Jedro

Z izpodbijano sodbo je bila kršena obdolženčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (pravica do obrambe), ker je sodišče prve stopnje zavrnilo pravnorelevantna dokazna predloga, ki ju je predlagala obramba, razlogov za njuno zavrnitev pa ni ustrezno obrazložilo.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženega M.Ž. se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega M.Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v doslej znanem znesku 55,63 EUR in sodno takso v višini 120,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Uvodoma zatrjevane bistvene kršitve zagovornica ni konkretno opredelila, iz vsebine njenih navedb pa je razbrati, da uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Trdi namreč, da je sodišče prve stopnje kršilo obdolženčevo pravico do obrambe, ko ni zaslišalo S.V. in T.K. Prvi je bil zadolžen za pripravo listin in pravno svetovanje v primeru, ko je bilo odločeno o odpustitvi oškodovanca in z zaslišanjem katerega bi obramba lahko ovrgla naklep obdolženca. T. K. pa je bila ob dogodku, ki je privedel do odpustitve oškodovanca, neposredno prisotna. Ker sodišče prve stopnje ni opravilo zaslišanja prič, ki so pomembne za ugotovitev, ali je obdolženec dejansko deloval protipravno in ali je navedeno želel storiti, je kršilo obdolženčevo pravico do obrambe.

5. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.1 Pravica do obrambe torej ni kršena vselej, ko sodišče zavrne dokazni predlog obrambe. Kršitev pa je (lahko) podana, če sodišče ne izvede pravnorelevantnih dokazov, pri čemer je na obrambi, da obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti, v dvomu pa se šteje, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno. Navedeno torej pomeni, da vsaka obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga ne zadošča, temveč mora biti ta notranje skladna in logično vzdržna.2

6. Glede na pojasnjeno je pritrditi zagovornici, saj je sodišče prve stopnje zavrnilo pritožbeno izpostavljena dokazna predloga obrambe, za takšno odločitev pa podalo neustrezne razloge. Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče S.V. je namreč utemeljilo z navedbami, da sodišče ne dvomi, da je bil S.V., kakor tudi priča M.D., vključen v postopek, ki ga je vodil obdolženec v zvezi z odpuščanjem oškodovanca, zato zaslišanje odvetnika ne bi pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja. V tej zvezi je primarno potrebno izpostaviti bistvo kazenskopravnega očitka, in sicer, da obdolženec v konkretno določeni situaciji, zavestno ni ravnal po predpisih o prenehanju delovnega razmerja, saj je v nasprotju z določili Zakona o delovnih razmerjih G.R. izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, brez da bi mu omogočil zagovor, kljub temu, da okoliščine, zaradi katerih bi bilo od obdolženca upravičeno pričakovati, da R. zagovora ne omogoči, niso obstajale. Temeljna teza obrambe v obravnavanem kazenskem postopku pa je bila, da obdolženec zapletenih kadrovskih opravil ni opravil, brez da bi se predhodno posvetoval s strokovnimi službami ali zunanjimi strokovnjaki, ter da se je tudi v konkretni zadevi posvetoval z M.D. (vodjo Službe za pravne, kadrovske in splošne zadeve na MOM) in S.V. (odvetnikom iz Odvetniške pisarne Z.), ki sta ga seznanila s sodno prakso, da ni potrebno opraviti zagovora, ko delojemalec napade delodajalca, zato obdolženec ni zavestno ravnal v nasprotju s predpisi o prenehanju delovnega razmerja. Upoštevaje navedeno in obdolženčev zagovor, ki je vseskozi trdil, da sta ga ravno priča M.D. in odvetnik S.V. seznanila s sodno prakso, ki torej v situaciji, kot je bila (po presoji obdolženca, priče M. D. in morebiti S.V.) konkretna, ni zahtevala zagovora delavca in ko je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pripravila odvetniška pisarna Z. (odvetnik S.V.), je bil dokazni predlog za zaslišanje S.V. utemeljeno podan in tudi ustrezno obrazložen. Sicer drži, da je Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani (in Delovno sodišče v Celju) ugotovilo nezakonitost sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2014, ki ga je podpisal obdolženec. Vendar pa delovnopravnih učinkov ni mogoče samodejno širiti v polje kazenskega prava, kjer se obdolžencu očita zavestno ravnanje v nasprotju s predpisi o prenehanju delovnega razmerja. Dejstva, ki so bila ugotovljena v drugem (sodnem) postopku namreč ne vežejo kazenskega sodišča glede vprašanja, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, temveč se morajo ta ugotavljati v konkretnem kazenskem postopku.3 In ravno v tej zvezi zagovornica utemeljeno opozarja, da bi S.V. lahko razjasnil okoliščine, ali je bil namen obdolženca kršiti zakon in v nasprotju s predpisi odpustiti oškodovanca, ali pa je obdolženec le sledil nasvetom odvetniške družbe oziroma odvetnika S.V., ki je bil zadolžen za pripravo listin in pravno svetovanje v konkretnem primeru. Tako pa bi njegova izpovedba (upoštevaje preostale izvedene dokaze) lahko vplivala na odločitev sodišča o obdolženčevi krivdi za očitano mu kaznivo dejanje. Nenazadnje pa ne gre prezreti zaključka sodišča prve stopnje v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer, da se je obdolženec sam dogovarjal s S.V. in angažiral odvetniško pisarno, odločitev, da ne bo opravil zagovora pa sprejel še pred vključitvijo priče D. S povzetim sodišče prve stopnje na eni strani izpostavlja (pomembno) vlogo oziroma vpetost S.V. v postopek izredne odpovedi, na drugi strani pa z zavrnitvijo dokaznega predloga za njegovo zaslišanje, ni omogočilo obdolžencu razjasnitve vseh relevantnih okoliščin v zvezi s postopanjem in svetovanjem pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi G.R. In to navkljub dejstvu, da je obramba ves čas zatrjevala, da je bil S.V. edini, ki je bil že na začetku vključen v postopek izredne odpovedi.

7. Prav tako je soglašati z zagovornico, ko sodišču prve stopnje očita kršitev pravice do obrambe, ker je zavrnilo ustrezno substanciran dokazni predlog za zaslišanje priče T.K., kar je utemeljilo z navedbami, da njena izpovedba ne bi vplivala na odločitev sodišča, ter da je bila ta že zaslišana v postopku pred delovnim sodiščem in je njena izpovedba del pravnomočne sodbe v tistem postopku. Takšna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga in v tej posledici prejudiciranje o tem, kaj bo priča izpovedala v obravnavani kazenski zadevi, po presoji pritožbenega sodišča, ni ustrezno. Še zlasti, ker je slednja bila zaslišana v postopku pred Delovnim sodiščem v Celju, kjer ji obdolženec, ki je tedaj nastopal v svojstvu priče, ni imel možnosti postavljati vprašanj v zvezi z razjasnitvijo okoliščin samega dogodka, ki je privedel do odločitve o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi G.R., medtem ko je sodišče prve stopnje, navkljub oceni, da izpovedba T.K. ne bi mogla vplivati na odločitev, vendarle upoštevalo del njene izpovedbe, podane v delovnem sporu (točka 16 obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Pritožbeno sodišče po navedenem zaključuje, da je bila z izpodbijano sodbo kršena obdolženčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (pravica do obrambe), ker je sodišče prve stopnje zavrnilo pravnorelevantna dokazna predloga, ki ju je predlagala obramba, razlogov za njuno zavrnitev pa ni ustrezno obrazložilo. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo v pritožbi uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki narekuje razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno kršitev, skrbno pretehtati tudi pritožbene navedbe zagovornice v smeri graje dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče glede na naravo ugotovljene kršitve ni moglo ukvarjati ter o zadevi vnovič odločiti.

9. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP).

1 Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 43956/2017 z dne 9. 7. 2020 in druge. 2 Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 17814/2014 z dne 18. 5. 2017. 3 Tako Š. Horvat v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 693.