Jedro

Tudi pri odmeri odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti mora sodišče upoštevati subjektivne okoliščine na strani oškodovanca, prav zato, da bi bila odškodnina čimbolj pravična. Zato se pri odmeri denarnega zadoščenja zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevajo vse okoliščine, ki imajo pomen za obseg bolečin, težav, povečanih naporov in drugih psihičnih bolečin, ki jih oškodovanec trpi zaradi poškodbe telesa oziroma zdravja v svojem konkretnem življenju in delovnih pogojih, prav tako pa tudi trajanje človekovega življenja in psihičnih bolečin. Torej sta sodišči prve in druge stopnje pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilno upoštevali tudi poklic, ki ga opravlja oškodovanka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožeča stranka je v nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke, utrpela udarnino in zvin desnega kolenskega sklepa in raztrganino zadnjega roglja notranjega meniskusa desnega kolena. S tožbo je od sodišča zahtevala naj razsodi, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za negmotno škodo, ki jo je utrpela v prometni nesreči, v skupnem znesku 2.900.000,00 SIT in sicer: za prestane telesne bolečine 1.200.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.400.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za negmotno škodo v skupnem znesku 2.500.000,00 SIT in sicer: za telesne bolečine 1.100.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.200.000,00 SIT. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj sodišče prisojeno odškodnino za telesne in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zniža za 800.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je odškodnino za telesne bolečine znižalo na 900.000,00 SIT.

Proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka predlaga, naj vrhovno sodišče ugodi reviziji in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi pritožbi. Meni, da je sodišče ravnalo v nasprotju z 200. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in je odmerilo previsoko odškodnino. Tožena stranka navaja, da bi moralo sodišče upoštevati, da so se telesne bolečine pri tožnici pojavljale le na enem mestu. Zato je po mnenju tožene stranke položaj drugačen kot v primerih, ko oškodovanci utrpijo več poškodb na raznih delih telesa naenkrat. Tožena stranka tudi navaja, da gre pri pojmu "pomen prizadete dobrine" za pravni standard, ki ga je treba razumeti tako, da se upošteva predvsem objektivne kriterije za določanje tega pomena. Torej je treba ugotoviti, koliko so prizadete tiste aktivnosti, ki so za normalno življenje potrebne vsakemu povprečnemu človeku, ne glede na njegov poklic, delo, ki ga opravlja, in podobno. V konkretnem primeru pa sta sodišči, po mnenju tožene stranke, povsem napačno upoštevali celo konfiguracijo terena v kraju, kjer tožnica živi. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je treba upoštevati le oškodovančevo starost in sicer zaradi ocene o tem, koliko časa bo moral oškodovanec trpeti prikrajšanje. Tožena stranka meni, da je položaj tu drugačen, kot pa pri oškodnini za skaženost, kjer je treba v enaki meri upoštevati tako objektivne kot subjektivne kriterije. Tožena stranka zatrjuje, da je sodišče druge stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poslalo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Tožena stranka v reviziji navaja, da se strinja z izvedenskim mnenjem dr. I. F. glede stopnje in trajanja telesnih bolečin. Po sodni praksi se v okviru odškodnine za telesne bolečine obravnavajo tudi nevšečnosti med zdravljenjem. Revizijsko sodišče je preverilo, ali sta sodišči prve in druge stopnje z vidika stopnje in trajanja telesnih bolečin, upoštevajoč določbi 200. in 203. člena ZOR, odmerili pravično odškodnino. Ocenilo je, da je sodišče druge stopnje glede na prestane telesne bolečine, upoštevajoč, da bo tožnica lažje telesne bolečine čutila tudi v prihodnosti, zlasti pa upoštevajoč okoliščine dolgotrajne hospitalizacije in rehabilitacije, tožnici prisodilo pravično odškodnino. Odločitev sodišč prve in druge stopnje je pravilna tudi glede odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožena stranka nima prav, ko v reviziji navaja, da pri odmeri pravične odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, sodišče ne sme upoštevati subjektivnih kriterijev. Že sodišče druge stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnilo, da je načelo idividualizacije v odškodninskem pravu uzakonjeno v drugem odstavku 200. člena ZOR. Tudi pri odmeri odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti mora sodišče upoštevati subjektivne okoliščine na strani oškodovanca, prav zato, da bi bila odškodnina čimbolj pravična. Zato se pri odmeri denarnega zadoščenja zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevajo vse okoliščine, ki imajo pomen za obseg bolečin, težav, povečanih naporov in drugih psihičnih bolečin, ki jih oškodovanec trpi zaradi poškodbe telesa oziroma zdravja v svojem konkretnem življenju in delovnih pogojih, prav tako pa tudi trajanje človekovega življenja in psihičnih bolečin. Torej sta sodišči prve in druge stopnje pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilno upoštevali tudi poklic, ki ga opravlja oškodovanka. Revizijsko sodišče je pri odločanju o tem, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določbi 200. in 203. člena ZOR, upoštevalo tudi okvire, ki jih je začrtala sodna praksa in skušajo ohranjati pravična razmerja med škodami določenega obsega in odškodninami zanje. Ugotovilo je, da dosojena odškodnina ne odstopa od odškodnin, ki jih je sodišče dosodilo v zadoščenje pri poškodbah, ki so povzročile telesne, duševne bolečine in strah podobne stopnje in primerljivega trajanja.

Tožena stranka z revizijo izpodbija tudi odločitev sodišča druge stopnje o stroških postopka. Odločitev o stroških postopka ni meritorne narave. Zato revizija zoper odločitev o stroških postopka po 400. členu ZPP ni dovoljena in revizijsko sodišče na ta del revizijskih navedb ne odgovarja.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.