Jedro

Če tožnik niti ne zatrjuje, da bi imel posest stvari, ampak zatrjuje le posest pravice stvarne služnosti, tožbeni zahtevek pa se nanaša na prepoved motenja tožnikove posesti stvari, je treba tak tožbeni zahtevek zavrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožnik zahteval: - da se ugotovi, da ga je toženec motil v posesti parcele št. x k.o. P. s tem, da je na omenjeni parceli tik ob meji s parcelo št. y k.o. P. na razdalji od nič do enega metra v zemljišče tožnika postavil približno 100 m dolgo ograjo in - da se tožencu naloži, da je dolžan vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da s parcele št. x k.o. P. odstrani ograjo; v bodoče pa se je dolžan vzdržati vsakega takega ali podobnega motenja posesti. Sodišče je tožniku naložilo, da mora tožencu povrniti 111.772,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.2003 dalje.

Zoper tak sklep se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje toženec, ki predlaga spremembo sklepa in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik meni, da nobena od pravdnih strank ni dokazala lastništva zemljišča, na katerem je postavljena ograja. Ograja je verjetno postavljena prav na meji med zemljiščema x in y, obe k.o. P. Tožnik je dokazal, da je imel pred postavitvijo ograje posest na zemljišču, na katerem je toženec postavil ograjo. Do postavitve ograje je lahko po svojem zemljišču vozil s traktorjem tik ob meji s toženčevim zemljiščem parc. št. y k.o. P., tako, da so peljala kolesa vozila po tožnikovem zemljišču, prikolica, nakladalka oz. naprava za košnjo trave pa je šla po zračnem prostoru nad toženčevo parcelo. Zdaj zračnega prostora nad toženčevim zemljiščem ne more več uporabljati. Tožnik pravilno uveljavlja motenje posesti na parc. št. y k.o. P., saj je to zemljišče na delu, kjer je sedaj postavljena ograja, imel v posesti tako, da je tik nad njim vozil s kmetijskimi vozili.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo 268. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02) je pritožbeno sodišče (tako kot sodišče prve stopnje) uporabilo določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/88 in 36/90).

Pritožnik pravilno ugotavlja, da je pri obravnavanju tožbe zaradi motenja posesti izključeno obravnavanje pravice do posesti, torej tudi lastninske pravice (prvi odstavek 78. člena ZTLR). Zato ni odločilno, kdo je lastnik parcele, na kateri stoji sporna ograja, in kakšna je številka parcele. Bistveno je le, kdo je imel posest na tem delu zemljišča. Sodišče prve stopnje je pravilno in prepričljivo ugotovilo, da je imel posest na tem delu zemljišča toženec, ki je tam vsako leto sejal pšenico. Pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno v celoti sprejema.

Tožnik s tožbo zahteva, da se ugotovi, da ga je toženec motil v posesti parcele št. y k.o. P. in da se tožencu naloži, da vzpostavi prejšnje stanje (tako, da odstrani ograjo) ter da se mu prepove nadaljnje motenje posesti. Iz tožbenega zahtevka je torej razvidno, da tožnik uveljavlja varstvo posesti na zemljišču parc. št. y k.o. P. V trditveni podlagi tožbe pa tožnik, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, zatrjuje, da zaradi postavljene ograje "ne more več s traktorjem po svojem travniku". V pritožbi svojo trditev (prvič) natančneje opredeli, ko navede, da "je lahko po svojem zemljišču vozil s traktorjem tik ob meji s toženčevim zemljiščem parc. št. y k.o. P., tako, da so peljala kolesa vozila po tožnikovem zemljišču, prikolica, nakladalka oz. naprava za košnjo trave pa je šla po zračnem prostoru nad toženčevo parcelo". Tožnik torej zatrjuje, da je nad delom toženčevega zemljišča izvrševal posest služnosti vožnje oz. meni, da je imel pred zatrjevanim motenjem posest pravice stvarne služnosti (kot določa tretji odstavek 70. člena ZTLR).

Če je bil zaradi ravnanja toženca tožnik moten v posesti pravice stvarne služnosti, bi moral tako postaviti tudi tožbeni zahtevek. Glede na zatrjevano posest pravice stvarne služnosti in postavljeni tožbeni zahtevek, pa je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožbeni zahtevek se namreč nanaša na ugotovitev in prepoved motenja tožnikove posesti stvari - zemljišča (prvi odstavek 70. člena ZTLR). Da bi imel posest zemljišča, na katerem stoji sporna ograja, tožnik niti ne zatrjuje, sodišče prve stopnje pa je, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, prepričljivo in skrbno ugotovilo, da je ni imel. Pritožbene trditve torej niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, predvsem določbo tretjega odstavka 70. člena ZTLR. Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02), na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe.