Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožniku je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi samega zakona zaradi poteka delovnega dovoljenja (16. člen ZZT) ni upravičen do odpravnine kot trajni tehnološki presežek po 36. f členu ZDR. Odpravnina po 36. f členu je namreč vezana na razlog prenehanja delovnega razmerja in na način prenehanja delovnega razmerja po 12. točki 1. odstavka 100. člena ZDR.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna izplačati razliko odpravnine kot trajno presežnemu delavcu po čl. 36 zakona o delovnih razmerjih.
Zoper zgoraj navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnik meni, da je opravičen do razlike odpravnine po 36. f členu ZDR, ker je bil dolgoletni delavec tožene stranke. Tožena stranka zanj ni zaprosila za delovno dovoljenje in mu je zato prenehalo delovno razmerje. Na njegovo delovno mesto tožena stranka ni zaposlila novega delavca, zaradi česar meni, da je njegovo delo postalo trajno presežno in mu zato pripada razlika odpravnine kot trajno presežnemu delavcu. Meni, da je odpuščanje in neizplačilo odpravnine posledica odnosov med Hrvaško in Slovenijo.
Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem navaja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje po pravnomočnem sklepu na podlagi zakona o zaposlovanju tujcev in ne kot trajno presežnemu delavcu.
Navaja, da je bila tožniku na pobudo sindikata izplačana odpravnina v znesku 63.000,00 SIT, kot tujcu, dnevnemu delovnemu migrantu in ne na podlagi 36. f člena zakona o delovnih razmerjih, kajti za tako vrsto odpravnine ni bilo pravne podlage. Glede na vse navedeno predlaga zavrnitev pritožbe.
Pritožba je neutemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo odločilna dejstva in nanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje (2. odst. 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: Tožniku - dnevnemu delovnemu migrantu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi poteka delovnega dovoljenja na podlagi 16. člena zakona o zaposlovanju tujcev (Ur. l. RS, št. 33/92). Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da tožnik ni bil uvrščen med trajno presežne delavce in mu delovno razmerje ni prenehalo na podlagi 12. točke 1. odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91) in zato tudi ne more utemeljeno uveljavljati odpravnine, ki po 36. f členu ZDR pripada delavcem, katerim je delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnim delavcem.
Ker je torej izplačilo zahtevane odpravnine vezano na način prenehanja delovnega razmerja, tožniku pa delovno razmerje ni prenehalo kot trajno presežnemu delavcu, temveč zaradi poteka delovnega dovoljenja, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek na izplačilo razlike odpravnine po 36. f členu ZDR.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je neizplačilo odpravnine - smiselno zavrnitev zahtevka, posledica odnosov med R Slovenijo in R Hrvaško. Kot je bilo že navedeno, je izplačilo odpravnine po 36. f členu ZDR vezano na način prenehanja delovnega razmerja. Seveda pa je na prenehanje delovnega razmerja tožniku vplivalo dejstvo, da tožnik ni državljan Republike Slovenije in je tako kot tujec lahko v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji le na podlagi veljavnega delovnega dovoljenja (2. člen ZZT). Po določbah ZZT pa lahko tujci, to so osebe, ki niso državljani Republike Slovenije, sklenejo delovno razmerje ali opravljajo delo v Republiki Sloveniji na podlagi delovnega dovoljenja. Brez delovnega dovoljenja lahko sklene delovno razmerje ali opravlja delo v Republiki Sloveniji tujec le, če je tako določeno z mednarodno pogodbo (2. odst. 3. člena ZZT). V ZZT so izenačeni vsi tujci, ne glede na to državljani, katere države so, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da so hrvaški državljani v neenakopravnem položaju. V času nastanka spornega razmerja pa tudi ni bila sklenjena mednarodna pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško v smislu določb 2. odstavka 2. člena ZZT, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.
Ker je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno dokazno ocenilo izvedene dokaze v posledici česar je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.