Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženemu B. P. naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 12.600.000 SIT (sedaj 52.578,86 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.6.2006 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožniku je škoda nastala v dogodku dne 24.1.1995 na delu pri družbi C. d.o.o. (prvi toženi stranki). Tožbeno je bila uveljavljana solidarna odškodninska odgovornost družbe in sodelavca, drugega toženca. Zoper prvo toženo stranko je bila že izdana pravnomočna sodba, s katero ji je bilo naloženo plačilo odškodnine v znesku 11.500.000 SIT (sedaj 47.988,64 EUR), vendar z uveljavljano solidarno odgovornostjo z drugo toženo stranko.

Pritožbi drugega toženca B. P. je sodišče druge stopnje deloma ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje tako spremenilo, da mu je naložilo v plačilo odškodnino v znesku 12.600.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.6.2006 dalje, vendar s tem, da je njegova obveznost solidarna s prvo toženo stranko do zneska 11.500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2002 dalje do plačila. V ostalem delu je zavrnilo pritožbo drugega toženca in tožeče stranke ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti navedeni sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo le tožeča stranka, ki uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s predlogom na njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti. Le podrejeno je predlagana razveljavitev sodb nižjih sodišč v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Pri tem pa revizijo zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje izpodbija le glede višine dosojene odškodnine in vztraja pri odškodninskih zneskih, ki jih je po posameznih postavkah tožeča stranka navedla že v tožbi. Izpodbija tudi odločitev, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na plačevanje rente.

Po stališču revidenta pri določitvi višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin, duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti in skaženosti niso bile upoštevane vse dejanske okoliščine, ki se nanašajo na obseg nastale škode in odmero odškodnine zanjo. Tako bi za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem bila pravična odmera le v zahtevanem znesku 4.000.000 SIT (in ne le 2.800.000 SIT), za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti v zahtevanem znesku 12.500.000 SIT in ne le 6.600.000 SIT in za skaženost v zahtevanem znesku 3.000.000 SIT in ne le, kolikor je bilo dosojeno, v znesku 2.200.000 SIT. Sklicuje se na podatke, ki slede iz mnenja izvedenca, dokazujejo pa škodo večjega obsega, ki terja ustrezno višjo satisfakcijo. V reviziji so ponovljene okoliščine, ki se nanašajo na dolgotrajno zdravljenje, na telesno okvaro zaradi posledic poškodbe leve roke in posledično invalidnost ter na skaženost zaradi opazno tanjše leve podlahti in nadlahti in skrčenosti prstov leve roke. Zdravljenje je bilo povezano s tremi operacijami, trajalo pa je kar tri leta in pol. Zaradi posledic poškodbe se je tožnikovo življenje korenito spremenilo, saj je brez zaposlitve in odvisen od pomoči svojih staršev in nadomestila iz naslova invalidskega zavarovanja. Zmožen je le lažjih del s pretežno uporabo desne roke in še to brez kontakta s strankami. Poškodovana, nerabna roka, ga ovira pri vsakdanjem življenju, zaradi skaženosti pa se izogiba družbe. Revident tudi ne more razumeti odločitve o zavrnitvi rentnega zahtevka, saj nasprotuje izvedenim dokazom. Kljub prizadevanju in dodatnemu izobraževanju namreč tožnik ni uspel dobiti redne zaposlitve (čeprav je evidentiran kot iskalec zaposlitve pri Zavodu RS za zaposlovanje). Po škodnem dogodku se je izšolal za ekonomskega tehnika, vendar ne dobi zaposlitve zaradi invalidnosti.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je utrpel obsežno, veliko, poševno potekajočo globoko ureznino preko upogibne strani na levem komolčnem sklepu s presekanino žil, živcev in podlahtnih mišic. Po medicinskih kriterijih je šlo za posebno hudo telesno poškodbo, ta pa je zahtevala kompleksno operativno kirurško primarno in korektivno zdravljenje, trajajoče do 30.10.1998. Najmanj pet mesecev od dneva poškodbe je bil tožnik za vsakršno delo popolnoma nezmožen, poškodba pa mu je pustila invalidnost leve roke, ocenjeno s strani zdravniške invalidske komisije s 70 % telesne okvare. Revizija povzema omenjene dejanske ugotovitve o obsegu škode, vendar nima prav v svojih stališčih, po katerih naj bi sodišči nižjih stopenj odškodnino za takšen obseg škode prenizko odmerili.

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo (200. in 203. člen ZOR) sodišče upošteva vse okoliščine primera, kar pomeni, da višino odškodnine ustrezno individualizira, pri tem pa je dolžno - zaradi enakega obravnavanja škod in odškodnin zanje - upoštevati tudi druge podobne primere škod, glede katerih je sodno že bila odmerjena primerna odškodnina. Tožniku nastala škoda že dosega škode večjega obsega, kar pomeni, da se mora denarno zadoščenje gibati v mejah odškodnin, kakršne so v sodni praksi dosojene za take primere.

Dolgotrajno zdravljenje, trikratna operacija, več kot desetmesečno obdobje hudih in srednje hudih telesnih bolečin, nevšečnosti zaradi hospitalizacije, operacij in njihovih posledic, dolgotrajna dela, nezmožnost in iztrganost iz vsakdanjega življenja, terjajo prisojo ustrezno visoke odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Vendar pa bi tako visoka odškodnina kot jo v znesku 4.000.000 SIT terja tožeča stranka, opazno presegla odškodnine, ki se v podobnih hujših primerih dosojajo v sodni praksi. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj vse tožnikove težave in nevšečnosti ter dolgotrajno zdravljenje pravilno ocenili in dosodili pravično denarno odškodnino v znesku 2.800.000 SIT.

Tudi odškodninski postavki duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti in skaženosti sta bili v sodbah nižjih sodišč glede na obseg škode ustrezno ovrednoteni s prisojo odškodnine v znesku 6.600.000 SIT za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti in 2.200.000 SIT zaradi skaženosti. Čeprav je invalidnost tožnikove leve roke ocenjena s 70 %, pri čemer je zmožen le za lažja vrtnarska dela in za dela, pri katerih lahko uporablja le eno roko, čeprav ima težave pri oblačenju, obuvanju in osebni higieni, bi višja odškodnina od dosojene presegla odškodnine, ki jih v podobnih primerih poškodbe roke dosojajo sodišča. Odškodnina zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti v dosojenem znesku 6.600.000 SIT (kar predstavlja 36,20 povprečnih neto mesečnih plač) se namreč uvršča med višje odškodnine, dosojene v podobnih primerih. Zvišanje bi torej ne bilo utemeljeno. Izpodbijana sodba je v tem obsegu upoštevala vse okoliščine, ki vplivajo na obseg škode, tudi tiste, ki se nanašajo na izgubo tožnikovih sposobnosti za dejavnosti, ki niso povezane z njegovim poklicnim delom. Končno tudi ni dvoma, da spremenjena tožnikova zunanjost (mišična oslabitev leve podlahti in nadlahti s stanjšanjem, brazgotine na upogibni strani podlahti, blazinasta zadebelitev mišično kožnega presadka, vraščenega preko cele sprednje strani komolčnega sklepa in komolčne kotanje, skrčenost prvega, drugega in tretjega prsta in neobičajna in otežena raba leve roke) predstavlja tak obseg skaženosti, da to terja ustrezno visoko satisfakcijo, ki pa je v izpodbijani sodbi pravilno odmerjena z zneskom 2.200.000 SIT (ali dobri 12 povprečnih mesečnih plač na zaposlenega v RS). Takšna odškodnina za navedeno vrsto škode spada med višje, sodno odmerjene odškodnine in je (do zahtevanega zneska 3.000.000 SIT) ni mogoče zviševati.

Odškodnina za vso nastalo škodo v skupnem znesku 12.300.000 SIT (upoštevaje tudi v revizijskem postopku neizpodbijano odločitev o odškodnini za strah v znesku 700.000 SIT) je torej primerna, predstavlja kar 67,50 povprečnih neto mesečnih plač na zaposlenega v RS in je z njo načelu pravične satisfakcije v celoti zadoščeno.

Tožnik je postavil tudi zahtevek, po katerem naj bi mu tožena stranka plačevala mesečno rento zaradi izgube delovnih sposobnosti in nezaposljivosti. Uveljavlja torej obstoj bodoče škode zaradi izpada osebnih dohodkov. Vendar pa mora takšna škoda glede na ugotovljene okoliščine biti gotova, oziroma z večjo verjetnostjo pričakovana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik pred škodnim dogodkom nikoli ni bil zaposlen za nedoločen čas, da je v obdobju od 23.6.1986 do 24.1.1995, ko se je poškodoval, torej v obdobju osmih let in sedem mesecev bil v delovnem razmerju le nekaj več kot tri leta in tri mesece. Zato je prav zapisano v sodbi sodišča prve stopnje, da "ni trdnih izhodišč, da bi se tožnik, če ne bi prišlo do nesreče in posledične invalidnosti, zaposlil za nedoločen čas kot ekonomski tehnik ali vrtnar in prejemal temu ustrezen dohodek". Ne glede na takšno ugotovitev pa obveljajo razlogi sodb nižjih sodišč, po katerih je tožnik kljub zmanjšani delovni sposobnosti še vedno sposoben za lažja fizična dela in za delo ekonomskega tehnika, za kar se je izšolal že po škodnem dogodku. Končno je na tožniku dokazno breme za dokazovanje, da bi se gotovo zaposlil, če ne bi prišlo do škodnega dogodka. Rentni zahtevek torej tožeča stranka utemeljuje zgolj s trditvijo, da je tožnik zaradi nezgode in posledic ostal brez zaposlitve, ne da bi - razen navedb o težji zaposljivosti - navedel konkretna dejstva o iskanju zaposlitve. Revizijski očitek, da sta sodišči odločitev o rentnem zahtevku "povsem poenostavili" velja za revizijo samo: ugotovljena invalidnost in uvrstitev med nezaposlene pri zavodu za zaposlovanje sama po sebi še ne dokazuje, da bi tožnik kljub zmanjšani delovni sposobnosti ne bil sposoben za lažja fizična dela, predvsem pa za delo ekonomskega tehnika, za kar se je izučil že po škodnem dogodku.

Materialno pravo je v izpodbijani sodbi torej pravilno uporabljeno, zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki se nanaša na odločitev o rentnem zahtevku (sodišči naj bi odločali v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi - 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) pa ni podana. Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba po določbi 378. člena ZPP zavrniti.