Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

1. Revizija proti odločitvi o zamudnih obrestih od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo se zavrže. 2. Sicer se reviziji delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da se glasi: Toženka je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 7302,62 EUR (prej 1.750.000 SIT) in zakonske zamudne obresti od tega zneska od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do plačila pa obresti v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti in mu povrniti pravdne stroške v znesku 1239,31 EUR (prej 296.988 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 207,81 EUR (prej 49.800 SIT) od 21.9.2005 do plačila ter od zneska 1031,50 EUR (prej 247.188 SIT) od 8.11.2005 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženke zavrneta in v nespremenjenem delu potrdi sodba prvostopenjskega sodišča. Toženka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožniku 357,73 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2006 do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama."

3. V ostalem se revizija zavrne.

4. Toženka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožniku 357,78 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 950.000 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do plačila pa obresti v višini predpisane obrestne mere ter da mu je dolžna povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku glede še zahtevanih 1.350.000 SIT z zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je znesek odškodnine, ki ga je toženka dolžna plačati tožniku, zvišalo na 1.250.000 SIT, zavrnjeni znesek zahtevane odškodnine pa znižalo na 1.050.000 SIT. Prvostopenjsko sodbo je spremenilo tudi v izreku o pravdnih stroških, v ostalem pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna povrniti tožniku njegove pritožbene stroške in da sama trpi svoje pritožbene stroške.

Zoper zavrnilni del pritožbene sodbe je tožnik iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. Pravi, da je utrpel poškodbo levega očesa, ki je bilo pred obravnavano delovno nezgodo poškodovano, vendar je bila njegova vidljivost 80%. Pred obravnavano poškodbo je videl svetlobo in obrise človeka ali predmetov, od obravnavane nezgode pa ne vidi nič. Od poškodbe dalje zato ne more opravljati preciznih del, saj na poškodovano oko vidi le temo. Sedaj ima oko pogosto vneto, v očesu čuti migetanje, bolijo ga oko in glava, zaradi pogostih vnetij in bolečin pa mu je bila predlagana odstranitev levega očesa. Po odločbi ZPIZ št. 701701 z dne 30.1.2001 je sedaj zmožen opravljati delo orodjarja z omejitvami dvigovanja bremen do 15 kg in dela, kjer ni potreba polna groba moč levice, fin prijem ter binokulaven vid. Sprememba delovnega mesta ga je zelo prizadela, saj je v svojem delovnem okolju veljal za dobrega in priznanega orodjarja, kar sedaj ni več. V kolikor bi sodišči pravilno ovrednotili vse škodne posledice, bi mu morali prisoditi vso zahtevano odškodnino, in sicer 1.000.000 SIT za telesne bolečine in neugodnosti, 300.000 SIT za strah in 1.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Meni, da je nepravilen tudi izrek o obrestnem delu zahtevka. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženko obsodi na plačilo še nadaljnje odškodnine v znesku 1.050.000 SIT in na plačilo zamudnih obresti od prisojene odškodnine za čas od 1.1.2002 do 28.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, po 13,5 odstotni obrestni meri, od 28.6.2003 dalje do dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje 8.11.2005 po obrestni meri linearnega načina obrestovanja, od 8.11.2005 dalje do plačila pa zamudne obresti po zakonsko predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija proti odločitvi o zamudnih obrestih od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo ni dovoljena, sicer pa je delno utemeljena.

Prvostopenjsko in pritožbeno sodišče sta tožniku od odškodnine, prisojene za nepremoženjsko škodo, prisodili tudi zamudne obresti, in sicer za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do plačila pa obresti v višini predpisane obrestne mere. S tem sta ugodili tudi tistemu delu zahtevka, s katerim je tožnik zahteval zamudne obresti za čas od 28.6.2003 do izdaje prvostopenjske sodbe 8.11.2005 po obrestni meri linearnega obrestovanja. Od 28.6.2003, ko je začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1, Uradni list RS, št. 56/2003 in nasl.) se namreč zamudne obresti obrestujejo po linearnem načinu obrestovanja. Revizija v tem delu tako izpodbija odločitev nižjih sodišč, s katero je bilo tožnikovemu zahtevku ugodeno. Ker tožnik za to nima pravnega interesa, je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP ( Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3) revizijo proti odločitvi o zamudnih obrestih od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrglo.

Tožnik v reviziji ne navede, katere bistvene kršitve naj bi zagrešilo pritožbeno sodišče. Ker revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je ta nekonkretiziran očitek neupošteven.

Z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili prvostopenjsko in pritožbeno sodišče (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki odstopajo od dejanskih ugotovitev nižjih sodišč (npr., da je imel tožnik pred obravnavano nesrečo na levem očesu 80% vida...).

Iz ugotovitev nižjih sodišče izhaja, da je tožniku 8.9.2000 pri delu v levo oko priletel odlomljeni del izbijača. Utrpel je neprebojno poškodbo levega očesa s krvavitvijo pod očesno veznico in v sprednji prekat, ki se je v celoti izpolnil s krvjo, in draženje zrkla, ki je sedaj slepo in blago atrofično. Podroben dejanski obseg vseh oblik njegove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na šesti in sedmi strani prvostopenjske sodbe ter na drugi in tretji strani pritožbene sodbe, zato revizijsko sodišče povzema le najpomembnejše dejanske ugotovitve. Tožnik si je levo oko že v mladosti poškodoval z eksplozivnim telesom, tako da pred obravnavano poškodbo z njim ni videl skoraj nič. Vidna ostrina je bila že tedaj na nivoju slepote, videl pa je svetlobo. V obravnavani nezgodi, ko je bil star 42 let, je izgubil še preostalih 20% vida. Zaradi te poškodbe ima ob spremembi položaja telesa, npr. pri sklonjenosti in dvigovanju občasne bolečine še sedaj. Težave ima s solzenjem na prepihu in prahu, moti pa ga tudi migetanje, ki ga prej ni bilo. V delo mora vlagati več truda in se prepričati, da je videl prav. Po obravnavani poškodbi je bil ocenjen kot invalid III. kategorije.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Sodišči sta pri odmeri odškodnine za tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter strah ustrezno upoštevali merila 200. in 203. čl ena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 97/2007). Za telesne bolečine in nevšečnosti sta mu prisodili odškodnino v znesku 600.000 SIT (sedaj 2503,76 EUR), za strah pa 150.000 SIT (sedaj 625,94 EUR). Utemeljen pa je revizijski očitek o nepravilni uporabi materialnega prava pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti. Prvostopenjsko sodišče je odškodnino iz tega naslova odmerilo na 200.000 SIT (sedaj 834,59 EUR), pritožbeno sodišče pa jo je zvišalo na 500.000 SIT (sedaj 2086,46 EUR). Revizijsko sodišče pa je ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin tožnikovega duševnega trpljenja in ob upoštevanju višin odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za podobne vrste škode ter razmerij med manjšimi in večjimi škodami, presodilo, da je zahtevek tožnika za plačilo odškodnine iz tega naslova v višini 4172,93 EUR (1.000.000 SIT) v celoti utemeljen. Odškodnino za to obliko škode je zato zvišalo še za 2086,46 EUR (prej 500.000 SIT), tožniku pa prisodilo skupaj 7302,62 EUR (prej 1.750.000 SIT). Reviziji je tako delno ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP),v ostalem pa jo je kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče ponovn o odločilo o stroških vsega postopka. Pri tem v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka ni posegalo, saj je ocenilo, da uspeh tožnika po odločitvi o njegovi reviziji ne narekuje drugačne porazdelitve stroškov prvostopenjskega postopka med pravdni stranki (drugi odstavek 154. člena ZPP). Uspeh tožnika z revizijo pa je upoštevalo pri njegovih stroških pritožbenega in revizijskega postopka. Glede na vrednost 3338,34 EUR (prej 800.000 SIT), s katero je tožnik je po odločitvi revizijskega sodišča uspel s pritožbo, mu je revizijsko sodišče priznalo 375 točk za sestavo pritožbe, 10 točk za poročilo o uspehu pritožbe, 20% DDV na odvetniške storitve, 2,5 EUR (prej 600 SIT) poštnine in 142,71 EUR (prej 34.200 SIT) sodne takse za pritožbo. Skupaj mu je tako priznalo 357,73 EUR pritožbenih stroškov. Glede na vrednost 2086,46 EUR (prej 500.000 SIT), s katero je tožnik uspel z revizijo, pa mu je priznalo zahtevanih 375 točk za sestavo revizije, 10 točk za poročilo o uspehu revizije, 20% DDV na odvetniške storitve, 2,55 EUR (prej 610 SIT) poštnine in 142,71 EUR (prej 34.200 SIT) sodne takse za revizijo. Toženka mu je tako dolžna povrniti skupaj 357,78 EUR revizijskih stroškov. Tožniku pa ni priznalo dvakrat po 10 točk za poročili o vložitvi pritožbe in revizije, ker je nagrada za ti dve opravili že vključena v nagrado za sestavo pritožbe oziroma revizije.