Jedro

V pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil se odloča le na podlagi prosilčeve vloge, v kateri mora v skladu z ZAzil po resnici navesti okoliščine, ki so pravno pomembne za odločitev o azilu v splošno znanih okoliščinah v prosilčevi izvorni državi. V konkretnem primeru ugotavljanje drugih okoliščin ne pride v poštev, tožeča stranka pa jih niti v tožbi, niti v pritožbi ne zatrjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popr. in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.7.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbo 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožniku v izvorni državi (Srbiji in Črni gori oziroma Kosovu) ne grozi preganjanje in da je tožnik prišel v Slovenijo iz ekonomskih razlogov.

Sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tožnik uveljavlja s posplošenim očitkom, da so ugotovitve tožene stranke v izpodbijani odločbi v nasprotju s podatki in dokazi v upravnih spisih, pri čemer pa tožnik niti ne konkretizira, niti ne navede določno, katera dejstva naj bi tožena stranka ugotovila v nasprotju s podatki in dokazi v upravnih spisih oziroma naj jih ne bi pravilno ugotovila. Hkrati pa tožnik v tožbi ponavlja enake navedbe, kot v prošnji za azil dne 25.4.2005, ki jih je po presoji sodišča prve stopnje pravilno in skladno s podatki in listinami v predloženih upravnih spisih povzela tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe in nanje tudi pravilno oprla svojo odločitev. Tudi po oceni sodišča prve stopnje namreč tožniku, ki so mu po njegovih navedbah grozili družinski člani prijatelja in soborca v Osvobodilni vojski Kosova (OVK) N., zaradi pripisanega sodelovanja s Srbi oziroma izdajstva, ne grozi preganjanje, ki sploh lahko pomeni dejansko podlago za priznanje azila, ob upoštevanju opredelitve pojma preganjanja, kot se je izoblikovala v dosedanji upravno-sodni praksi in kot izhaja tudi iz določb ZAzil in Direktive Sveta (ES) o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva kot beguncev in kot oseb, ki na kakršenkoli način potrebujejo mednarodno zaščito, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004. Prav tako je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno uporabila določbe ZAzil, na katere je oprla svojo odločitev v obravnavanem primeru in pravilno ugotavlja okoliščine, ki se nanašajo na taksativno naštete razloge iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožena stranka je torej po mnenju sodišča prve stopnje na ustrezen način ugotovila vsa bistvena dejstva, ki so pravno pomembna za odločitev v konkretnem primeru in tudi pravilno uporabila določbe ZAzil, ki jih citira v svoji obrazložitvi ter na podlagi tožnikovih navedb v prošnji za azil in njihove primerjave s podatki verodostojnih virov, ki jih je pridobila tožena stranka, in se skupaj s prevodi nahajajo med predloženimi upravnimi spisi in utemeljeno sklepala, da tožniku v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

V obravnavanem primeru po mnenju sodišča prve stopnje tudi ne gre za kršitev pravila o nevračanju, saj mednarodne pogodbe, kot tudi Ustava Republike Slovenije prepovedujejo izročitev oziroma izgon osebe, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v takem primeru izpostavljane nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju. Po presoji sodišča prve stopnje pa je tožena stranka, kot je predhodno obrazloženo, pravilno ugotovila, da v tožnikovem primeru takšna nevarnost ne obstaja. Zato tudi z odločitvijo, da mora tožnik zapustiti državo v odrejenem roku, ki ima oporo v 2. alinei 1. odstavka 34. člena ZAzil, ne gre za kršitev pravila o nevračanju.

V tožbi sicer tožnik predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo in njegovo zaslišanje, vendar ne navaja nobenih argumentiranih navedb glede konkretnih okoliščin, ki bi kazale na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje oziroma ki bi se razlikovale od njegove izjave pri podaji prošnje za azil na predpisanem obrazcu, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih. Prav tako tožnik v tožbi ni predlagal tudi nobenih drugih dokazov, ki bi utemeljeno kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede v konkretnem primeru pravno relevantnih dejstev. Zato sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovemu predlogu za izvedbo glavne obravnave, pač pa je v skladu z 2. odstavkom 50. člena ZUS odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v postopku pravilno in popolno ugotovljeno. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi št. Up 422/2003 z dne 10.7.2003 in na ustaljeno upravno-sodno prakso glede uporabe dokaznega prava v zvezi z izvajanjem dokazov na glavni obravnavi, ki je bila že večkrat potrjena tudi s (pravnomočnimi) sodbami Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, med drugim v sodbah, št. I Up 196/2001-3 z dne 2.12.2004 in št. I Up 463/2005-2 z dne 20.4.2005. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi izpodbijana odločba. Zato je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo kot neutemeljeno.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: V svoji prošnji za priznanje političnega azila je navedel, da je moral pobegniti iz Kosova, saj se je med vojno bojeval na strani OVK, ko pa je bil ranjen njegov soborec N., ga je N. družina obdolžila sodelovanja s Srbi, ki, da jim je izdal položaje borcev OVK, zaradi česar je bil ranjen N. Zato so od njega zahtevali, da zapusti Kosovo, drugače ga bodo ubili. Ni res, da ni bil nikoli preganjan s strani organov oblasti na Kosovem, saj je povedal, da je imel stalne težave z oblastmi, saj so tudi policisti vedeli za te neresnične obtožbe na njegovo škodo. Dejstvo, da je že v letih 2003 in 2004 delal v Republiki Sloveniji, še ne pomeni, da je pribežal sedaj v Republiko Slovenijo zaradi ekonomskih razlogov, saj je moral pobegniti zaradi stalnega nasilja in groženj nad njim. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tako ne bi smelo slediti odločbi tožene stranke in potrditi pravilnost njene odločitve, da odloča v skrajšanem postopku. Tožena stranka bi namreč morala obravnavati okoliščine. Tako dejansko stanje ogroženosti sploh ni bilo ugotovljeno in bi zato moralo vsaj sodišče prve stopnje z njegovim zaslišanjem na glavni obravnavi le-to popolnoma ugotoviti. Poudarja, da mu očitno grozi preganjanje v izvorni državi. Gre namreč za preganjanje, ki ustreza zakonitim pogojem za priznanje političnega azila v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno predlaga, da naj pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil in da okoliščine, ki jih kot razlog za pridobitev azila navaja tožnik (da so mu po njegovih navedbah grozili družinski člani prijatelja in soborca v OVK N. zaradi pripisanega sodelovanja s Srbi oziroma izdajstva), niso takšne, da bi se tožnik lahko utemeljeno čutil resno ogroženega, zato njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, je očitno, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje in da je tožnik prišel v Slovenijo iz ekonomskih razlogov.

Pritožbeno sodišče meni, da so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, pravilno ugotovila, da ne obstaja realna nevarnost, da bo tožnik v primeru izročitve oziroma izgona iz Slovenije izpostavljen nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da odločitev, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v odrejenem roku, ki ima oporo v 2. alinei 1. odstavka 34. člena ZAzil, ne pomeni kršitev pravila o nevračanju.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno ugotavljala okoliščine, ki se nanašajo na taksativno naštete razloge po 2. odstavku 35. člena ZAzil in so tožnikove tožbene navedbe, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, v zvezi z dolžnostjo tožene stranke, da bi morala ugotavljati objektivne okoliščine v izvorni državi oziroma ali se tožnik lahko brez škode za fizično in psihično integriteto vrne v izvorno državo, v tem primeru irelevantne. Glede na to je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS), ker tožnik v tožbi, in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče na glavni obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Zato je po presoji pritožbenega sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo na seji senata, saj tožnik v tožbi, in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. V pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil pa se odloča le na podlagi prosilčeve vloge, v kateri mora v skladu z ZAzil po resnici navesti okoliščine, ki so pravno pomembne za odločitev o azilu v splošno znanih okoliščinah v prosilčevi izvorni državi. V tem primeru torej ugotavljanje drugih okoliščin ne pride v poštev, tožnik pa jih niti v tožbi niti v pritožbi ne zatrjuje. Pri tem se je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo tudi na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi, št. Up 422/2003 z dne 10.7.2003 in na ustaljeno sodno upravno-sodno prakso glede uporabe dokaznega prava v zvezi z izvajanjem dokazov na glavni obravnavi, ki je bila že večkrat potrjena tudi s (pravnomočnimi) sodbami pritožbenega sodišča, med drugim v sodbah, št. I Up 196/2001-3 z dne 2.12.2004 in št. I Up 463/2005-2 z dne 20.4.2005. Sicer pa tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navaja nobenih novih dejstev in okoliščin, zaradi katerih bi pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.