je že v tožbi navedel, da je tožnik parceli št. 8/5 in 8/1 k. o. ... prejel na račun dediščine po svoji materi A. P., ki jih je z darilno pogodbo prenesla neposredno na toženko. Navedel pa je tudi, da je predmetne nepremičnine z ustno darilno pogodbo tožniku dal že njegov oče, preden je tožnik začel vanje vlagati. Graja tudi zaključek sodišča, da z zahtevkom zoper toženko ne more biti uspešen, ker naj bi slednja lastninsko pravico pridobila v dobri veri in zaupanju v zemljiškoknjižne podatke. Ne le zato, ker so bila toženki vsa tožnikova vlaganja poznana, prav tako so ji bili poznani dogovori, vključno z ustno darilno pogodbo, tako toženka ni bila dobroverna. V konkretnem primeru pa je tožnik lastninsko pravico pridobil z nastankom nove stvari, taka pridobitev pa ima prednost pred derivativno pridobitvijo lastninske pravice toženke, torej pred darilno pogodbo, s katero je toženka kasneje pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Glede tretjega podrejenega tožbenega zahtevka pa graja zaključek sodišča, da naj bi tožnik po višini svojega zahtevka za posamezna vlaganja, za stroje in orodje ne specificiral, zaradi česar naj bi bila podlaga v tem delu nepopolna, tožbeni zahtevek pa nesklepčen v smeri opredelitve višine obogatitve in prikrajšanja. Navedeno ne drži, pa tudi v kolikor bi držalo, je bilo opuščeno materialno procesno vodstvo (285. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju: ZPP). Sodišče je tožnika pozvalo zgolj k navedbi dejanske podlage prvega podrejenega tožbenega zahtevka, glede tretjega podrejenega tožbenega zahtevka pa tega ni storilo, pa bi moralo, v kolikor je menilo, da je trditvena podlaga v tem delu nepopolna. Opozarja, da je glede tega v tožbi jasno napisal, da gre za vrednost njegovih vlaganj v orodja, stroje oziroma opremo nove delavnice 7.000.000,00 SIT in da je vrednost njegovih vlaganj v sporne nepremičnine 14.000.000,00 SIT. Glede domnevne nesklepčnosti v smeri opredelitve višine obogatitve in prikrajšanja pa je tožnik navedel, da je tožnica obogatena za 62.593,89 EUR, tožnik pa za ta znesek prikrajšan. Zaradi vlaganj tožnika je toženka obogatena brez pravne podlage na njegov račun, in ker sodišče tega ni ugotovilo, je sodba nezakonita in nepravilna, saj je sodišče zaradi pomanjkljivo raziskanega dejanskega stanja nepravilno uporabilo materialno pravo. Opozarja tudi, da je svoja vlaganja nepravilno ocenil, saj ne razpolaga z ustreznim znanjem, da bi lahko navedel njihovo tržno vrednost ter graja posamezne ugotovitve in zaključke sodišča. Opozarja, da sta skupaj s toženko uredila novo delavnico, tožnik pa je tudi navedel, kaj je v tej novi delavnici naredil oziroma kupil. Ne drži, da na podlagi njegovih trditev identifikacija orodij ni mogoča. Tožnik je toženko pozval, naj predloži gradbeno dokumentacijo in račune o dokazilih za plačilo za stroje in gradbena dela, če trdi, da ni tožnik izvedel in financiral vlaganj, toženka pa tega ni storila, ker bi se izkazalo, da tožnik govori resnico. Tudi v tem delu opozarja na neizvedbo materialnega procesnega vodstva. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so bili računi izdani na toženko kot samostojno podjetnico, prav tako pa ni bilo sporno, da je določene račune plačala tudi toženka kot samostojna podjetnica, saj je šlo za skupno investicijo pravdnih strank. Računi, tudi tisti plačani s strani tožnika, so bili na toženko; tako je bilo zaradi uveljavljanja stroškov pri plačilu dohodnine od dohodka iz dejavnosti, kar je povsem običajna poslovna praksa. Sporno pa je, kdo je te račune dejansko plačal. Zaključek sodišča, da tožnik ni potrdil vlaganj v novo delavnico ter opremo in stroje, ob svojem zaslišanju, je protispisen. Opozarja tudi, da so priče v pretežnem delu potrdile tožnikova vlaganja in ni res, da bi govorile zgolj na splošno. Tožnik je dokazal vsa svoja vlaganja, temu pa je sledila tudi prva razpravljajoča sodnica, ki je ravno zato postavila izvedenca gradbene stroke, da bi ta vlaganja ocenil. Šele po spremembi sodnice, ki ni neposredno sodelovala v dokaznem postopku in pri zaslišanju prič, je prišlo do nepričakovanega zasuka, ki je rezultiral v sodbi presenečenja. Če je sodišče presodilo, da je trditvena podlaga pomanjkljiva, bi moralo tožnika pozvati k dopolnitvi.

3. Na pritožbo je obrazloženo odgovorila toženka. Opozarja, da je tožnikova pritožba v določenih segmentih nepopolna in nerazumljiva, nejasnih pritožbenih razlogov pa pritožbeno sodišče ni dolžno upoštevati. Pritožba tožnika je v celoti neutemeljena, pri čemer toženka poudarja, da se povsem strinja z ugotovitvami in oceno prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi. Tožnik namreč za nobenega od svojega štirih tožbenih zahtevkov ni navedel ustrezne trditvene podlage. Tožnikova trditvena podlaga se je izkazala za nekonsistentno in pomanjkljivo, tožnik pa je s svojimi trditvami večkrat prihajal sam s seboj v nasprotje. Tožnikovi zahtevki so v prvi vrsti nesklepčni, saj je zanje navajal različno dejansko podlago, tudi vsebinsko pa so se včasih delno prekrivali. Zahtevke je tožnik moral utemeljevati z nasprotujočimi si trditvami, pa tudi te trditve so bile večkrat listinsko izpodbite, kar izkazuje tožnikovo nepošteno izvajanje in mu sodišče tudi iz tega razloga utemeljeno ni verjelo. Tožnik je zahtevke neresno in nekritično spreminjal ter dodajal. Očitno si sam s seboj ni na jasnem, v kakšnih odnosih je bil s toženko ter si izmišljuje in izbira vse mogoče načine, da bi se materialno na račun toženke neupravičeno okoristil. Tudi glede pritožbenih trditev velja enako kot glede večine tožnikovih dosedanjih izvajanj, to je da so protislovna in protispisna; tožnik trga pomen pričevanj in konteksta celotne vsebine izpovedbi strank in prič, navaja neresnice ter hkrati omenja novote, ki so nedopustne in zato o teh tudi ni potrebno razpravljati. Graja celotne pritožbene trditve glede daril toženki, ki jih nikoli ni bilo. Opozarja tudi na strogo obličnost pravnih poslov v zvezi nepremičninami (obveznost sklenitve pisne pogodbe za prenos lastninske pravice na nepremičninah), kar je zakonodaja določala ves čas zatrjevane pridobitve sporne nepremičnine (ODZ, ZTLR in SPZ). Opozarja tudi, da tožnik v pritožbi zavajajoče trdi, da je izvedenec potrdil, da je s tožnikovimi vlaganji po letu 1971 nastala nova stvar. To ne more držati že zato, ker izvedenec ni ocenjeval objekta na tak način, ampak je to v okviru svoje pristojnosti storilo sodišče. Sodišče pa je pravilno zaključilo, da dolžnik svojih vlaganj ni dokazal ter da ni dejanske ne materialne podlage za pridobitev njegove lastninske pravice. Sodišče je navedlo, da tožnik ni v spis vložil nobenega dokazila o tem, da so bila zatrjevana vlaganja njegova vlaganja, ki jih je opravil s svojo bivšo ženo. Na drugi strani je toženka predložila kar nekaj dokazil, ki izkazujejo, da dejansko ni šlo za tožnikova vlaganja, temveč vlaganja s strani drugih oseb (oče oziroma starši tožnika, toženka). Dodatno še opozarja, da tožnik eventualni delež (I. S.) iz naslova skupnega premoženja neutemeljeno prezre. Tožnik niti vlaganj ni dokazal, niti ni dokazal, da bi obstajalo kakršnokoli soglasje o dovolitvi takšnih vlaganj. Opozarja tudi, da priče niso potrdile, da bi bila vlaganja tožnikova, saj so pri bistvenih vprašanjih, kdo je financiral gradnjo, priče „odpovedale“. Glede gradnje pa je bilo vse zatrjevano v množini. V nadaljevanju obširno še opozarja na izpovedbe prič, ki negirajo pritožnikove pritožbene trditve in potrjujejo pravilnost sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem delu potrdi. Uveljavlja stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vse odločilne dejanske okoliščine glede izpodbijane odločitve pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena ZPP. Ker ima sodba obširne in dobro utemeljene razloge glede izpodbijane odločitve, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, se v izogib ponavljanju na razloge izpodbijane odločitve sklicuje in jih ponovno ne povzema.

6. Glede drugega podrejenega tožbenega zahtevka, s katerim tožnik uveljavlja solastninsko pravico na delu parc. št. 8/5 k. o. ... (po tožbi solastnina stanovanjske stavbe z naslovom S. skupaj s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem), pritožbeno sodišče najprej poudarja, da tožnik s tožbenim zahtevkom uveljavlja solastnino zgolj dela nepremičnine, ne da bi niti opisno navedel, katerega dela, še posebej upoštevajoč vtoževano „pripadajoče funkcionalno zemljišče“, pri čemer niti trdi ne, kaj to obsega (upoštevajoč ugotovitveni zahtevek), ob tem da tak pravni pojem niti obstaja ne več (pojem „pripadajoče funkcionalno zemljišče“ je praviloma nadomeščen s pripadajočim zemljiščem), niti ne obsega stavbišča pod stavbo, poleg tega da je potrebno tako zemljišče šele določiti, kar ni in ne more biti predmet pravdnega postopka (še manj je določitev mogoče prepustiti izvedencu geodetske stroke, kot to smiselno izhaja iz tožnikovega navedenega zahtevka). Ker zahtevek tožnika ni določen, ni niti izvršljiv, še posebej pa ni jasno, kaj tožnik s takim zahtevkom sploh uveljavlja. Poleg tega tožnik zatrjuje (glede dobrovernosti), da je parcelo št. 8/5 k. o. ... že v času vlaganj po letu 1971 dobil z ustno darilno pogodbo od očeta, pri čemer pa spregleda lastne trditve, da je navedeno nepremičnino dobil z darilno pogodbo od matere A. P., pri čemer več kot jasno iz sklepa o dedovanju po pokojni A. P. D 150/2004 z dne 21. 10. 2004 Okrajnega sodišča v Škofji Loki (priloga A 9 spisa) izhaja, da je tožnik z materjo sklenil Sporazum odpovedi neuvedenemu dedovanju (opr. št. R 460/93 z dne 1. 12. 1993) ter sklenjen dedni dogovor, v katerem se kot nesporno med vsemi dediči ugotavlja, da je tožnik z zapustnico sklenil Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju iz razloga, ker mu je mati (zapustnica) podarila predmetno parcelo (parc. št. 8/5 z obstoječo stavbo in parcelo št. 8/1, obe k. o. ...), čeprav darilna pogodba ni bila posebej sestavljena, parceli pa naj bi bili v formalni lasti toženke. Če je tožnik sporno nepremičnino dobil od matere, je ni mogel dobiti od očeta, kot navrženo zatrjuje, pri čemer še posebej drži, da konkretizirano sklenitve darilne pogodbe z očetom glede navedene nepremičnine niti zatrjeval ni. In če je bila lastnica navedene parcele tožnikova mati, je seveda lahko pravno veljavno s toženko sklenila darilno pogodbo z dne 27. 5. 1993, s katero je navedeno nepremičnino podarila toženki (poleg parc. št. 8/1 k. o. ...), saj A. P. ustna darilna pogodba, s katero naj bi tožencu podarila sporno parcelo, ni v ničemer zavezovala (ne glede na siceršnjo neveljavnost kakršnihkoli pravnih poslov glede prometa z nepremičninami, ki niso bili sklenjeni v pisni obliki, kot so določala pravna pravila ODZ, pozneje pa določbe ZTLR in sedaj SPZ). Držijo torej zaključki sodišča prve stopnje o neobstoju kakršnekoli podlage za pridobitev tožnikove solastninske pravice do 1/2 v vtoževanem obsegu glede navedene nepremičnine (ne glede na siceršnjo nedoločenost zahtevka kot že obrazloženo). In nenazadnje drži tudi, da gre pri toženki za dobroverno pridobiteljico (njena dobra vera se domneva), saj se le-ta nanaša na lastništvo nepremičnine, in ne na morebitna vlaganja oziroma gradnjo (vključno z zatrjevanim „priznavanjem lastništva“). Zato je ta tožbeni zahtevek sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo in tega pritožba prav v ničemer ne omaja.

7. Glede zavrnitve (tretjega podrejenega) tožbenega zahtevka za plačilo 62.593,89 EUR s pripadki pa pritožbeno sodišče najprej opozarja, da v bistvu sploh ne gre za (tretji) podrejen tožbeni zahtevek, temveč spremenjeno (podrejeno – dodatno) podlago prvega podrejenega tožbenega zahtevka v točki 2. (za plačilo navedenega zneska), upoštevajoč pri tem, da je pravnomočno zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati 62.593,89 EUR (prej 15.000.000,00 SIT) s pripadki. Podrejeno je uveljavljena le druga podlaga istega zahtevka (v primeru prvega podrejenega tožbenega zahtevka gre za znesek, ki ustreza vrednosti podarjenega premoženja (to je parcel št. 8/5 k. o. ... in 9/2 k. o. ...), pri tretjem podrejenem tožbenem zahtevku pa gre za neupravičeno pridobitev (obogatitev) zaradi odpadle pravne podlage oziroma na podlagi tretjega odstavka 48. člena SPZ (povečane vrednosti nepremičnine - povračilo vrednosti tožnikovih vlaganj v stanovanjsko stavbo z naslovom S. in v delavnico ter za stroje in orodje v njej)). Upoštevajoč navedeno ter predvsem pravnomočno zavrnitev tožnikovega zahtevka, da mu toženka plača 62.593,89 EUR, kolikor ta obsega uveljavljano podlago (znesek, ki ustreza vrednosti podarjenega premoženja, predvsem glede parcele 8/5 k. o. ...), se izkaže kot povsem pravno pravilno in utemeljeno vprašanje, kaj tožnik s tretjim podrejenim tožbenim zahtevkom sploh uveljavlja (o čemer ni že pravnomočno odločeno), predvsem pa pomanjkljiva trditvena podlaga glede s tretjim podrejenim zahtevkom uveljavljanih terjatev, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Pri tem je seveda neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da sodišče prve stopnje ni opravilo materialnega procesnega vodstva v smislu 285. člena ZPP. Ne le, da navedeno ne drži, saj je bil tožnik pozvan, da navede podlago svojih zahtevkov (gre za kumulacijo različnih zahtevkov tožnika). Materialno procesno vodstvo niti potrebno ni bilo, saj je toženka sama v odgovoru na tožbo opozorila na nesklepčnost tožnikovega zahtevka, sploh glede tretjega podrejenega tožbenega zahtevka, posledično pa materialno procesno vodstvo niti potrebno ni bilo (po prvem odstavku 180. člena ZPP mora tožba obsegati poleg določenega zahtevka poleg glavne stvari in stranskih terjatev tudi predvsem dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, v obravnavanem primeru kumulacijo različnih tožnikov zahtevkov, katerih seštevek znaša 62.593,89 EUR s pripadki). Pritožbeno sodišče pa ne glede na navedeno dodaja še, da je v primeru neupravičene pridobitve v skladu s splošnim pravilom iz 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ)(2) upravičenec, tj. kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, upravičen do nadomestila vrednosti doseže koristi, ne pa do povrnitve vlaganj (z izjemo obveznosti vrnitve prejetega, če je to mogoče), tožnik pa vrednosti dosežene koristi toženke niti zatrjeval ni, temveč uveljavljal povrnitev vlaganj. Tudi glede tega gre za pomanjkljivo trditveno podlago (s posledično nesklepčnostjo tožbe).(3) Pritožbeno sodišče se zaradi navedenega v same pritožbene trditve niti ni moglo spuščati (ne glede na to, da je sodišče prve stopnje posamezne tožnikove zahtevke obravnavalo posebej in jih kot neutemeljene zavrnilo). Tožnikova pritožba tega v ničemer ne omaja.

8. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

9. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, na podlagi prvega odstavka 154. in prvega odstavka 165. člena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičen. Je pa na isti podlagi do povrnitve pritožbenih stroškov upravičena toženka za obrazložen odgovor na pritožbo. Toženki je pritožbeno sodišče stroške pritožbenega postopka odmerilo v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) na 1.525 točk, kar ob vrednosti 0,469 EUR za točko znaša 700,00 EUR, pri čemer zahtevka za manipulativne stroške (2%) in DDV (22%) ne ustrezata kriterijem iz prvega in drugega odstavka 163. člena ZPP.(4) Op. št. (1): Z Zakonom o uvedbi eura (ZUE) je bil s 1. 1. 2007 slovenski tolar (SIT) nadomeščen z evrom (EUR) - en EUR je enak 239,640 SIT; 15.000.000,00 SIT je torej 62.593,89 EUR; Op. št. (2): Oziroma 210. člen pred tem veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR); Op. št. (3): Ob tem da zaradi pomanjkljive trditvene podlage ter toženkin ugovor zastaranja terjatev le-tega (morebitnega zastaranja) sodišče prve stopnje niti ni moglo presojati; Op. št. (4): Po prvem in drugem odstavku 163. člena ZPP odloči sodišče o povrnitvi stroškov na določeno zahtevo stranke, v kateri mora le-ta opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo;