Jedro

Namen ugovora zoper vodenje postopka prisilne poravnave je vsakemu upniku zagotoviti enako varstvo pravic, kot bi jih imel v primeru predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. V primeru obstoja razlogov iz 2., 3., 4. ali 5. točke 172. člena ZFPPIPP sodišče ustavi postopek prisilne poravnave in izda sklep o začetku stečajnega postopka (tretji odstavek 179. člena ZFPPIPP). V tem okviru je z ugovornim postopkom zoper vodenje postopka prisilne poravnave v celoti varovana pravica vsakega upnika do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, tako da mu je zagotovljen enak položaj kot v primeru predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Vsak upnik insolventnega dolžnika nima pravice vložiti predloga za začetek postopka prisilne poravnave, niti naknadnega načrta finančnega prestrukturiranja in tudi ne more zahtevati spremembe načrta finančnega prestrukturiranja.

Izrek

1. Pritožbe se zavrnejo in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

2. Dolžnik sam nosi stroške odgovorov na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (p. d. 707) vzelo na znanje umik ugovora zoper vodenje postopka prisilne poravnave upnika A., d. o. o., in ugovorni postopek v zvezi s tem ugovorom ustavilo (1. točka izreka). Ugovore upnikov: B., d. o. o. (p.d. 397), C. C. (p.d. 399), D., d. o. o. in E., d. o. o., (p.d. 362), vse zoper vodenje postopka prisilne poravnave, pa je zavrnilo (2. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je ugovore upnikov zavrnilo iz razlogov, kot sledi: - Ugovor upnikov D., d. o. o., in E., d. o. o. (p.d. 362), je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker upnika nista uspela z izpodbijanjem dolžnikove insolventnosti na podlagi domneve trajnejše nelikvidnosti. Zato se sodišče prve stopnje z obstojem ostalih oblik insolventnosti ‒ prezadolženosti in kapitalske neustreznosti, neobstoj katerih sta zatrjevala ta upnika, ni ukvarjalo in ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca glede insolventnosti dolžnika.

- V zvezi z ugovorom C. C. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se ugovorni razlogi, ki jih navaja upnik, večinoma navezujejo na spornost sprejetih sklepov upniškega odbora ločitvenih upnikov, ki jih po preteku pritožbenega roka za pritožbo zoper sklep o ugotovitvi izpolnitve pogojev za glasovanje o naknadnem predlogu prisilne poravnave in nastopu njegove pravnomočnosti ni dopustno izpodbijati.

- V zvezi z ugovorom upnika B., d. o. o., je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je določba 2. točke 172. člena ZFPPIPP namenjena samo postopku, ko predlog za prisilno poravnavo poda dolžnik, kar izhaja iz gramatikalne razlage navedene določbe. Ker v postopku upniške prisilne poravnave sprememba načrta finančnega prestrukturiranja ni možna, pa se izkaže, da sprememba, ki jo predlaga upnik B., d. o. o., zakonsko ni dopustna. Zato je ugovor upnika neutemeljen.

3. Zoper točko 2. izreka uvodoma navedenega sklepa (zavrnitev ugovorov) so pritožbe vložili upniki D., d. o. o., C. C. in B., d. o. o. (p. d. 711, 714 in 716), vsak kar zadeva zavrnitev njegovega ugovora, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

4. D., d. o. o., je pritožbenemu sodišču predlagal, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da ugovoru zoper vodenje postopka prisilne poravnave ugodi oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

5. C. C. je pritožbenemu sodišču predlagal, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi oziroma ga nadomesti tako, da ugotovi, da obstajajo ugovorni razlogi pritožnika, ustavi postopek prisilne poravnave in izda sklep o začetku stečajnega postopka, podredno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

6. B., d. o. o., je pritožbenemu sodišču predlagal, naj prekine predmetni pritožbeni postopek ter sproži postopek ocene ustavnosti določb tretjega odstavka 179. člena ZFPPIPP ter osmega odstavka 221.k člena ZFPPIPP ter pritožbi upnika po odločitvi Ustavnega sodišča v celoti ugodi in 2. točko izreka izpodbijanega sklepa v delu, v katerem se ta nanaša na ugovor upnice zoper vodenje postopka prisilne poravnave, razveljavi, zadevo pa v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Podredno pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi v celoti ugodi in 2. točko izreka uvodoma navedenega sklepa, kolikor se ta nanaša na ugovor upnika zoper vodenje postopka prisilne poravnave, razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. 7. Predlagatelja postopka in dolžnik so na pritožbe odgovorili. Pritožbenemu sodišču so predlagali, naj neutemeljene pritožbe zavrne. Dolžnik je priglasil stroške odgovorov na pritožbo.

8. Pritožbe so neutemeljene.

O pritožbi D., d. o. o. 9. Upnik v pritožbi navaja, da je v postopku izpostavil nepravilnost ocene računovodskih izkazov dolžnika, na podlagi katerih se zatrjuje obstoj prezadolženosti in kapitalske neustreznosti dolžnika. Predlagal je tudi postavitev izvedencev ustreznih strok. Ker sodišče prve stopnje navedenih dokazov ni izvedlo, je s tem kršena upnikova pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje odločitve o zavrnitvi dokaznih predlogov upnika tudi ni ustrezno obrazložilo, temveč je le pavšalno navedlo, da je podana insolventnost dolžnika iz razloga trajnejše nelikvidnosti. Ta zaključek je podprlo zgolj z dejstvom, da insolventnost dolžnika potrjuje upravitelj. Sodišče prve stopnje je pavšalno in nekritično sledilo navedbam stečajnega upravitelja, zato je v posledici kršitev postopka tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prezrlo upnikove trditve v zvezi z neobstojem insolventnosti dolžnika po domnevi kapitalske neustreznosti in prezadolženosti ter kršilo upnikovo pravico do izjave, ker ni sledilo njegovim dokaznim predlogom za postavitev izvedenca. Sodišče prve stopnje je na podlagi računovodskih izkazov ugotovilo, da ima dolžnik do upnikov predlagateljev prisilne poravnave več kot 14 mio EUR zapadlih in neplačanih terjatev, ki predstavljajo več kot 95 % finančnih obveznosti dolžnika in več kot 52 % vseh obveznosti dolžnika izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu (točka 16. izpodbijanega sklepa). Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje sklenilo, da je dolžnik insolventen po domnevi trajnejše nelikvidnosti iz 1. točke prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Navedenega zaključka sodišča prve stopnje upnik v pritožbi sploh ne izpodbija. Za začetek in vodenje postopka prisilne poravnave zadostuje, da je pri dolžniku podana že ena od vrst insolventnosti po 14. členu ZFPPIPP. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana neizpodbijana domneva, da je dolžnik trajneje nelikviden, se mu z ostalimi oblikami insolventnosti dolžnika, to je s prezadolženostjo in kapitalsko ustreznostjo, obstoju katerih je upnik oporekal, ni bilo treba ukvarjati. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da predlaganih dokazov upnika v zvezi z neobstojem prezadolženosti in kapitalske neustreznosti dolžnika ni izvedlo, saj je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju insolventnosti dolžnika na podlagi domneve trajnejše nelikvidnosti. Navedena obrazložitev pa povsem zadošča standardom obrazloženosti odločbe. Neutemeljene so glede na navedeno pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve postopka, kršilo pravico upnika do izjave ter posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Upnik zgolj s sklicevanjem na neobstoj prezadolženosti in kapitalske neustreznosti s pritožbo ne more uspeti.

O pritožbi C. C. 11. Upnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pavšalno zavrnilo vse njegove ugovore in se sklicevalo na sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 127/2021 z dne 14. 4. 2021. Razlogi za zavrnitev ugovora so do te mere pomanjkljivi in v medsebojnem nasprotju, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da je s presojo v okviru desetega odstavka 221.k člena ZFPPIPP odločeno tudi o zakonitosti predloga prisilne poravnave v smislu dokapitalizacije po 199.a členu ZFPPIPP, kljub temu, da zakon vsebinske presoje v tem delu ne nalaga, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. V postopku upniške prisilne poravnave upniki in delničarji nimajo pravnega sredstva, s katerim bi lahko izpodbijali sklep upniškega odbora ločitvenih upnikov, katerega vsebina je v nasprotju s kogentnimi določbami ZFPPIPP, v konkretnem primeru s četrtim in petim odstavkom 199.a člena ZFPPIPP. Zato jim je treba dopustiti uveljavljanje nezakonitosti v okviru ugovora zoper vodenje postopka prisilne poravnave še pred zaključkom postopka prisilne poravnave. V nasprotnem primeru bo prišlo do grobega posega v ustavno zajamčene pravice iz 23., 25. in 2. člena Ustave RS.

12. Upnik v pritožbi ponavlja ugovorne navedbe, da so načrt finančnega prestrukturiranja družbe F., d. d., in sklepa upniškega odbora ločitvenih upnikov o povečanju osnovnega kapitala družbe z novimi denarnimi vložki, nezakoniti oziroma nični. Ker sodišče v zvezi z izdajo sklepa o ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za glasovanje o naknadnem predlogu prisilne poravnave in pri opravi predhodnega preizkusa ne preverja v celoti vsebine predloga in prilog, ampak zgolj v povezavi z zahtevami iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 221.k člena ZFPPIPP. Upnik meni, da ni mogoče zavzeti stališča, da bi na podlagi navedenega preverjanja bile ustrezno preverjane vse kogentne določbe ZFPPIPP, tudi tiste, ki niso zajete z zahtevami iz prej citiranih točk desetega odstavka 221.k člena ZFPPIPP. Učinek pravnomočnosti sklepa po desetem odstavku 221.k člena ZFPPIPP se ne more raztezati tudi na druge vsebinske vidike, ki niso zaobseženi v okviru drugega, tretjega in četrtega in desetega odstavka 211. člena ZFPPIPP. Neutemeljena je zato obrazložitev sodišča prve stopnje, da bi upniki morali na nepravilnosti sklepov upniškega odbora opozoriti že v pritožbi zoper sklep o ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za glasovanje o naknadnem predlogu prisilne poravnave.

13. Stališče upnika o omejenem preizkusu in učinkovanju sklepa o ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za glasovanje o naknadnem predlogu prisilne poravnave iz desetega odstavka 221.k člena ZFPPIPP, je zmotno. Višje sodišče je v obravnavanem postopku prisilne poravnave v sklepu Cst 127/2021 z dne 14. 4. 2021 (glej točke od 8 do 10 razlogov navedenega sklepa) zavzelo stališče, da je o veljavnosti sklepov upniškega odbora ločitvenih upnikov o dokapitalizaciji z denarnimi vložki v obravnavanem postopku bilo že pravnomočno odločeno. Sodišče v postopku izdaje sklepa o ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za glasovanje o naknadnem predlogu prisilne poravnave, med drugim preveri tudi, ali je vsebina predloga prisilne poravnave glede na ukrepe finančnega prestrukturiranja, ki jih vključuje, v skladu s 143. in 144. členom oziroma prvim odstavkom 221.m člena, oziroma prvim odstavkom 221.n člena oziroma z 221.o členom ZFPPIPP (3. točka desetega odstavka 221.k člena ZFPPIPP). Iz tega pa izhaja, da sodišče pred izdajo sklepa o tem ali so izpolnjeni pogoji za glasovanje o prisilni poravnavi ne presoja le formalnih pogojev pravočasnosti in popolnosti listin, pač pa tudi pravilnost in popolnost naknadnega predloga prisilne poravnave. Ta preizkus pa vključuje tudi preizkus pravilnosti oziroma zakonitosti sklepov upniškega odbora ločitvenih upnikov o denarnih vložkih. Morebitne nepravilnosti v zvezi z izpolnitvijo pogojev za glasovanje o naknadnem predlogu prisilne poravnave bi torej moral upnik uveljavljati s pritožbo zoper navedeni sklep o izpolnitvi pogojev za glasovanje o prisilni poravnavi. Ker se upniki v postopku prisilne poravnave niso pritožili zoper sklep sodišča prve stopnje St 000/2020 z dne 23. 6. 2020 o tem, da so izpolnjeni pogoji za glasovanje, je sklep postal pravnomočen in je posledično o (ne)veljavnosti sklepa o denarnih vložkih že pravnomočno odločeno.

14. Glede na navedeno je pritožba upnika C. C. neutemeljena. Upnik je imel tako, kot vsi drugi upniki, ki so stranke glavnega postopka zaradi insolventnosti, skladno s 126. členom ZFPPIPP pravico do pritožbe zoper sklep o ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za glasovanje o prisilni poravnavi. V okviru te pritožbe je imel upnik možnost zatrjevati nezakonitost sklepa o povečanju osnovnega kapitala z denarnimi vložki. Ker navedenega pravnega sredstva upnik ni izkoristil, pravnega varstva s pritožbo v postopku ugovora zoper vodenje postopka prisilne poravnave ne more doseči. Kdor je zamudil rok, v katerem bi moral vložiti predloge, izjave ali ugovore, jih po poteku roka ne more več dati ali vložiti (tretji odstavek 121. člena ZFPPIPP). Sodišče z zavrnitvijo ugovornih navedb ni poseglo v upnikove pravice iz 2., 23. in 25. člena Ustave RS.

O pritožbi B., d. o. o. 15. Bistvene pritožbene navedbe upnika so: - Upnik v pritožbi navaja, da mu sodišče ni vročilo izpodbijanega sklepa in mu je s tem neupravičeno skrajšalo čas za seznanitev z odločbo ter za pripravo in vložitev pravnega sredstva zoper sklep. Ker je imel upnik za vložitev pravnega sredstva na voljo le 11 dni in ne 15 dni, je prvostopenjsko sodišče s tem zagrešilo bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

- Izpodbijana odločitev o zavrnitvi ugovora upnika je materialnopravno zmotna in nezadostno obrazložena. Upnik je ugovor zoper vodenje postopka prisilne poravnave oprl na argument, da bo dolžnik sposoben terjatve navadnih upnikov poplačati pod precej ugodnejšimi pogoji, kot so predlagani v predlogu za prisilno poravnavo (ugovorni razlog po 2. točki 172. člena ZFPPIPP). Navedbe je podprl s poročilom neodvisnega strokovnjaka ter z dokaznim predlogom, da v zvezi s sposobnostjo dolžnika poplačati upniške terjatve v višini 98 % nominalne vrednosti v roku šestih let, imenuje izvedenca finančne stroke. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da ugovorni razlog iz 2. točke 172. člena ZFPPIPP v upniški prisilni poravnavi ni mogoč. Navedeno stališče pripelje do kršitve pravice do enakosti pred zakonom, saj dejstvo, da je postopek prisilne poravnave predlagan s strani upnikov in ne s strani dolžnika, ne sme vplivati na obseg varstva pravic ostalih upnikov. Posebnosti upniške prisilne poravnave ne morejo biti razlog za izključitev temeljnega načela, ki velja za postopke zaradi insolventnosti in sicer, da je treba postopek voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine plačila in rokov za poplačilo terjatev upnikov (47. člen ZFPPIPP).

- Upnik v pritožbi ponavlja ugovorne trditve, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Določba tretjega odstavka 179. člena ZFPPIPP ter določba osmega odstavka 221.k člena ZFPPIPP po mnenju upnika posegata v ustavno varovani pravico upnika do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Določba tretjega odstavka 173. člena ZFPPIPP, ki v primeru obstoja ugovornega razloga iz 2. točke 172. člena ZFPPIPP omogoča zgolj ustavitev postopka in izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka, je ustavnopravno sporna, saj upnika sili v izbiro med dvema slabima odločitvama, to je vložiti ugovor in doseči stečaj insolventnega dolžnika ali pristati na poplačilo terjatve pod pogoji slabšimi od realnih. V stečajnem postopku bi upniki prejeli le 12,41 % poplačilo, po naknadnem predlogu prisilne poravnave 30 % poplačilo terjatev, realno pa bi bili upniki lahko poplačani 98 % v šestih letih. ZFPPIPP upnikom v tem položaju ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva, ki bi v končni fazi lahko pripeljalo upnika v ugodnejši položaj. Sodišče ne more predlagatelju naložiti spremembe načrta finančnega prestrukturiranja, niti samo spremeniti pogojev predlagane prisilne poravnave tako, da dolžniku naloži plačilo terjatev, za katere učinkuje prisilna poravnava v višjih deležih ali krajših rokih.

- Pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) vsakomur zagotavlja možnost, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah brez nepotrebnega odlašanja odloči nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Trenutna ureditev ZFPPIPP upniku to možnost daje zgolj pro forma. Upnik bo v primeru, da predlog prisilne poravnave vsebuje pogoje poplačila njegove terjatve, ki so slabši od tistih, ki bi jih dolžnik sicer lahko zagotovil, soočen z dilemo, ali naj svoje pravice do sodnega varstva sploh ne uporabi in ugovora ne vloži, s čimer se izogne povzročitvi stečajnega postopka dolžnika. Se pa mora hkrati sprijazniti s slabšimi pogoji poplačila, kot bi jih ob ustrezni pravni ureditvi zelo verjetno lahko dosegel ter se v korist dolžnika odreči dodatnemu delu svoje terjatve. S tem so upniki dejansko postavljeni v položaj enak tistemu, v katerem pravice do sodnega varstva sploh ne bi imeli.

- Pravno sredstvo je učinkovito le, če vlagatelju omogoča, da z vložitvijo lahko doseže preprečitev domnevne kršitve ali njeno nadaljevanje oziroma odpravo že storjene napake kršitve, ki jo vlagatelj zatrjuje in s tem uspešno in učinkovito zavaruje svoje pravne interese (25. člen Ustave RS). Ugovor zoper vodenje postopka prisilne poravnave iz 2. točke 172. člena ZFPPIPP kriterija učinkovitosti pravnega sredstva ne izpolnjuje, saj upniku ne daje možnosti preprečitve nastanka domnevne kršitve oziroma odprave neustreznih predpostavk predloga prisilne poravnave in s tem zagotovitve ugodnejših pogojev poplačila, kar bi moral biti dejanski namen takšnega ugovora. Še toliko bolj sporna je določba osmega odstavka 221.k člena ZFPPIPP, ki prepoveduje spremembe načrta finančne reorganizacije potem, ko je naknadni predlog prisilne poravnave že vložen, ki ne upošteva situacije, v kateri bi upniki predlagatelji ponudili prenizek delež poplačila dolžnikovih obveznosti.

- Glede na vse navedeno bi po mnenju upnika zakonodajalec moral določbo osmega odstavka 221.k člena ZFPPIPP odpraviti, določbo tretjega odstavka 179. člena ZFPPIPP pa spremeniti, tako da bi v primeru uspešnega postopka z ugovorom iz 2. točke 172. člena ZFPPIPP sodišče lahko bodisi predlagatelju postopka naložilo, da predlog načrta finančnega prestrukturiranja spremeni tako, kot izhaja iz ugotovitev dokaznega postopka, bodisi samo prisilno poravnavo potrdi tako, da dolžniku naloži plačilo terjatev v višjem deležu oziroma krajših rokih. Upnik v pritožbi izrecno navaja, da je namen vložitve ugovora in pritožbe doseči ugodnejše pogoje poplačila njegove terjatve do dolžnika od tistih, ki so predlagani v naknadnem predlogu prisilne poravnave in nikakor ni njegov namen povzročiti stečaja dolžnika. Zato je upnik pritožbenemu sodišču predlagal, da pred sprejemom odločitve postopek prekine in sproži postopek ocene ustavnosti pred Ustavnim sodiščem RS ter šele po odločitvi Ustavnega sodišča odloči o ugovoru.

16. Izpodbijani sklep je bil na spletnih straneh AJPES objavljen 25. 6. 2021. Rok za pritožbo 15 dni je začel za vse osebe teči od objave sklepa (127. člen ZFPPIPP). Na tek navedenega roka ne vpliva dejstvo, da je bil 25. 6. 2021 praznik, ki sta mu sledila sobota in nedelja. Da se je z izpodbijano odločbo upnik seznanil, ni nobenega dvoma. Upnik v pritožbi ni konkretiziral v čem naj bi domnevno skrajšanje pritožbenega roka za 4 dni omejilo njegovo možnost sodelovanja v postopku. Obsežno pritožbo zoper izpodbijani sklep s prilogami je upnik vložil 9. 7. 2021. Pavšalno sklicevanje na skrajšanje pritožbenega roka ne izkazuje kršitve postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP. Da bi navedena kršitev postopka vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa pa upnik ni konkretno zatrjeval. 17. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožnika, da ima tudi v primeru, ko se postopek prisilne poravnave začne na predlog upnikov (Oddelek 4.8, pododelek 4.8.2 ZFPPIPP) vsak upnik možnost vložiti ugovor, da ni pogojev za vodenje postopka prisilne poravnave med drugim tudi iz razloga po 2. točki 172. člena ZFPPIPP, ki določa, da je ugovor zoper vodenje postopka prisilne poravnave dopustno vložiti, "če lahko insolventni dolžnik svoje obveznosti izpolni v večjem deležu ali krajših rokih, kot jih ponuja s predlogom prisilne poravnave". Prav nobenega logičnega razloga ni, zakaj naj bi bilo uveljavljanje navedenega ugovornega razloga omejeno samo na primer, ko začetek prisilne poravnave predlaga dolžnik. Ozka gramatikalna razlaga zakonskega besedila "kot jih ponuja" v smeri, da je navedeni ugovorni razlog omejen na primer, ko predlog za prisilno poravnavo vloži dolžnik je nesmiselna. Zakonsko besedilo je treba razlagati tako, da se navezuje na vsebino predloga prisilne poravnave, ki je ponujen, ne glede na to, kdo je njegov predlagatelj. Upniki lahko predlog za prisilno poravnavo umaknejo (peti odstavek 221.j člena ZFPPIPP), če bi jih vlagatelj ugovora uspel prepričati o boljših možnostih poplačila terjatev. Upnikom, ki niso predlagatelji postopka prisilne poravnave, glede na navedeno ni mogoče odreči legitimacije za vložitev ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave.

18. Upnik z ugovorom ne želi doseči pravne posledice, ki jo v primeru utemeljenega ugovora na podlagi 2. točke 172. člena ZFPPIPP določa zakon, to je takojšnjega začetka stečaja nad dolžnikom, ampak navaja, da je njegov cilj ugodnejše plačilo njegove terjatve, kot je ponujena v predlogu prisilne poravnave. Z vložitvijo ugovora upnik zasleduje posledico, ki jo ZFPPIPP ne predvideva kot posledico navedenega ugovora zoper vodenje postopka prisilne poravnave. Ugovor pritožnika je po veljavni zakonski ureditvi nesklepčen. Nesklepčen ugovor pa ne more biti utemeljen. Upnik v pritožbi navaja, da slednje prav zato ne more služiti kot nosilni razlog za zavrnitev njegovega predloga za oceno ustavnosti relevantnih določb ZFPPIPP. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevane protiustavnosti tretjega odstavka 179. člena ZFPPIPP in osmega odstavka 221.k člena ZFPPIPP, je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP.

19. Po mnenju upnika bi moral zakonodajalec določbo osmega odstavka 221.k člena ZFPPIPP odpraviti, določbo tretjega odstavka 179. člena ZFPPIPP pa spremeniti tako, da bi v primeru uspešnega postopka z ugovorom iz 2. točke 172. člena ZFPPIPP sodišče na predlog vlagatelja ugovora lahko predlagatelju (dolžniku ali upnikom predlagateljem prisilne poravnave) naložilo, da predlog prisilne poravnave spremeni ali dopolni, kot to izhaja iz ugotovitev dokaznega postopka, ali pa bi sodišče lahko prisilno poravnavo potrdilo samo tako, da bi dolžniku naložilo plačilo terjatev v višjem deležu oz. krajših rokih, v vsakem primeru pa pod pogoji, katerih utemeljenost naj bi bila ugotovljena v ugovornem postopku.

20. Prisilno poravnavo lahko predlagajo dolžnik ali njegov odgovorni družbenik in pod določenimi pogoji upniki finančnih terjatev, ki jim je zakonodajalec dal možnost predlagati upniško prisilno poravnavo s ciljem zasledovanja hitrosti učinkovitejšega prestrukturiranja in varstva njihovih terjatev, s čimer je v okviru ureditve postopka prisilne poravnave zasledoval ustavno dopusten cilj.1 Drugi dolžnikovi upniki niti skupaj niti posamično nimajo možnosti predlagati prisilne poravnave. Niti v primeru dolžniške prisilne poravnave, niti v primeru upniške prisilne poravnave upniki nimajo pravice zahtevati spremembe načrta finančnega prestrukturiranja. Dolžnik, ki predlaga prisilno poravnavo, lahko v treh mesecih od začetka postopka prisilne poravnave spremeni načrt finančnega prestrukturiranja tako, da upnikom ponudi ugodnejše pogoje za plačilo njihovih terjatev, kot jih je ponudil s predlogom prisilne poravnave, vključenim v prejšnji načrt finančnega prestrukturiranja (1. točka prvega odstavka 180. člena ZFPPIPP). Ta rok se lahko podaljša še za dva meseca (peti odstavek 182. člena ZFPPIPP). Načrt finančega prestrukturiranja mora biti pri dolžnikovem predlogu za prisilno poravnavo vsebovan v predlogu za začetek postopka (3. točka drugega odstavka 141. člena ZFPPIPP). Sprememba načrta finančnega prestrukturiranja dopušča možnost, da dolžnik pogoje plačila terjatev po začetku postopka prisilne poravnave prilagodi in upnikom ponudi ugodnejše plačilo terjatev, s tem pa se lahko ubrani pred ugovorom iz razloga po 2. točki 172. člena ZFPPIPP. Pri upniški prisilni poravnavi je položaj drugačen. Predlagatelji morajo načrt finančnega prestrukturiranja vložiti v treh mesecih po začetku postopka prisilne poravnave. Načrta finančnega prestrukturiranja, ki je predmet naknadnega predloga prisilne poravnave, ni dovoljeno spremeniti (osmi odstavek 221.k člena ZFPPIPP). Sprememba načrta finančnega prestrukturiranja v postopku upniške prisilne poravnave bi bila brez smisla, pomenila bi zgolj zavlačevanje postopka, saj imajo upniki predlagatelji od začetka postopka prisilne poravnave do izteka roka za vložitev naknadnega predloga prisilne poravnave na voljo tri mesece za pripravo načrta finančne reorganizacije.

21. Namen prisilne poravnave je, da se odpravi insolventnost in zagotovi nadaljnje poslovanje dolžnika (3. točka 136. člena ZFPPIPP). Ta namen je mogoče doseči le, če ima predlog prisilne poravnave zadostno podporo med upniki. Postopek prisilne poravnave ima v primeru dolžnikove insolventnosti prednost pred predlogom za začetek stečajnega postopka (152. člen ZFPPIPP). Prav zato imajo upniki v postopku prisilne poravnave v ugovornem postopku po 172. členu ZFPPIPP zagotovljeno pravico, da zahtevajo začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, v primeru če se izkaže, da predlog prisilne poravnave ne vodi do kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti dolžnika ter pravico, da zahtevajo ustavitev postopka prisilne poravnave, če pri dolžniku ni nastopil položaj insolventnosti ali je bil položaj insolventnosti saniran.

22. Upnikom je na ta način v postopku prisilne poravnave zagotovljeno enako pravno varstvo, kot bi jim šlo v primeru, če bi predlagali začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, dolžnik oziroma drugi upravičeni predlagatelji pa ne bi predlagali začetka postopka prisilne poravnave. Namen ugovora zoper vodenje postopka prisilne poravnave je vsakemu upniku zagotoviti enako varstvo pravic, kot bi jih imel v primeru predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. V primeru obstoja razlogov iz 2., 3., 4. ali 5. točke 172. člena ZFPPIPP sodišče ustavi postopek prisilne poravnave in izda sklep o začetku stečajnega postopka (tretji odstavek 179. člena ZFPPIPP). V tem okviru je z ugovornim postopkom zoper vodenje postopka prisilne poravnave v celoti varovana pravica vsakega upnika do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, tako da mu je zagotovljen enak položaj kot v primeru predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Vsak upnik insolventnega dolžnika nima pravice vložiti predloga za začetek postopka prisilne poravnave, niti naknadnega načrta finančnega prestrukturiranja in tudi ne more zahtevati spremembe načrta finančnega prestrukturiranja. Glede na navedeno je zmotno pritožbeno stališče, da je namen ugovora zoper vodenje postopka prisilne poravnave vsakemu upniku, ki ima terjatev do dolžnika, zagotoviti možnost, da doseže največje možno poplačilo svoje terjatve.

23. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da upnik po določilih ZFPPIPP nima na voljo ustreznega pravnega sredstva, da bi dosegel plačilo terjatev, za katere učinkuje prisilna poravnava, v večjem deležu od deleža, ki je ponujen v načrtu finančnega prestrukturiranja. Sprejeto prisilno poravnavo je mogoče v primeru, če se kasneje izkaže, da lahko insolventni dolžnik plača terjatve upnikov, za katere učinkuje prisilna poravnava v celoti ali v večjem deležu od deleža določenega v potrjeni prisilni poravnavi, s tožbo izpodbijati in zahtevati razveljavitev ali delno razveljavitev prisilne poravnave (219. in 221. člen ZFPPIPP). Navedeno tožbo lahko vloži vsak upnik, za terjatev katerega učinkuje potrjena prisilna poravnava.

24. Določba osmega odstavka 221.k člena ZFPPIPP v ničemer ne posega v pravni položaj navadnih upnikov, saj ti upniki niso upravičeni predlagatelji prisilne poravnave, ne morejo predlagati načrta finančnega prestrukturiranja, niti doseči njegove spremembe. Citirana določba v ničemer ne posega v pravni položaj upnika in ne pomeni kršitve ustavnih pravic upnika iz 23. in 25. člena Ustave RS.

25. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na vse pritožbene trditve, ki so pomembne za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

26. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče prve stopnje pa pri izdaji izpodbijanega sklepa tudi ni zasledilo nobenih kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbe zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

27. Dolžnikove navedbe v odgovorih na pritožbe niso v ničemer pripomogle k odločitvi o pritožbi, zato stroški odgovorov na pritožbe niso bili potrebni in je te stroške dolžan nositi sam dolžnik (154. in 155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 Odločba Ustavnega sodišča U-I 222/18-21 z dne 14. 5. 2020, tč 19.