Jedro

Glede na to, da je tožeča stranka predlagala dokazna sredstva (dokaze), ne da bi postavila konkretne trditve o dejstvih, ki naj bi se dokazala s temi dokaznimi sredstvi (torej: na kakšen način / po kateri metodologiji je izračunala število ur, ki naj bi jih porabila za odvoz ONS), je sodišče prve stopnje dokazni predlog pravilno zavrnilo. Ni namreč mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi (šele) predlagane priče pojasnile, na kakšen način je bilo izračunano število opravljenih ur, saj bi to morala tožeča stranka pojasniti, ne pa zgolj navajati, da bo to dokazovala s po potrebi predloženimi dokazi oziroma pričami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.361,52 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 111698/2014 z dne 26.8.2014 razveljavilo v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna v predlogu navedeno terjatev ter glede stroškov upnika in tožbeni zahtevek zavrnilo, (II.) tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je razveljavitev, podrejeno spremembo izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnimi razlogi, da je terjatev tožeče stranke po temelju sicer izkazana, ni pa tožeča stranka izkazala višine zahtevka, niti glede vtoževane podlage (računov, izdanih na podlagi Uredbe o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami; Ur. l. RS, št 78/2008) niti v primeru eventualne odškodninske podlage oziroma neupravičene obogatitve. Pojasnilo je, da dogovora pravdnih strank o načinu zaračunavanja stroškov prevoza ni, prav tako ne obstaja noben zakonski ali podzakonski akt, ki bi določal način obračunavanja spornih stroškov. Način, kot ga je izbrala tožeča stranka, to je po številu ur, potrebnih za odvoz odpadnih nagrobnih sveč (v nadaljevanju: ONS) s posameznih pokopališč v zbirni center B., ni preverljiv, tudi sicer pa prepeljana količina ni v nobeni korelaciji s številom opravljenih ur prevozov. Ker tožeča stranka za preverljivost svojega obračuna, ki temelji na urah, potrebnih za prevoz ONS, ni navedla nobenih relevantnih dejstev, na kar je tožena stranka izrecno opozorila, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Tožeča stranka ugotovitve sodišča prve stopnje primarno izpodbija z navedbami, da je sodišče zavrnilo prav tiste dokazne predloge, s katerimi je želela dokazovati svoje trditve glede opravljene količine ur za prevoz ONS. Navedla je še, da sicer razpolaga s podatki o prepeljani količini ONS, vendar obračun vtoževanih stroškov ne temelji na količini, pač pa na urah, ki so bile potrebne za to, da so se vse ONS s posameznih pokopališč prepeljale v zbirni center B. 7. Višje sodišče pritožbenim razlogom ne sledi. Predvsem ne drži pritožbena navedba, da je tožena stranka šele na glavni obravnavi podala ugovor glede višine, pa še to povsem pavšalno. Tožena stranka je namreč že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajala, da metoda / formula za izračun stroškov prevoza ONS ni nikjer določena, v prvi pripravljalni vlogi dne 5.12.2014 pa je posebej izpostavila, da število ur, ki naj bi jih tožeča stranka porabila za odvoz sveč za toženo stranko, ne izhaja iz nobenega predloženega dokaza, zato ni preverljivo. Izrecno in konkretizirano je ugovarjala tudi podlagi za določitev deležev stroškov prevoza. Ne glede na takšen konkretiziran ugovor tožene stranke, pa je tožeča stranka še na prvem naroku za glavno obravnavo zgolj navajala, da lahko predloži potne naloge, iz katerih je razvidno opravljeno delo ter še, da bosta predlagani priči pojasnili način izračuna ur, ki je bil potreben za odvoz določene količine sveč.

8. Glede na to, da je tožeča stranka predlagala dokazna sredstva (dokaze), ne da bi postavila konkretne trditve o dejstvih, ki naj bi se dokazala s temi dokaznimi sredstvi (torej: na kakšen način / po kateri metodologiji je izračunala število ur, ki naj bi jih porabila za odvoz ONS), je sodišče prve stopnje dokazni predlog pravilno zavrnilo. Ni namreč mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi (šele) predlagane priče pojasnile, na kakšen način je bilo izračunano število opravljenih ur, saj bi to morala tožeča stranka pojasniti, ne pa zgolj navajati, da bo to dokazovala s po potrebi predloženimi dokazi oziroma pričami. Števila ur, ki ga je tožeča stranka zaračunala z vtoževanima računoma, ni mogoče preveriti niti na podlagi pritožbenih navedb, saj v postopku na prvi stopnji predložene interne tabele oziroma drugi listinski dokazi, tega ne dokazujejo.

9. Prav tako (še vedno) ni jasno, kakšna je povezava med številom ur, porabljenih za prevoz ONS in količino prepeljanih ONS. Če naj bi osnovo za obračun predstavljali prevzemni deleži, navedeni v Izjavi o prevzetih količinah odpadnih nagrobnih sveč, potem je količina ONS bistvena za ugotovitev števila ur, porabljenih za prepeljano količino ONS. V kolikor pa količina ONS ni v korelaciji s številom opravljenih prevozov (kot to ugotavlja sodišče prve stopnje), potem tudi „prevzemni deleži“, ki jih je pri izračunu stroškov upoštevala tožeča stranka, niso preverljivi.

10. Višje sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.