Jedro

Sodišče prve stopnje je vsebino navedenih pogodb pravilno presojalo v luči določbe prvega odstavka 82. člena OZ. Vsebina pogodbenih določil je bila namreč jasna in med strankama nesporna, zato ni bilo nobene potrebe za uporabo razlagalnih pravil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 22.833,00 EUR kot odškodnino za materialno škodo in 3.000,00 EUR za nematerialno škodo v roku 15. dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do končnega plačila, zavrnilo pa je tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 1.605,00 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila, ter da tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka (II. in III. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka in z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je popolnoma zgrešena ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeči stranki z opustitvijo programa „Voda in toplota“ ni mogla nastati nobena škoda, saj je za program prejela kupnino. Tožeča stranka je prepričana, da kupnina nima nobene zveze z ureditvijo obstoječih razmerij z etažnimi lastniki. Gre namreč za interno pogodbeno razmerje med tožečo stranko in družbo R. d.o.o., ki nima učinka na tretje. Tožeča stranka je družbi R. d.o.o. prenesla vse terjatve do etažnih lastnikov po obstoječih in še vedno veljavnih pogodbah z etažnimi lastniki. V skladu s 423. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odstopnik odgovarja za obstoj terjatev, kadar je le ta odstopljena odplačno. Tudi v konkretnem primeru je šlo za odplačen prenos, zato odstopnik, torej tožeča stranka, družbi R. d.o.o. kot prevzemniku, odgovarja za obstoj teh terjatev. Tožena stranka je s svojim nedopustnim ravnanjem, ki ga je tožeča stranka podrobno opisala v tožbi in v nadaljnjih vlogah, etažne lastnike prepričevala, da je tožeča stranka pogodbe odpovedala, v nekaterih primerih je šla celo tako daleč, da je fizično onemogočila izvajanje storitev po še vedno veljavnih pogodbah. Zaradi onemogočanja izvajanja storitev pa terjatve do etažnih lastnikov niso več obstajale, za kar pa je tožeča stranka odgovorna svojemu prevzemniku, to je družbi R. d.o.o.. Zaradi navedenega je tudi nastala neposredna škoda kot jo od tožene stranke zahteva v tem postopku. Pogodba o poslovnem sodelovanju z dne 24. 10. 2013 (v nadaljevanju Pogodba o poslovnem sodelovanju), ki jo sodišče omenja v 13. točki obrazložitve, ni relevantna v tem postopku. S to sta namreč pogodbeni stranki na podlagi Prodajne pogodbe z dne 30. 9. 2013 (v nadaljevanju Prodajna pogodba) uredili svoje interno razmerje, ki nima nobenih učinkov napram tretjim osebam. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek preuranjeno zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, se z zahtevkom za povrnitev škode sploh ni ukvarjalo, s čemer se ni opredelilo do odločilnih dejstev. Prav tako je popolnoma napačen in arbitraren zaključek sodišča, da so bile na podlagi 5. člena Prodajne pogodbe prenesene tudi dotedanje terjatve in obveznosti. Za tak zaključek ni nobene, ne pravne ne dejanske podlage. Pogodbeni stranki sta v pogodbi jasno določili presečni dan, to je bil 1. 11. 2013, zato so bile predmet prenosa terjatev vse terjatve, ki bodo nastale po tem datumu. Terjatve, ki so nastale pred tem datumom, niso bile predmet prenosa in tudi dejansko niso bile prenesene, saj je vse terjatve, nastale pred datumom 1. 11. 2013, prejela tožeča stranka in jih v primeru neplačila tudi sama izterjevala, kar dodatno nakazuje na napačen zaključek sodišča, da je šlo za prenos pogodbe. Iz navedenega tako nedvoumno izhaja, da tožeča stranka pogodb z etažnimi lastniki ni odpovedala. Takšno razlago pogodbenega razmerja je etažnim lastnikom, neresnično, napačno in škodljivo, podala tožena stranka, sodišče pa je to stališče povsem nerazumno in arbitrarno povzelo, do navedb in dokazov tožeče stranke pa se sploh ni opredelilo, s čemer je kršilo njeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče tako pri svoji odločitvi dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, saj ni upoštevalo vseh predloženih dokazov in se do njih ustrezno opredelilo, s tem ko je Prodajno pogodbo opredelilo kot prenos pogodbe in ne kot prenos terjatev in prevzem izpolnitve, je napačno uporabilo materialno pravo, hkrati pa v sodbi sodišča prve stopnje niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in sami s seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih v razlogih sodbe in med listinami in drugimi dokaznimi predlogi pa obstaja nasprotje, s čemer je zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev, ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja.

6. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da v obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja plačilo neposlovne materialne in nematerialne škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi ravnanj tožene stranke v novembru leta 2013. Tedaj naj bi tožena stranka z nepoštenimi aktivnostmi in poslovnimi praksami, z dejanji nelojalne konkurence, katerih cilj je bila odstranitev tožeče stranke kot izvajalca montaže merilnih naprav ter odčitavanja porabe vode in toplotne energije iz stanovanjskih stavb, ki jih tožena stranka upravlja, tožeči stranki povzročila materialno škodo v obliki izgubljenega dobička, zaradi negativne propagande tožene stranke pa tudi škodo zaradi izgubljenega ugleda. Zaradi ravnanj tožene stranke so namreč etažni lastniki, katerih upravnik je tožena stranka, odčitavanje toplote in vode prepustili drugemu izvajalcu.

7. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za uveljavljani zahtevek. Zavzelo je stališče, da je na družbo R. d.o.o. s Prodajno pogodbo odplačno prešlo celotno premoženje (pravice in obveznosti), ki se je nanašalo na del dejavnosti (program „Voda in toplota“), ki ga je predhodno opravljala tožeča stranka. Zaključilo je, da ker je do prenosa prišlo pred domnevnimi nedopustnimi ravnanji tožene stranke, tožeča stranka ne more biti upravičena do plačila odškodnine zaradi tega, ker so se etažni lastniki kasneje odločili za program „Voda in toplota“ najeti drugega izvajalca. Obrazložilo je, da tožeči stranki z ravnanjem tožene stranke nikakor ni mogla nastati škoda, saj je s Prodajno pogodbo celoten program opustila, zanj prejela kupnino in tudi ni zatrjevala, da bi bila z družbo R. d.o.o. kakorkoli kapitalsko povezana in bi zaradi tega rezultat poslovanja družbe R. d.o.o. kakorkoli vplival na morebitni dobiček tožene stranke.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba obremenjena s postopkovnimi kršitvami po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je odločitev, ki jo je sprejelo, tudi zanesljivo, logično in izkustveno sprejemljivo obrazložilo ter navedlo vse razloge, ki so za sprejeto odločitev bistvene in pravno relevantne. Ob tem, ko sodišče druge stopnje samo iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne ugotavlja nasprotij, tožeča stranka teh v pritožbi tudi obrazloženo ne izpostavlja, zato zgolj pavšalno podan tovrstni očitek ne omogoča primernega pritožbenega preizkusa.

9. Enako velja za pritožbeno grajo, da sodišče ni upoštevalo vseh predloženih dokazov in navedb tožeče stranke, ter da se do njih ni opredelilo, saj tožeča stranka ne pove, katerih, za presojo relevantnih dejstev in dokazov, ni upoštevalo oziroma se do le-teh ni opredelilo, zato s pritožbo, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, ne more biti uspešna.

10. Nazadnje pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo, ki jo je sprejelo, materialno pravo zmotno uporabilo. Odločilno materialnopravno podlago, relevantno za presojo obravnavanega spornega razmerja, predstavlja Prodajna pogodba z dne 30. 9. 2013 (priloga A6 spisa) ter Pogodba o poslovnem sodelovanju z dne 24. 10. 2013 (priloga A5 spisa), obe sklenjeni med tožečo stranko in družbo R. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je vsebino navedenih pogodb pravilno presojalo v luči določbe prvega odstavka 82. člena OZ. Vsebina pogodbenih določil je bila namreč jasna in med strankama nesporna, zato ni bilo nobene potrebe za uporabo razlagalnih pravil. Upoštevaje med pogodbenima strankama dogovorjeno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je na družbo R. d.o.o. s Prodajno pogodbo prešlo celotno premoženje (pravice in obveznosti), ki se je nanašalo na dejavnost (program) „Voda in toplota“, ter da je tožeča stranka to dejavnost opustila. Takšni, pravilni razlagi vsebine zadevnih pogodb, je sledil pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka za škodo, ki jo uveljavlja, ni aktivno legitimirana.

11. Ne gre namreč pritrditi pritožbenemu stališču, da gre razmerje med tožečo stranko in družbo R. d.o.o. opredeliti zgolj kot prevzem izpolnitve in prenos terjatev, ker da tožeča stranka sklenjenih pogodb z etažnimi lastniki ni odpovedala. Slednje ne vpliva na pravilno presojo, da tožeča stranka na družbo R. d.o.o. ni prenesla zgolj izpolnitve in terjatev, pač pa tudi dejavnost, celoten program „Voda in toplota“, kot ga definira 3. člen Prodajne pogodbe, ki ga je tožeča stranka prodala, sama pa opustila. Ker škoda pojmovno po določbi 132. člena OZ pomeni zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda), je ob dejstvu, da iz dejavnosti, ki jo je prodala in opustila, tožeča stranka ne bi mogla ustvarjati nobenih prihodkov, jasno, da tožeči stranki zaradi zatrjevanih ravnanj tožene stranke ni mogla nastati škoda oziroma je ta lahko nastala le družbi R. d.o.o.. Materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da za plačilo odškodnine zaradi tega, ker so se etažni lastniki kasneje odločili za program „Voda in toplota“ najeti drugega izvajalca, tožeča stranka ni aktivno legitimirana, je zato pravilen.

12. Pritožbene navedbe o škodi, nastali tožeči stranki zaradi njene odgovornosti do družbe R. d.o.o. kot njenega prevzemnika izpolnitve, ker zaradi onemogočanja izvajanja storitev terjatve do etažnih lastnikov niso več obstajale, predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ki ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa (337. člen ZPP).

13. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo, in tožena stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom istega zakona).