Jedro

Vprašanje, ki ga izpostavlja revidentka, se nanaša zgolj na splošno razlago posamičnih določb ZBPP in ne izkaže, da bi to vprašanje v praksi ali teoriji sprožalo posebne dileme oziroma, da bi v obravnavanem primeru glede razlage teh določb prišlo do odstopa ali neenotnosti sodne prakse, temveč poda zgolj svoje mnenje, kako bi bilo potrebno razlagati določbe ZBPP, zato pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica dne 11. 6. 2009 vložila revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka :

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 16. 8. 2007 (pravilno 30. 8. 2007), s katerim je bil njen predlog za izplačilo nagrade in stroškov po napotnici z dne 14. 6. 2005, zavržen kot prepozen.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3.6.2008, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Upoštevaje trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidenta, in določbo prvega odstavka 367. a člena ZPP, ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem. Skladno z določbami četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

6. Revidentka utemeljuje dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 najprej z zatrjevanjem, da gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje, o katerem v sodni praksi ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o takem vprašanju še ni odločalo. V potrditev svojih navedb ne navede niti opravilnih številk zadev, iz katerih naj bi neenotnost prakse izhajala, niti ne predloži sodnih odločb, na podlagi česar bi bilo njene trditve mogoče preveriti. Ker revidentka s tem ni zadostila niti trditvenemu niti dokaznemu bremenu, pogoja za dovoljenost revizije v zvezi s tem ni izkazala.

7. Nadalje revidentka utemeljuje dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 s pojasnjevanjem, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, kdaj se šteje napotnica za popolno po spremenjenih obrazcih z uveljavitvijo ZBPP-A, ker da je to v Zakonu o brezplačni pravni pomoči – ZBPP (Ur. l. RS, št. 96/2004 - UPB1) dvoumno in nejasno urejeno. Po njenem stališču je v primeru, ko pride do dogovora med upravičencem do brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) in izvajalcem BPP, treba popolnost napotnice v smislu prvega odstavka 40. člena ZBPP šteti šele od datuma sklenitve takšnega dogovora in od tega datuma šteti osemdnevni rok iz petega odstavka 40. člena ZBPP.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, kot ga je izpostavila revidentka, ni pomembno pravno vprašanje v smislu, kot izhaja iz točke 5 obrazložitve tega sklepa. Njeno vprašanje se namreč nanaša zgolj na splošno razlago posamičnih določb ZBPP. Za odločitev o tem, ali je bila napotnica pravočasno poslana strokovni službi za BPP, je pomembna okoliščina, kdaj je postala napotnica popolna v smislu določbe prvega odstavka 40. člena ZBPP, iz katere pa ne izhaja, da bi bila popolnost napotnice vezana na datum morebitne sklenitve dogovora med upravičencem in izvajalcem BPP o obveznosti izvajalca, da vrne napotnico strokovni službi za BPP, prav tako to ne izhaja iz določb 39. člena ZBPP. Rok vrnitve napotnice je vezan na popolnost napotnice, in je tako za upravičenca, kot za izvajalca enak (četrti in peti odstavek 40. člena ZBPP). Revidentka ne izkaže, da bi to vprašanje v praksi ali teoriji sprožalo posebne dileme oziroma da bi v obravnavanem primeru glede razlage teh določb prišlo do odstopa ali neenotnosti sodne prakse, temveč poda zgolj svoje mnenje, kako bi bilo treba razlagati določbe ZBPP. Ker po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni zadostila dokaznemu bremenu, da gre za pomembno pravno vprašanje v smislu ZUS-1 in ZPP, pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

9. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s trditvami, da je z izgubo pravice do poplačila storitev ogroženo preživljanje osebe, ki se s takim delom ukvarja, ni izkazala, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice. Revidentka bi namreč morala navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanjo zelo hude. Šele tedaj bi bila mogoča presoja, ali ima izpodbijana odločitev zanjo res zelo hude posledice. Ker revidentka tega ne navaja, niti ne izkazuje, niso izkazani pogoji za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Glede na to, da v obravnavanem primeru revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 11. Revidentka je tudi predlagala, da Vrhovno sodišče prekine postopek in pri Ustavnem sodiščem RS vloži zahtevo za presojo skladnosti ZBPP-A z Ustavo RS (URS). V skladu s 156. členom URS sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem. Takšno odločitev sodišče sprejme samostojno in ni vezano na predlog strank v postopku. V obravnavanem primeru takšna odločitev ni bila sprejeta, ker Vrhovno sodišče meni, da določbe 40. člena ZBPP v zvezi s šestim odstavkom 30. člena ZBPP niso v nasprotju z URS. Sicer pa lahko po določbi drugega odstavka 162. člena URS vsakdo da pobudo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem RS, če izkaže pravni interes.

K II. točki izreka:

12. Ker tožnica z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).