Jedro

Stanovalci stanovanjskih blokov na parkirnih površinah pred stanovanjskimi bloki, ki so dostopne vsakomur, nimajo posesti. Parkiranje je namreč odvisno od tega, ali je na voljo parkirni prostor.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Tožnika sama nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo objektivno spremembo tožbe z dne 2.6.2009 (I. točka izreka); tožbo v delu, ki se nanaša na tožence D. K., J. K., B. K., G. N., G. P. in M. Z., zavrglo (II. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek, da so (ostali) toženci motili tožnike v njihovi zadnji mirni posesti parkirišča pod ploščadjo ter skupnih delov, objektov ter naprav oziroma njihovih delov stanovanjske hiše B. Ulice 7 in 9, s tem, da so zamrežili parkirišča pod ploščadjo ob stanovanjski hiši na B. ulici 7 in 9 in od 8.6.1997 in 6.7.1997 tožnikom preprečujejo dostop, dovoz in uporabo parkirišča ter skupnih delov, objektov in naprav oziroma njihovih delov stanovanjske hiše B. ulica 7 in 9, da so tožene stranke dolžne vzpostaviti prejšnje stanje, da se tožencem v bodoče prepoveduje s takimi ali podobnimi ravnanji motiti posest tožnikov (III. točka izreka).

Zoper sklep sta tožnika vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep glede 3., 4. in 6. toženca spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi (zamudni sklep), glede ostalih tožencev pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, s stroškovno posledico. Napačna je odločitev sodišča v delu, v katerem je dopustilo spremembo tožbe z dne 2.6.2009. V tem delu je odločalo o nečem, o čemer glede na stanje zadeve v trenutku odločanja, ni bilo več mogoče odločati. Tožnika sta še pred odločitvijo sodišča o dopustitvi spremembe tožbe, spremembo umaknila. Z umikom vloge z dne 27.3.2006 in spremembe tožbe z dne 2.6.2009 sta tožnika razpolagala le v procesnem smislu, saj s tem nista preklicala nobenih svojih dejanskih ali pravnih navedb, ki so tako v celoti ostale nespremenjene. Ker situacija umika predhodne procesne vloge, s katero je bila tožba popravljena in situacija umika spremembe tožbe v Zakonu o pravdnem postopku – ZPP ni urejena, je potrebno zaključiti, da gre za procesno dispozicijo stranke posebne vrste, katere učinek je vrnitev pravde v procesno situacijo pred opravo umaknjenih procesnih dejanj. Tožbo bi bilo zato potrebno obravnavati po prvotno postavljenem zahtevku oziroma šteti, da le-ta, od vložitve v letu 1997 dalje, ni bil nikoli popravljen oziroma preciziran in je zato vložen pravočasno. Tudi sicer ni mogoče pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je spremenjena tožba prepozna. Tožba je bila vložena že dne 7.7.1997 in sicer zoper 109 tožencev. Vse od takrat so šle tožbene navedbe v smeri uveljavljanja procesnega varstva na celotnem parkirišču. Tožbene navedbe so v celoti ostale nespremenjene, tudi v trenutku spremembe tožbenega predloga. Že zato tožbe ni mogoče obravnavati kot prepozne. Opozarjata na identično zadevo opr. št. VI P 3035/2005, v kateri je višje sodišče pod opr. št. II Cp 3960/2008 ugotovilo nezakonitost sklepa o zavrženju tožbe, saj je ugotovilo, da je bila prvotna opredelitev tožbenega zahtevka dovolj določna. Do prve poprave tožbenega predloga je torej prišlo na podlagi nezakonitega sklepa sodišča prve stopnje. Tožnika zgolj odpravljata posledice takšnega ravnanja. Poleg tega ni šlo za spremembo istovetnosti tožbenega zahtevka. Po procesni dispoziciji na narokih dne 2.6.2009 in 24.6.2010 tožnika ne uveljavljata drugačnega varstva pred motenjem posesti in to zgolj na šestih parkirnih mestih, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje. Tožnika vseskozi terjata ugotovitev, da je posamezen toženec motil njuno posest oziroma soposest na celotnem parkirišču, prav tako od vseh tožencev zahtevata vzpostavitev prejšnjega stanja na parkirišču. Terjata, da toženci odstranijo mrežo s parkirišča, menja pa se le obseg mreže, ki jo je posamezen toženec dolžan odstraniti. Jasno je, da je zahtevek na odstranitev mreže, ki stoji ob posameznem parkirnem mestu, postavljen že od vložitve tožbe v letu 1997. Tak zahtevek je bil podan ob vložitvi tožbe, ob njeni popravi, pa tudi ob spremembi dne 2.6.2009 in je podan še danes, ko sta bili umaknjeni sprememba in poprava tožbe. Ni mogoče govoriti, da je bil zahtevek na odstranitev mreže postavljen prepozno. Že v tožbi sta tožnika navedla, da so vse pravdne stranke imele pred motilnim dejanjem vso posest na spornem zemljišču, enak dostop in dovoz do parkirišča in so parkirišče uporabljale na tak način, da je imel vsak stanovalec stanovanjske hiše na B. u. in s tem tudi tožnika, možnost parkirati. Z omrežitvijo parkirišča in oblikovanjem posameznih garažnih boksov, katerih ključe so pridobili toženci, je bil dotedanji način izvrševanja posesti na parkirišču prekinjen, od soposesti parkirišča pa tožnika izključena. Z zamrežitvijo je bila onemogočena tudi hoja po parkirišču in dostop do skupnih delov objektov in naprav. Že iz teh navedb izhajajo vsa pravnorelevantna dejstva, da se posamezniku nudi posestno varstvo. Upoštevaje tudi druge tožbene navedbe, ji ni mogoče očitati nepopolnosti ali medsebojnega nasprotovanja, kot to zaključi sodišče prve stopnje, tega pa z ničemer ne pojasni. Tožba je zato v celoti sklepčna. Sodišče bi moralo proti tretjemu, četrtemu in šestemu tožencu izdati zamudni sklep. Navedeni toženci niso odgovorili na tožbo, prišli pa tudi niso na noben narok za glavno obravnavo. Sodišče kljub temu zoper njih ni izdalo sklepa na podlagi izostanka, ker naj bi to preprečila okoliščina, da so bili vabljeni in opozorjeni na posledice izostanka po določbah veljavnega ZPP in ne po določbah ZPP iz leta 1977. Zaključiti je namreč, da je to vabilo vsebovalo vse sestavine opozorila, kot bi ga vsebovalo vabilo na prvi narok po določbah ZPP/ 77. v primeru, da tožena stranka ne bi odgovorila na tožbo. Sodišče prve stopnje bi tako moralo izdati zamudni sklep. Posledica napačne ocene sodišče prve stopnje o nesklepčnosti tožbe, je njegovo pretirano materialno procesno vodstvo. Sodišče je s postavljanjem vprašanj tožnikom delovalo preiskovalno. Navedbe o načinu dostopa do parkirišča, o dostopnosti parkirišča s strani tretjih oseb, ne predstavljajo dejstev, za katere je sodišče izvedelo med postopkom in zato ne predstavljajo dejstev, na katera bi se sodišče lahko pri odločitvi oprlo. Z neutemeljeno ugotovitvijo, da tožnika soposesti pred motilnim dejanjem sploh ne zatrjujeta, je sodišče zavrnilo dokazne predloge za opravo ogleda na kraju samem in po zaslišanju prič, ki bi lahko izpovedale o posestnem stanju pred motenjem. Šele na podlagi izvedbe teh dokazov, bi sodišče lahko odgovorilo na vprašanje, ali je bila na parkirišču pred zamrežitvijo podana soposest ali ne. S tem je sodišče prve stopnje tožnikoma odreklo tudi možnost obravnavanja pred sodiščem. Tudi sicer je sodišče neutemeljeno zaključilo, da na spornem parkirišču pred zamrežitvijo ni bila podana soposest. Zgolj možnost parkiranja tretjih še ne zadostuje za zaključek, da ni bila podana soposest. Gre za pokrito parkirišče pod ploščadjo (prostorska ločenost), ki ga sestavlja več kot sto parkirnih mest in ni javno. Tožnika nista zatrdila, da bi na parkirišču parkirali tudi tretji, tega niso trdili tudi ne toženci, navedbo, da je šlo pri zamrežitvi za samopomoč, pa sta tožnika prerekala. Sodišče je tako lahko ugotovilo le, da so imele tretje osebe možnost dostopati na parkirišče, ne pa, da so to tudi dejansko počele. To dejstvo bi se lahko izkazalo šele v dokaznem postopku, ki pa ga sodišče zaradi zmotne ocene o nesklepčnosti tožbe, ni izvedlo. Tudi, če so tretji parkirali, je mogoče zaključiti le, da so nastopali kot motilci posesti, upoštevaje, da je parkirišče namenjeno parkiranju samo določenih oseb – stanovalcev, parkirišče sodi med skupne dele – funkcionalno zemljišče večstanovanjske hiše B. ulica 7 – 9, nahaja se pod ploščadjo, kar nakazuje prostorsko ločenost parkirišča od javnih površin. Tudi iz odločbe Občine Ljubljana-Šiška, ki jo je sodišče vpogledalo, je razvidno, da se obstoječi režim parkiranja zaradi zamrežitve ne sme spremeniti in da morajo imeti vsi lastniki stanovanj možnost parkiranja v zamreženem delu parkirišča. Iz tega izhaja, da je že pred zamrežitvijo obstajal režim, ki je parkiranje omogočal le stanovalcem in ne tretjim osebam. Tudi sicer je odločitev materialnopravno napačna. V zvezi z izključujočnostjo posesti sodišče poudarja, da to pomeni možnost izključevanja tretjih oseb od souporabe stvari, to pa nikakor ne pomeni tudi nujnosti njihove izključitve. V konkretnem primeru so torej soposestniki imeli možnost izključiti tretje od uporabe parkirišča, kar je izkazano že s samim dejanjem zamrežitve. S tem pa je izkazana tudi izključujočnost posesti pritožnikov. Ne strinjata se s stališčem sodišča, da pomeni manjše število parkirnih mest v primerjavi s številom stanovalcem, da parkirišče pravnemu predniku tožnikov ni bilo dostopno vselej, ko je to želel oziroma, da je bila njegova soposest odvisna od volje tretjih. Za skupno posest – soposest, gre v vseh tistih primerih, ko več oseb skupaj izvršuje dejansko oblast nad stvarjo (tako tudi dr. Miha Juhart v članku, ki je v spisu). Pri parkirišču, ki predstavlja funkcionalno zemljišče, gre nujno za stvar, na kateri so posest izvrševali vsi stanovalci skupaj. Ker je bilo parkirnih mest premalo, je bila posest med stanovalce časovno porazdeljena. Potrebno je torej zaključiti, da so na parkirišču, in s tem na vsakem izmed njegovih parkirnih mest, do sporne zamrežitve, dejansko oblast izvrševali vsi stanovalci, po posebnem režimu, ki je temeljil na načelu prioritete. Zato predpostavke dostopnosti ni dopustno presojati z gledišča enega izmed posestnikov, temveč iz perspektive vseh posestnikov skupaj. Dejstvo, da so en dan brez parkirišča ostali eni stanovalci, drugič pa drugi, ne upravičuje zaključka, da stanovalcem parkirišče ni bilo dostopno. Pritožnika se ne strinjata z ugotovitvijo sodišča, da je zgolj parkiranje bistvo te pravde. To ni le možnost parkiranja, temveč tudi možnost vseh drugih dejanj v okviru parkirišča, ki so v celoti preprečena od tedaj, ko so vsa parkirna mesta zamrežena in ko s strani tožnikov ni več možna uporaba prostorov in skupnih delov večstanovanjske hiše, ki se nahajajo za spornimi mrežami. Ni res, da posestnega varstva na skupnih delih, objektih in napravah stanovanjske hiše, tožnika nista konkretizirano uveljavljala. To jasno izhaja iz tožbenega zahtevka, konkretizacijo pa predstavljajo tudi njune navedbe, ki sta jih podala na naroku in iz katerih izhaja, da je bil z zamrežitvijo onemogočen dostop do zidu bloka in do nekaterih skupnih delov – cevovodov, plinovoda, električne napeljave, odtoka. Tožnika sta posestnika stanovanja v večstanovanjski hiši, katere integralni del predstavlja tudi zid te zgradbe in na njem nameščene inštalacije, katerih posest skušata tožnika zavarovati. Zmotno je stališče tožnika prve stopnje, po katerem bi šele z zamrežitvijo prišlo do vzpostavitve soposesti stanovalcev na navedenih skupnih delih in da zato oče pritožnikov, ki na to zamrežitev ni pristal, nikoli ni postal soposestnik teh skupnih delov.

Toženec F. G. na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

S tožbo, vloženo v letu 1997, so tožniki, med njimi tudi pravni prednik sedanjih tožnikov, v tožbi zaradi motenja posesti, od 109. tožencev (kasneje je bil spis razdružen na več spisov) zahtevali, med drugim, vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da s parkirišča na svoje stroške odstranijo mrežo in dopustijo tožnikom dostop, dovoz in uporabo parkirišča ter uporabo skupnih delov, objektov in naprav stanovanjske hiše B. ulica 7 in 9. Po pozivu sodišča, da popravijo del zahtevka, ki se nanaša na vzpostavitev prvotnega stanja, so tožniki z vlogo z dne 27.3.2006, ne le bolj določno opredelili zahtevek (kot je to zahtevalo sodišče), ampak le-tega tudi delno zmanjšali. Niso več zahtevali odstranitve mreže s celotnega parkirišča, ampak le s točno določenih parkirnih mest. Zaradi takšnega zmanjšanja tožbenega zahtevka ni prišlo do spremembe tožbe (3. odstavek 184. člena ZPP), je pa (v tem delu) prišlo do delnega umika tožbenega zahtevka. Za delni umik zahtevka pa veljajo pogoji iz 188. člena ZPP, prav tako pa zanj veljajo vse posledice, ki jih zakon sicer predpisuje za umik tožbe. Tako umik tožbe pomeni preklic zahteve za sodno varstvo v konkretni pravdi, delni umik pa preklic zahteve za sodno varstvo o umaknjenem delu zahtevka. V tem delu je zaradi delnega umika zato postopek končan. Šteje se, da tožba v umaknjenem delu sploh ni bila vložena. To velja tako za procesne učinke vložitve in vročitve tožbe, kot tudi za materialnopravne učinke vložitve in vročitve tožbe. S tem odpade tudi varstvo prekluzivnih rokov, kar velja tudi za rok, ki je predpisan za vložitev tožbe zaradi motenja posesti. Tožba se v umaknjenem delu sicer lahko ponovno vloži (preko spremembe tožbe ali z novo tožbo), vendar pa si s tem ni mogoče zagotoviti varstva morebiti izteklega prekluzivnega roka. Vse navedeno velja tudi za delni umik tožbe v konkretnem primeru, torej za zahtevek, ki se nanaša na odstranitev mreže z vseh ostalih parkirnih mest. Z umikom vloge z dne 27.3.2006 tako tožniki niso mogli doseči, da bi njihov prvotni tožbeni zahtevek v umaknjenem delu oživel, saj zahtevka v tem delu ni bilo več. Na naroku dne 2.6.2009 so tožniki svoj zahtevek ponovno oblikovali tako kot v tožbi in od tožencev zahtevali, da odstranijo mrežo s celotnega parkirišča. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je s tem prišlo do spremembe tožbe, saj so tožniki s tem zahtevali drugačen oziroma bistveno večji obseg varstva svoje zatrjevane soposesti. Takšna sprememba tožbe, kasneje pa umik spremembe in popravka (iz vloge 27.3.2006), se iz povedanih razlogov lahko obravnavajo le na dva načina: lahko se jih obravnava kot umik tožbe in vložitev nove tožbe (z zahtevkom kot je bil postavljen v prvotni tožbi in kasneje v spremenjeni tožbi) ali pa se, glede na to, da sta pritožnika sočasno z umikom spremembe tožbe, predlagala, da sodišče odloči po zahtevku, kot je bil postavljen v letu 1997 (kar pomeni po enakem zahtevku, ki ga je sodišče že obravnavalo), zaključi, da zahtevek s tem ni bil spremenjen in da dejanje tožnikov posledično nima procesnih kršitev. Z umikom spremembe tožbe in umikom vloge z dne 27.3.2006 zahtevek zato ni bil spremenjen in je odločitev sodišča, ki je takšno spremembo dovolilo, nepotrebna, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo (1. odstavek 339. člena ZPP). V obeh primerih je končna odločitev namreč enaka. Če gre za vložitev nove tožbe, je ta seveda prepozna, saj je do zatrjevanega motilnega dejanja prišlo v letu 1997. V drugem primeru pa je predmet odločanja še vedno v letu 2009 spremenjena tožba, za katero velja enako (o tem je bilo zavzeto stališče tudi že na pritožbeni stopnji v identičnih zadevah I Cp 4585/2009, I Cp 3200/2010). Neutemeljeno je tudi stališče pritožnikov, da je zahtevek vseskozi istovrsten, da se menja le obseg mreže, ki jo je dolžan odstraniti posamezen toženec in da je zato v prvotnem zahtevku nujno vsebovan tudi „precizirani“ zahtevek, saj bi bil posamezen toženec, kolikor bi mu sodišče naložilo odstranitev mreže s parkirišča „nujno dolžan odstraniti tudi mrežo s parkirnega mesta, ki ga po sporni zamrežitvi uporablja“. Posestnega varstva na celotnem parkirišču, kot ga zahtevata pritožnika, se ne more doseči samo z vzpostavitvijo prejšnjega posestnega stanja na nekaterih posameznih parkirnih mestih in tudi ne gre za isti predmet (prej parkirišče, potem parkirno mesto). Tudi v zvezi s tem je bilo na pritožbeni stopnji v zadevah I Cp 4185/2009, I Cp 2481/2010, I Cp 3200/2010 že zavzeto enako stališče. Pritožnika tudi neutemeljeno uveljavljata, da sta s takšnimi procesnimi dejanji zgolj odpravljala napake sodišča in da jima je z izpodbijano odločitvijo odrečeno sodno varstvo. Razlogi, zakaj so se tožniki odločilo za popravo tožbe z delnim umikom zahtevka, za spremembo tožbenega zahtevka in kasneje za umik spremembe in popravka, v pogledu teka prekluzivnega roka, četudi bi šlo za nepotrebnost in nezakonitost sklepa o popravi tožbe, niso pomembni in ne vplivajo na pravočasnost spremembe tožbe ali pravočasnost vložitve nove. S tem tožnikom tudi ni bila kršena pravica do sodnega varstva. Kolikor so tožniki menili, da je bil prvoten tožbeni zahtevek dovolj določen, tega niso bili prisiljeni popravljati, sploh pa ne delno umikati. Res bi sodišče prve stopnje tožbo, glede na stališče, ki ga je zavzelo v sklepu z dne 22.2.2006, zavrglo, vendar pa bi tožniki imeli zoper takšno odločitev možnost vložiti pritožbo, nepravilnost, ki jo pritožnika zatrjujeta, pa bi bila v pritožbenem postopku, če bi se izkazalo, da je res podana, sanirana (do takšne situacije je prišlo v zadevi II Cp 3960/2008). Ker te možnosti tožnika oziroma njun pravni prednik, nista izkoristila, sodišču ne moreta očitati odgovornosti za to, da je prišlo do zamude prekluzivnega roka. Odločitev o delnem zavrženju tožbe glede šestih tožencev, je torej pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče sprejema tudi razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka zoper preostale tožence (zoper katere tožba ni bila zavržena). Podobni razlogi in stališča sodišča prve stopnje, so bili sprejeti tudi v pritožbenih postopkih v drugih razdruženih zadevah (II Cp 816/2009, II Cp 2395/2009, II Cp 43/2010). Pojasnjeno je bilo, da posest stvari ni vsako fizično razmerje osebe do stvari, ampak je dejanska oblast nad stvarjo (20. člen Zakona o temeljnolastninskih razmerjih – ZTLR). Tudi vsaka dejanska oblast nad stvarjo ni posest. Posest je le tisto razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki zadovoljuje kriterije – zunanja vidnost, trajnost, izključujočnost in dostopnost stvari posamezniku. Sodišče prve stopnje je tudi v obravnavani zadevi ugotovilo, da prvini izključujočnosti in dostopnosti stvari posestniku, nista podani in da že iz samih trditev v tožbi izhaja drugače. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek ni sklepčen. Ob odsotnosti navedenih prvin, posestno varstvo materialnopravno ni utemeljeno. Tožnika navajata, da je bil z zamrežitvijo parkirišča in oblikovanjem posameznih garažnih boksov, katerih ključe so pridobili toženci (ki so za to plačali), dotedanji način izvrševanja posesti na spornem parkirišču prekinjen. Na ta način sta bila tožnika od uporabe oziroma posesti parkirišča, izključena. Pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni bistveno, da je bil dotedanji režim spremenjen, ampak to, da tudi po prejšnjem režimu tožnika oziroma njun pravni prednik, nista imela (so)posesti. Njuna uporaba oziroma uporaba njunega pravnega prednika ni bila izključujoča, manjkala pa je tudi prvina dostopnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so sporno parkirišče uporabljali in tam parkirali tudi tretji (in ne, da bi tretji lahko parkirali, pa niso), ker je bilo parkirišče dostopno vsem. Spornega parkirišča torej ni uporabljal zaključen krog oseb, ampak tudi nedoločene tretje osebe. Ti torej niso bili izključeni od uporabe spornega parkirišča. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožnika nista dokazala, da je njun pravni prednik lahko parkiral takrat, ko je hotel in želel, saj parkirišč ni bilo dovolj za vse stanovalce. Do zamrežitve je lahko parkiral le, če je dobil prostor. To pa je bilo odvisno od naključja in od neurejene posestne rabe. Pritožba sodišču očita, da je opravilo pretirano materialno procesno vodstvo in s tem kršilo razpravno načelo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je z materialnim procesnim vodstvom sodišče skušalo dotlej nesklepčno tožbo dopolniti oziroma doseči, da jo bodo dopolnili tožniki. Ta pa ni postala sklepčna niti po opravljenem materialnoprocesnem vodstvu. Bistveno je, da ni postala nesklepčna zaradi opravljenega materialno procesnega vodstva. Pri nesklepčni tožbi je izvajanje dokazov brez pomena. Z dokazi se dokazuje resničnost trditvene podlage v tožbi navedenih dejstev. Ob nesklepčni tožbi je odveč tudi sleherno razpravljanje o vprašanju zamudne sodbe, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Pravilno pa je tudi pojasnilo, zakaj iz procesnih razlogov ni bilo mogoče izdati zamudne sodbe. Tožba sicer res govori tudi o „skupnih delih, objektih in napravah stanovanjske hiše“, vendar v tem delu posestnega varstva konkretizirano ne uveljavlja (tudi to stališče je bilo že potrjeno kot pravilno v identičnih – razdruženih zadevah).

Glede na povedano, upoštevaje tudi načelo enakega varstva pravic pred sodiščem (sodišče mora enake primere obravnavati enako), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter odločbo v celoti potrdilo (353. člen ZPP, 2. odstavek 365. člena ZPP).

Ker s pritožbo nista uspela, tožnika sama nosita stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). T. F. G. pritožbenih stroškov ni priglasil.