Jedro

Za pritožbeno rešitev zadeve je pravno relevantno le dejstvo, da je tožnik po nastanku razlogov, zaradi katerih mu je prenehala pravica do denarnega nadomestila, to je po odjavi iz evidence brezposelnih oseb oziroma prijavi v zavarovanje na podlagi priznane pravice do invalidske pokojnine, še vedno prejemal denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, čeprav ni imel več statusa brezposelne osebe, ampak status invalidskega upokojenca. Ni pa relevantno, kdaj so se zaposleni na Zavodu Republike Slovenije seznanili s tožnikovim statusom v zvezi z zavarovanjem in prejemanjem invalidske pokojnine, da bi bilo na to okoliščino vezano vračilo neupravičeno prejetega nadomestila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v II. točki izreka glede vračila 1.096,20 EUR neto in III. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega sodišča v Mariboru.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke številka: ... z dne 7. 1. 2021 (I. točka izreka). Odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje številka: ... z dne 20. 10. 2020 je v prvi točki izreka odpravilo datum 17. 6. 2019 in ga nadomestilo z datumom 31. 7. 2019 (1. alineja) in v drugi točki izreka znesek 1.505,71 EUR neto in ga nadomestilo z zneskom 1.096,20 EUR neto (2. alineja). S III. Točko izreka pa je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, da se v celoti odpravi odločba Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje številka: ... z dne 20. 10. 2020 oziroma da se ta odločba spremeni v prvi točki izreka tako, da glasi, da tožniku z dnem 20. 10. 2020 preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Obenem je sklenilo, da tožena stranka nosi stroške postopka v deležu 50 % (IV. točka izreka).

2. Zoper III. točko in zoper II. točko izreka glede vračila 1.096,20 EUR neto je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so sporni le še zneski prejeti po 31. 7. 2019 v višini 1.096,20 EUR. Iz spisa ni sporno, da je tožnik od tožene stranke ta znesek dejansko prejel. Prav tako po prepričanju tožnika ni sporno, da mu je tožena stranka vse to nakazovala povsem prostovoljno, kljub dejstvu, da je ves ta čas, vsaj od 31. 7. 2019 oziroma vse od 17. 6. 2019 vedela, da je s pravnomočnostjo odločbe ZPIZ Slovenije z dne 17. 6. 2019 prenehala dolžnost izplačevanja teh sredstev. Vztraja, da je v tem sporu potrebno uporabiti določbe Obligacijskega zakonika in ne določb Zakona o urejanju trga dela, na katere se sklicuje v svojih odločbah tožena stranka in jih pri sporni odločitvi uporablja tudi sodišče prve stopnje. Pritožba je prepričana, da se določbe 140. člena ZUTD lahko uporabijo le za pravico tožene stranke, da upravičencem preneha izplačevati njene obveznosti iz predhodne odločbe. Ne pa, da na tej podlagi uveljavlja vračilo prostovoljno izplačanih dajatev. Ne strinja se, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, in sicer je zavrnilo zaslišanje tožnika in priče A. A. Istočasno pa je svojo odločitev sodišče oprlo na pisno izjavo priče B. B. in na domnevno izkazanem dejstvu, da naj bi tožnik že pred izdajo odločbe o prenehanju pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti bil seznanjen, da bo moral vrniti znesek nadomestila. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je tožnikove dokazne predloge utemeljeno zavrnilo, kar je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Predlagani dokaz po zaslišanju tožnika in priče A. A. je zavrnilo z obrazložitvijo, da pravna odločilna dejstva za razsojo izhajajo že iz listin in da zato zaslišanje tožnika in priče A. A. ni bilo potrebno. Po sodni praksi namreč sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 7. 1. 2021, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 20. 10. 2020. S slednjo odločbo je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje odločil, da tožniku z dnem 17. 6. 2019 preneha pravica do denarnega nadomestila in da mu je bil neupravičeno izplačan znesek v skupni višini 1.505,71 EUR neto, ki ga je dolžan vrniti v 30 dneh od dokončnosti te odločbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da pritožba ne zadrži izvršitve.

6. Iz obrazložitve citiranih odločb izhaja, da je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje na podlagi po uradni dolžnosti izmenjanih podatkov o zavarovanju pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije 7. 1. 2020 ugotovil, da je tožnik od 18. 6. 2019 prijavljen v zavarovanje na podlagi priznane pravice do invalidske pokojnine. Po pojasnilu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije tožnik invalidsko pokojnino redno mesečno prejema vsak mesec od 31. 1. 2020 dalje.

7. V tej zadevi je torej sporno, od kdaj tožniku preneha pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ter v zvezi z vračilom denarnega nadomestila za primer brezposelnosti višina neupravičeno izplačane te dajatve.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik na podlagi odločbe Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 12. 4. 2018 upravičen do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti za čas od 6. 4. 2018 do 5. 5. 2020 v določenem znesku na mesec. Tekom uživanja nadomestila za primer brezposelnosti je bil tožnik na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 24. 7. 2019 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, ker je njegova delovna zmožnost za opravljanje svojega poklica zmanjšana za 50 %. Ker za drugo delo s polnim delovnim časom ni zmožen brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let (tožnik rojen 2. 9. 1958), mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine.

9. Pomeni, da pri tožniku ni bila ugotovljena popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje in niti na tej pravni podlagi mu ni bila priznana pravica do invalidske pokojnine. Posledično 6. alineja prvega odstavka 65. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju: ZUTD), po kateri zavarovancu preneha pravica do denarnega nadomestila z dnem pravnomočnosti odločbe, s katero je ugotovljena njegova popolna nezmožnost za delo po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ne more predstavljati pravne podlage v zvezi s prenehanjem pravice do nadomestila za primer brezposelnosti.

10. Tožniku se je tudi sicer invalidska pokojnina priznala, odmerila in kar je najpomembneje, pričela izplačevati od 18. 6. 2019 in ne šele po pravnomočnosti odločbe 31. 7. 2019. Datum 31. 7. 2019, ko je odločba z dne 24. 7. 2019 o razvrstitvi tožnika v II. kategorijo invalidnosti postala pravnomočna, zato ne more biti relevanten glede prenehanja pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Vendar pritožbeno sodišče ne v datum 31. 7. 2019 in ne v znesek 1.505,71 EUR ni poseglo, ker ni predmet pritožbe. Sodba sodišča prve stopnje je v II. točki v 1. alineji v celoti in v 2. alineji glede zneska 1.505,71 EUR pravnomočna. Sporen je samo še znesek 1.096,20 EUR določen v 2. alineji II. točke, ki ga tožnik izpodbija s pritožbo.

11. V konkretnem primeru je pravna podlaga glede vračila denarnega nadomestila izplačanega po nastanku razloga za prenehanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, določba 140. člena ZUTD, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in nanjo oprlo svojo odločitev. V tej določbi je izrecno določeno, da ima zavod pravico zahtevati vračilo denarnega nadomestila tudi v primeru izplačil denarnega nadomestila po nastanku razlogov, zaradi katerih nadomestilo po tem zakonu preneha (2. alineja prvega odstavka 140. člena). V takšnem primeru ima zavod pravico zahtevati neto denarno nadomestilo izplačano po nastanku razloga za prenehanje pravice do denarnega nadomestila (3. alineja drugega odstavka istega člena).

12. Glede na takšno pravno podlago in citirano določbo 140. člena ZUTD, je za pritožbeno rešitev zadeve pravno relevantno le dejstvo, da je tožnik po nastanku razlogov, zaradi katerih mu je prenehala pravica do denarnega nadomestila, to je po odjavi iz evidence brezposelnih oseb oziroma prijavi v zavarovanje na podlagi priznane pravice do invalidske pokojnine, še vedno prejemal denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, čeprav ni imel več statusa brezposelne osebe, ampak status invalidskega upokojenca. Ni pa relevantno, kdaj so se zaposleni na Zavodu Republike Slovenije seznanili s tožnikovim statusom v zvezi z zavarovanjem in prejemanjem invalidske pokojnine, da bi bilo na to okoliščino vezano vračilo neupravičeno prejetega nadomestila.

13. Enako za pritožbeno rešitev zadeve ni odločilno, če je bil tožnik pred izdajo izpodbijanih odločb seznanjen, da bo moral vrniti neupravičeno izplačane zneske denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na pisno izjavo priče B. B. in vztraja pri zaslišanju priče A. A. Prav tako je zmotno in brez podlage vztrajanje pritožbe, da je potrebno uporabiti določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, v nadaljevanju: OZ) in da inštitucije ne morejo terjati vračila prostovoljno izplačanih dajatev. Ne gre namreč za uporabo OZ in za situacijo določeno pri kondikcijskih terjatvah, ko prikrajšanec ve, da ni zavezan za dolg, ki ga izpolnjuje in ni v zmoti glede obstoja te obveznosti. V tem primeru izpolnitve ne more zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj oziroma v primeru, da je plačal, da bi se izognil sili. Iz določbe 191. člena OZ izhaja, da mora biti ravnanje plačnika zavestno tako glede vednosti kot volje. Gre za plačilo z darilnim namenom ali npr. za plačilo tujega dolga. Ko je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje tožniku izplačeval denarno nadomestilo za primer brezposelnosti še potem, ko je bil tožnik že upravičen do invalidske pokojnine, na ta način ni plačal nekaj, kar je vedel, da ni dolžan. V obravnavanem primeru zato tudi, če bi veljal OZ, ne bi bilo mogoče šteti, da je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje vedoma plačal nekaj, kar ni bil dolžan in da izpolnitve ne more zahtevati nazaj.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravnomočno odpravljenega datuma 17. 6. 2019 in nadomeščenega z datumom 31. 7. 2019 ter pravnomočno odpravljenim zneskom 1.505,71 EUR neto in nadomeščenim z 1.096,20 EUR neto, utemeljeno na podlagi 140. člena ZUTD naložilo tožniku vračilo zneska 1.096,20 EUR neto. Kot neutemeljenega je pravilno zavrnilo zahtevek za odpravo prvostopenjske odločbe z dne 20. 10. 2020 oziroma, da se ta odločba spremeni v I. točki izreka tako, da tožniku z dnem 20. 10. 2020 preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

15. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP ob upoštevanju odločbe o Bpp 184/2021 z dne 28. 12. 2021 sklenilo, da stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega sodišča v Mariboru.