Jedro

Naslovnik v konkretnem primeru izpodbijane odločbe sicer ni tožnik, temveč organizator javne prireditve, vendar je bil tožniku v skladu z določili 43. člena ZUP priznan položaj stranke v postopku s strani pristojnega organa druge stopnje, ki je meritorno obravnavala tožnikovo pritožbo, ki ji je deloma ugodila tako, da je v skladu z določili 248. člena ZUP ob reševanju tožnikove pritožbe deloma spremenila izrek izpodbijane prvostopne odločbe iz razlogov, ki jih je pravilno navedla v svoji obrazložitvi. Hkrati pa je v skladu z 2. odstavkom 254. člena ZUP presodila tudi vse bistvene pritožbene navedbe, ki jih tožnik ponavlja tudi v tožbi, sodišče pa se z njenimi razlogi v celoti strinja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ ob sklicevanju na 8. člen Zakona o javnih zbiranjih (ZJZ, Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo 2) in Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1, Uradni list RS, št. 25/06 – uradno prečiščeno besedilo 3) dovolil Zavodu za turizem Kranj prirediti javno prireditev A. v Kranju v času od 1. 12. 2006 do vključno 30. 12. 2006 po programu, ki je podrobneje opredeljen v 1. do 18. alinei 1. odstavka izreka; v 2. odstavku izreka je prvostopenjski organ v točkah 1 do 9 določil dodatne ukrepe za zagotovitev reda, varnosti, življenja in zdravja udeležencev na prireditvi, poleg ukrepov, ki jih sicer določa ZJZ. Prvostopenjski organ se v obrazložitvi dodatno sklicuje na 3. odstavek 14. člena, 2. točko 1. odstavka 13. člena in 16. člen ZJZ, ki določa, da pristojni organ dovoljenje izda, če je organizator v postopku izkazal, da je predvidel zadostne ukrepe za zagotovitev reda, varnosti, življenja in zdravja udeležencev ter drugih oseb, varnosti premoženja ter da shod oziroma prireditev ne bo ogrožala javnega prometa in predstavljala nedopustne obremenitve okolja. Prvostopenjski organ je o vlogi organizatorja z dne 30. 10. 2006 in po dne 16. 11. 2006 razpisani ustni obravnavi ter dne 23. 11. 2006 predloženih vseh zahtevanih dokazilih ugotovil, da iz dejstev, ugotovljenih v postopku in zbranih dokazov izhaja, da je organizator predvidel zadostne ukrepe za zagotovitev reda, varnosti, življenja in zdravja udeležencev in drugih oseb ter varnosti premoženja. Ob izvedbi v izreku določenih ukrepov prireditev ne bo ogrožala javnega prometa in predstavljala nedopustne obremenitve okolja, zato po oceni prvostopenjskega organa ni zadržkov za izdajo zaprošenega dovoljenja, ki ga je prvostopni organ iz navedenega razloga zato izdal. Tožnik se je zoper prvostopno odločbo pritožil, drugostopni organ pa je v delu, ki se nanaša na 6. in 7. točko 2. odstavka izreka prvostopne odločbe ugodil in ju je odpravil, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Tožnik, nezadovoljen z odločitvijo tožene stranke v zavrnilnem delu, vlaga tožbo iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 27. člena ZUS-1 ter sodišču predlaga, da na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, ker organizator prireditve v postopku pred prvostopnim organom ni predložil gradbenega dovoljenja za oder s streho v velikosti 12 x 10 m, niti soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine za postavitev odra in drugih prireditvenih objektov ob upoštevanju, da se območje … trga nahaja v starem delu mesta Kranja, ki je razglašen za kulturni in zgodovinski spomenik (Uradni vestnik Gorenjske, št. 19/83). Za tožnika je bistveno vprašanje, ali bi na podlagi takšnega stanja stvari prvostopni organ smel izdati dovoljenje za izvedbo prireditve vedoč, da bo organizator z uresničitvijo tega dovoljenja kršil predpise o graditvi objektov, tožena stranka pa se glede tozadevnih pritožbenih navedb v svoji obrazložitvi sicer strinja, da bi organizator za postavitev odra takšne dimenzije potreboval gradbeno dovoljenje in soglasje ZVKD in bi ju moral predložiti v postopku pred prvostopnim organom, vendar meni, da navedena kršitev ni takšne narave, da bi vplivala na drugačno rešitev te upravne zadeve. S tem pravnim naziranjem se tožnik ob sklicevanju na 1. odstavek 6. člena ZUP (načelo zakonitosti) ne strinja. Meni, da je prvostopni organ kršil zakon s tem, ko je dovolil izvedbo navedene prireditve ne da bi organizator predložil zadevna upravna akta, pri čemer gre po mnenju tožnika za storitev prekrška s strani organizatorja prireditve, kar mu je omogočil prvostopni organ s tem, ko je izdal sporno dovoljenje. Po mnenju tožnika nadaljnje razpravljanje tožene stranke o tem, kateri objekti (ni)so nevarni za življenje in zdravje, ni odločilno, saj v predmetni zadevi ne gre za vprašanje, ali je oder ogrožal življenje in zdravje ljudi v smislu 17. točke 4. člena ZJZ, tako da bi organizator moral predložiti dokazila o tehnični brezhibnosti odra v smislu 3. odstavka 14. člena ZJZ, temveč za vprašanje, ali sme prvostopni organ izdati dovoljenje, katerega izvršitev bi povzročila storitev prekrška. Prvostopno odločbo je tožnik izpodbijal tudi iz razloga, ker pri določitvi trajanja prireditve ni bil upoštevan 25.c člen Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da je treba začasni objekt, namenjen prireditvi, odstraniti najpozneje v 30 dneh po izdaji lokacijske informacije, ob upoštevanju datuma s strani organizatorja prireditve predložene lokacijske informacije z dne 6. 11. 2006. Po mnenju tožnika navedeno pomeni, da je bilo na podlagi te lokacijske informacije potrebno prireditvene objekte odstraniti najkasneje 7. 12. 2006, medtem ko je sporna prvostopna odločba dovolila trajanje prireditve do 30. 12. 2006, tožena stranka pa je prezrla pritožbene navedbe, ki so v tem oziru pomembne za odločitev, saj nanje v svoji odločbi ni odgovorila v skladu z 2. odstavkom 254. člena ZUP. Prvostopni organ po mnenju tožnika ne bi smel ugoditi zahtevi za izdajo dovoljenja za izvedbo navedene prireditve tudi iz razloga, ker je organizator navedene prireditve predložil dovoljenje pristojnega organa, Mestne občine Kranj za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom z dne 22. 11. 2006, ki ni bilo v času sporne prvostopne odločbe še niti dokončno, pač pa je bilo kasneje na podlagi tožnikove pritožbe celo razveljavljeno in nadomeščeno z novim, vsebinsko drugačnim dovoljenjem, medtem ko tožena stranka v svoji odločbi ni niti odgovorila na tovrstne navedbe, ki jih je tožnik uveljavljal že v svoji pritožbi zoper prvostopno odločbo sklicujoč se na 2. odstavek 14. člena ZJZ. Nadalje je tožnik izpodbijal prvostopno odločbo tudi iz razloga, ker je bila izdana 27. 11. 2006, kar pomeni, da pritožbeni rok ni mogel preteči do 1. 12. 2006, to je do dne, ko je bil dovoljen začetek izvajanja prireditve. Po mnenju tožnika prvostopni organ ne bi smel dovoliti izvedbe prireditve v obdobju, ko skladno z določili ZUP njegova odločba še ni dokončna. V tej zvezi tožnik kot nepravilno ocenjuje argumentacijo tožene stranke, da je pridobitev dovoljenja v primerih, ki jih določa 13. člen ZJZ pogoj, da organizator lahko uresniči ustavno pravico do mirnega zbiranja in da je samo z izdajo odločbe o prepovedi javne prireditve to pravico mogoče omejiti, če pa odločba o prepovedi prireditve ni izdana, je prireditev dovoljena na podlagi samega zakona. Tožnik ob sklicevanju na določila 11., 12. in 15. člena ZJZ meni, da prireditev iz 13. člena ZJZ ni dovoljena na podlagi samega zakona, kot meni tožena stranka, temveč je pravica do izvedbe prireditve dana šele z upravno odločbo, dovoljenjem, izvedba prireditve brez potrebnega dovoljenja pa je sankcionirana kot prekršek po 4. točki 38. člena ZJZ. Ker je v skladu s 1. odstavkom 224. člena ZUP mogoče pričeti izvajati z odločbo priznano pravico šele z dokončnostjo odločbe, glede na to, da ZJZ nima določil, ki bi drugače določala časovni vidik pričetka izvajanja z upravno odločbo priznane pravice na podlagi dovoljenja za izvedbo prireditve. V predmetni sporni zadevi gre za vprašanje, kdaj sme organizator izvesti prireditev, za katero 13. člen ZJZ predvideva izdajo dovoljenja. Za tožnika pa je sporno tudi vprašanje trajanja oziroma intenzitete pravice organizatorja v zvezi z dovoljenjem za izvedbo prireditve A. ter posledično posega v lastninsko pravico tožnika ter njegovo ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja. Tožnik namreč kot lastnik nepremičnin, ki neposredno mejijo na … trg, brez te javne površine svojih nepremičnin ne more uporabljati na funkcionalen način, saj je površina … trga potrebna za fizični dostop do teh nepremičnin ter za njihovo gospodarsko rabo. Opravljanje gospodarske dejavnosti v teh nepremičninah nadalje predpostavlja, da so poslovni prostori in njihove označbe vidne mimoidočim ter da so enostavno dostopni z ulice, tako da površina … trga predstavlja tudi funkcionalno zemljišče nanj meječim objektom, zato postavljanje prireditvenih objektov na to površino otežuje normalno rabo teh objektov in povzroča gospodarsko škodo zaradi zastiranja poslovnih prostorov s postavljanjem velikih odrov. Sprva enodnevne prireditve so sčasoma prerasle v večdnevne, kar je že povzročalo škodo in neprijetnosti imetnikom poslovnih prostorov in stanovalcem, z izpodbijano odločbo pa je dosežena obremenitev zadevnega prostora, kakršne pred tem še ni bilo zaradi časovne dolžine trajanja tridesetdnevne prireditve, ki pomeni bistveno poslabšanje možnosti rabe tam postavljenih nepremičnin in resen poseg v lastninsko pravico, ki je prvostopni organ po oceni tožnika ne bi smel dovoliti brez opravljene presoje sorazmernosti prireditve glede na nasprotne interese oseb, prizadetih z izvedbo prireditve, tudi tožnika, ki se mu onemogoča sodelovanje v tovrstnih postopkih. V zvezi z zavrnitvijo njegovega predloga za obnovo postopka proti soglasju Mestne občine Kranj k uporabi njenega zemljišča za izvedbo zadevne prireditve A. je tožnik že predhodno sprožil upravni spor, zato ob sklicevanju na 42. člen ZUS-1 predlaga združitev obeh postopkov v skupno obravnavo in odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi, za katero meni, da je pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo in je s sklepom U 768/2007 z dne 4. 2. 2009 tožbo zavrglo, Vrhovno sodišče pa je s svojim sklepom I Up 157/2009 z dne 23. 4. 2009 zavrnilo pritožbo tožnika zoper navedeni sklep, vendar je z uvodoma citiranim sklepom Ustavno sodišče z izrekom pod tč. 5 citirane odločbe oba navedena sklepa Upravnega in Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 21. 12. 2011 opozarja, da mora sodišče pri ponovnem odločanju po tem, ko je Ustavno sodišče z uvodoma citirano odločbo ugotovilo neskladje ZUS-1 z Ustavo in razveljavilo tako sklep Upravnega sodišča o zavrženju tožbe (U 768/2007 z dne 4. 2. 2009), kot tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 157/2009 z dne 23. 4. 2009, s katerim je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper navedeni sklep prvostopnega sodišča, upoštevati način izvršitve, ki ga je Ustavno sodišče določilo v 3. točki izreka citirane odločbe, v kateri je med drugim določilo: „Do odprave ugotovljenega neskladja (ZUS-1 z Ustavo) lahko tožnik s tožbo zahteva tudi ugotovitev, da je bil v svojih pravicah ali pravnih koristih prizadet z nezakonitim upravnim aktom (ugotovitvena tožba) pod pogoji in iz razlogov, ki jih določa zakon za vložitev tožbe, s katero se zahteva odprava upravnega akta (izpodbojne tožbe), če izkaže pravno korist /.../“ Obstoj svojega pravnega interesa za tožbo tožnik utemeljuje z navedbo, da bo glede na dosedanje ravnanje upravnih organov tudi v prihodnosti „soočen z novimi postopki za izdajo dovoljenj za izvedbo prireditev, zato izkazuje pravni interes, da se z ugotovitveno sodbo ugotovi obstoj kršitev in s tem prepreči ponavljanje istovrstnih kršitev v bodočih postopkih“. Svojemu tožbenemu zahtevku tožnik podrejeno dodaja, ob sklicevanju na citirano odločbo Ustavnega sodišča, še zahtevek, kot sledi: „Ugotovi se, da je bil tožnik v svojih pravicah in pravnih koristih prizadet z nezakonitim dovoljenjem Upravne enote Kranj št. 218-424/2006-9 z dne 27. 11. 2006, s tem: - da upravni organ pri izdaji dovoljenja ni uporabil predpisov o graditvi objektov in je izdal dovoljenje, ne da bi organizator izpolnil pogoje, ki so bili za postavitev prireditvenih objektov določeni s predpisi o graditvi objektov, in sicer: ni pridobil gradbenega dovoljenja za postavitev prireditvenega odra, soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine ter lokacijske informacije, ki bi se nanašala na celotno obdobje trajanja prireditve; - da je upravni organ napačno uporabil določilo ZJZ, ki določa obvezne priloge k vlogi za izdajo dovoljenja, in določilo ZUP, ki določa nastop izvršljivosti upravne odločbe, ter izdal dovoljenje za izvedbo prireditve, ne da bi organizator vlogi priložil izvršljivo dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom zvočnih naprav; - da je upravni organ kršil določbo ZUP, ki določa nastop izvršljivosti upravne odločbe in je dovolil izvedbo prireditve v času, ko organizator skladno z določilom ZUP ni smel izvajati iz dovoljenja izhajajoče pravice do izvedbe prireditve.“ Tožnik izrecno vztraja, da je v odsotnosti posebnega določila o nesuspenzivnosti pritožbe, ki je bilo naknadno uzakonjeno z novelo ZJZ-C leta 2009, v predmetni zadevi potrebno uporabiti splošno pravilo ZUP, ki začetek izvajanja pravice, oziroma izvedbe prireditve, dovoljenje šele z dokončnostjo odločbe, s katero je pravica dana.

Tožena stranka posebnega odgovora na pripravljalno vlogo tožnika ni vložila, predložila je ponovno zgolj predmetne upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo in je s sklepom U 768/2007-5 z dne 4. 2. 2009 tožbo zavrglo na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, ker je presodilo, da tožnik kot stranski udeleženec postopka izdaje dovoljenja za izvedbo javne prireditve A. v Kranju ne izkazuje več potrebnega pravnega interesa za presojo pravilnosti in zakonitosti odločbe o dovolitvi navedene javne prireditve, ki je potekala od 1. 12. 2006 do 30. 12. 2006, to je še pred vložitvijo tožbe (ki je bila priporočeno na recepis oddana dne 26. 4. 2007). Tožnik je v obravnavanem primeru po presoji sodišča izkazoval pravni interes za sodelovanje v postopku in za vlaganje pravnih sredstev v zvezi z dovolitvijo zadevne prireditve le do tedaj, dokler prireditev ni bila končana, to je najkasneje s potekom 30. 12. 2006, od tega dne dalje pa si tožnik svojega pravnega položaja v zvezi z zadevnim postopkom dovolitve te javne prireditve ni mogel več izboljšati, zato od tedaj dalje tudi ni več imel pravnega interesa za vlaganje pravnih sredstev. Sodišče tedaj ob ugotovitvi, da tožnikov pravni interes za vodenje postopka v obravnavani sporni zadevi glede dovolitve navedene javne prireditve ne obstaja več oziroma je prenehal, zato ni presojalo utemeljenosti tožbe oziroma tožbenih ugovorov, saj tedaj le-ti ne bi mogli vplivati na drugačno odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 157/2009 z dne 23. 4. 2009. S slednjim je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vendar je Ustavno sodišče RS naknadno z uvodoma navedeno odločbo oba citirana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje, kot izhaja iz 4. točke izreka citirane odločbe. Ustavno sodišče RS jo je izdalo zaradi ugotovljene pravne praznine ZUS-1, ki se nanaša na odsotnost možnosti stranke, da v upravnem sporu s tožbo na presojo zakonitosti dokončnega upravnega akta zahteva ugotovitev, da je bila z nezakonitim upravnim aktom prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih, kar je v neskladju z določbo 23. člena Ustave, ki ureja pravico do učinkovitega sodnega varstva.

V citirani odločbi Ustavno sodišče med drugim navaja: /.../ „niti ZUS-1 niti ZJZ pa ne določata roka, v katerem bi moralo odločiti Upravno sodišče. To pomeni, da tožnik tudi v največji skrbnosti in hitrosti vlaganja pravnih sredstev zaradi narave javne prireditve in narave upravnega akta, ki ga izpodbija s tožbo, ne more doseči, da bi sodišče tožbo obravnavalo v času, ko bi prireditev še trajala.« V 13. odstavku obrazložitve Ustavno sodišče nadaljuje: »Če tožnik izpodbija posamičen dokončen upravni akt, lahko zahteva samo (prvi odstavek 33. člena ZUS-1) odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba), izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka organa) in spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije) /.../. Tako je nesporno, da izpodbojna tožba ni primerno sodno varstvo, ki bi v danem primeru lahko učinkovito zaščitilo pravice in pravne interese pobudnika /.../. Iz navedenega izhaja, da veljavna zakonska ureditev v ZUS-1 tožniku ne daje na razpolago nobenega tožbenega zahtevka, da bi v upravnem sporu lahko dosegel sodno varstvo zakonitosti nad izdanim dovoljenjem za javno prireditev.« V nadaljevanju v 14. odstavku obrazložitve odločbe Ustavno sodišče dodaja, da »se navedeno kaže kot sistemska pomanjkljivost ureditve upravnega spora, saj tu ne gre za značilnosti, ki bi bile pomembne izključno pri odločanju o dovoljenjih za javne prireditve, temveč za splošno zagotavljanje učinkovitega sodnega varstva pravic in pravnih koristi posameznikov v primerih, ko so bili v upravnem sporu izpodbijani upravni akti že izvršeni« /.../. Ob sklicevanju na 1. odstavek 157. člena Ustave Ustavno sodišče v 15. odstavku obrazložitve zaključuje, da »ureditev v ZUS-1, ki tožniku ne daje na razpolago nobenega zahtevka, s katerim bi dosegel sodno presojo zakonitosti dokončnega upravnega akta, torej dejansko odvzema pravico do sodnega varstva. Taka zakonska ureditev pomeni izvotlitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave«.

Ustavno sodišče, ki je v prvi točki izreka citirane odločbe z dne 10. 11. 2011 ugotovilo, da je ZUS-1 v neskladju z Ustavo, sicer ni izrecno ugotovilo, da je že pred tem v upravno-sodni praksi veljalo, da stranka lahko v upravnem sporu, če je bil izpodbijani akt že izvršen, vloži t.i. ugotovitveno tožbo zaradi kršitev človekovih pravic (na primer sodba Upravnega sodišča v zadevi U 1027/2010-13 z dne 5. 7. 2011), kar izrecno dopušča določilo 2. odstavka 33. člena ZUS-1 v povezavi z določili 1. odstavka 4. člena in 66. člena ZUS-1. Nadalje je v času pred izdajo omenjene odločbe Ustavnega sodišča v upravno-sodni praksi tudi veljalo, da sodišče lahko v izreku odloči (samo), da je izpodbijani upravni akt nezakonit (na primer sodbi Upravnega sodišča v zadevi U 1136/2008 z dne 10. 12. 2009 in U 1053/2008 z dne 9. 12. 2009) ne glede na to, ali je tožnik zahteval varstvo človekovih pravic ali ne, ob upoštevanju 2. odstavka 64. člena ZUS-1, ki določa, /.../»če je bil izpodbijani upravni akt že izvršen in bi njegova odprava nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi posameznikov ali pravnih oseb, sodišče v primerih iz prejšnjega odstavka s sodbo ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta. Če je tožnik postavil zahtevek za povrnitev škode, ravna sodišče po 67. členu tega zakona.« Iz sodb v zadevah U 1136/2008 (drugi odstavek na str. 11 obrazložitve sodbe) in U 1053/2008 tudi izhaja, da je v specifičnih pravnih situacijah možnost, ki jo imajo stranke na podlagi določbe iz 2. odstavka 64. člena ZUS-1, sodišče razlagalo ekstenzivno oziroma široko in ne ozko.

Iz citirane odločbe Ustavnega sodišča z dne 10. 11. 2011 sicer ni mogoče neposredno ugotoviti, zakaj Ustavno sodišče ni v večji meri vključilo v razlago pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave, določb 1. dostavka 4. člena ZUS-1, 66. člena in 2. alineje 2. odstavka 33. člena ZUS-1, ki omogočajo izdajo ugotovitvene sodne odločbe po zahtevku na ugotovitev kršitve temeljnih človekovih pravic, in določbe 2. odstavka 64. člena ZUS-1, ki omogoča izdajo ugotovitvene sodne odločbe po zahtevku na ugotovitev nezakonitosti upravnega akta zaradi kršitve zakonskih pravic. Ustavno sodišče namreč poudarjeno omenja le možnost izdaje začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 (14. odstavek obrazložitve odločbe), medtem ko določbo 1. odstavka 4. člena ZUS-1 omenja le v 22. odstavku, kjer pravi. /.../ „odločanje v upravnem postopku na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 pa je dopustno samo, če tožniku ni zagotovljeno drugo sodno varstvo“; določbo 2. odstavka 64. člena ZUS-1 pa omenja v 17. odstavku obrazložitve, kjer pravi, /.../ „če pa presodi, da je ugotovitvena tožba utemeljena, na način, določen v drugem odstavku 64. člena ZUS-1, s sodbo ugotovi, da je bil posameznik prizadet v svojih pravicah in pravnih koristih z nezakonitim upravnim aktom, in odloči o tožnikovem zahtevku, da se mu povrne škoda, če je bil ta zahtevek postavljen.“ Vendar je po mnenju sodišča za dokončno izpeljavo interpretacije odločbe Ustavnega sodišča bistveno, da Ustavno sodišče določili 1. odstavka 4. člena ZUS-1 in 2. odstavka 64. člena ZUS-1 omenja in jih ne izpušča iz argumentacije v zvezi z 23. členom Ustave. Ob tem je treba upoštevati še stavek, ki sledi omembi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v 22. odstavku obrazložitve, in sicer: „Ustavno sodišče je s to odločbo ugotovilo, da mora biti zagotovljen sodni nadzor nad zakonitostjo vseh upravnih aktov, torej tudi dovoljenj o izvedbi javne prireditve v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1.“ Vse to skupaj lahko po mnenju Upravnega sodišča, izraženega že predhodno v pravnomočni sodbi I U 2021/2011 z dne 7. 3. 2011, pomeni samo to, da so po eni strani določila 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v povezavi z 2. alinejo 2. odstavka 33. člena in 66. člena ZUS-1 ter po drugi strani določilo 2. odstavka 64. člena ZUS-1 očitno premalo z vidika standardov učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave in da mora imeti stranka, kadar je izpodbijani upravni akt že izvršen, možnost uveljavljati presojo zakonitosti takšnega akta z ugotovitveno tožbo v rednem upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1, tudi če ni izpolnjen pogoj, da bi odprava akta nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi posameznikov ali pravnih oseb (iz 2. odstavka 64. člena ZUS-1) in tudi če tožnik ne zatrjuje posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika (v smislu 1. odstavka 4. člena ZUS-1), ampak zatrjuje poseg oziroma „prizadetost v pravicah ali pravnih koristih“, ki izhajajo iz zakona, glede na to, da imajo zakonske pravice v hierarhiji sistema varstva pravic nižje mesto od ustavnih pravic oziroma temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Takšno ugotovitveno tožbo lahko vloži tožnik /.../ „pod pogoji in iz razlogov, ki jih določa zakon za vložitev tožbe, s katero se zahteva odprava upravnega akta /.../ v enakem roku in na enak način kot izpodbojno tožbo, le da mora biti postavljen drugačen zahtevek, pa tudi tožba je podvržena enakemu predhodnemu preizkusu in procesnim predpostavkam kot izpodbojna tožba (36. člen ZUS-1)“ (17. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča).

Tožnik je v skladu z navedbo Ustavnega sodišča v citirani odločbi z dne 10. 11. 2011 v upravnem sporu ustrezno prilagodil tožbeni zahtevek v pripravljalni vlogi z dne 21. 12. 2011 in je navedel, da „obstoječemu tožbenemu zahtevku podrejeno dodaja naslednji zahtevek“ /.../, ki ga je sodišče predhodno že citiralo in ima ugotovitveno naravo. V tem upravnem sporu je torej tožnik primarno postavil zahtevek na odpravo izpodbijanega akta, podrejeno pa je postavil že predhodno citirani ugotovitveni zahtevek. V predhodnem preizkusu primarnega in podrejenega zahtevka sodišče ugotavlja, da je že Ustavno sodišče (13. odstavek obrazložitve) zavzelo stališče, da tožnik nima pravnega interesa za primarni zahtevek na odpravo izpodbijanega akta, zato je sodišče vzelo v vsebinsko obravnavo le podrejeno postavljeni ugotovitveni zahtevek. Glede slednjega sodišče ugotavlja, da že iz same 3. točke izreka uvodoma navedene odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da tožnik zanj ima pravni interes. Ustavno sodišče pravni interes tožnika povezalo tudi s tem, da „bi izdaja ugotovitvene sodbe z vsebovanimi pravnimi stališči vplivala na kasnejše odločanje o izdaji dovoljenj za javne prireditve, saj bi izdaja odločb v nasprotju z jasno sodno prakso lahko privedla tudi do drugih oblik odgovornosti oseb, ki bi takšna dovoljenja izdali“ (14. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča), oziroma, da je izkaz „legitimacije za izdajo ugotovitvene sodbe na primer v preprečitvi ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja s strani uprave ali v pridobitvi pravnega temelja za uveljavljanje škode“ (17. odstavek obrazložite odločbe Ustavnega sodišča). Navedeno pomeni, da je že Ustavno sodišče s svojo odločitvijo, kot izhaja iz 1. in 2. točke izreka uvodoma navedene citirane odločbe na učinkovit način zagotovilo preprečitev ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja s strani uprave, medtem ko Upravno sodišče v skladu z določili 1. in 2. odstavka 157. člena Ustave v povezavi s 1. odstavkom 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu presoja zakonitost uvodoma navedene prvostopne odločbe, kot je bila dopolnjena oziroma spremenjena v pritožbenem postopku z odločbo pristojnega organa druge stopnje (sedaj tožene stranke).

V upravnem sporu torej sodišče odloča o zakonitosti dokončnega upravnega akta, s katerim se posega v pravni položaj tožnika, ki ga je zakonodajalec podrobneje definiral v 2. odstavku 2. člena ZUS-1. Po tej določbi je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni, posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Naslovnik v konkretnem primeru izpodbijane odločbe sicer ni tožnik, temveč organizator navedene javne prireditve, Zavod za turizem Kranj, zastopan v upravnem postopku po svoji zakoniti zastopnici, direktorici B.B., vendar je bil tožniku v skladu z določili 43. člena ZUP priznan položaj stranke v postopku s strani pristojnega organa druge stopnje (sedaj tožene stranke), ki je meritorno obravnavala tožnikovo pritožbo, ki ji je deloma ugodila tako, da je v skladu z določili 248. člena ZUP ob reševanju tožnikove pritožbe deloma spremenila izrek izpodbijane prvostopne odločbe iz razlogov, ki jih je pravilno navedla v svoji obrazložitvi. Hkrati pa je v skladu z 2. odstavkom 254. člena ZUP presodila tudi vse bistvene pritožbene navedbe, ki jih tožnik ponavlja tudi v tožbi, sodišče pa se z njenimi razlogi v celoti strinja, zato jih v skladu z določilom 2. odstavka 71. člena ZUS-1 ne ponavlja, pač pa se na tem mestu nanje le sklicuje. Sodišče iz navedenih razlogov kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor kršitve pravil postopka, kolikor se nanaša na zatrjevano kršitev 2. odstavka 254. člena ZUP, saj je drugostopni organ v svoji obrazložitvi argumentirano zavrnil vse bistvene pritožbene ugovore tožnika. Kot neutemeljen pa sodišče zavrača tožbeni ugovor kršitve pravil postopka tudi kolikor se nanaša na očitek, da v upravnem postopku pred upravnim organom prve stopnje naj ne bi bilo predloženo gradbeno dovoljenje (temveč „le“ lokacijska informacija z dne 6. 11. 2006), in soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine (temveč je bilo le-to predloženo kasneje med pritožbenim postopkom hkrati z odgovorom organizatorja prireditve na tožnikovo pritožbo), saj je upravni postopek pred upravnima organoma prve in druge stopnje enovit postopek, ki si kronološko zaporedoma sledi v primeru, če stranka (ali stranski udeleženec) postopka pred upravnim organom prve stopnje pravočasno uporabi redno pravno sredstvo (pritožbo). V nasprotnem primeru, če stranka upravnega postopka ne izkoristi možnosti vložitve pritožbe zoper odločbo prvostopnega organa pa le-ta postane dokončna z iztekom zakonskega roka za vložitev pritožbe. Sodišče je na tej podlagi tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Druga tožnika izreka tega sklepa temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.