Jedro

Iz listin upravnega spisa ne izhaja, da bi bil davčnemu organu predložen obračun DDV, iz katerega bi izhajalo preplačilo DDV. Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV pa ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč 73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2, iz katerih izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal, ter pod nadaljnim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega davčnega dolga (enako Vrhovno sodišče RS v sodbah X Ips 296/2015 z dne 1. 6. 2016 in X Ips 33/2016 z dne 15. 12. 2015).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni organ) zavrnila tožnikovo vlogo z dne 23. 6. 2015 za vračilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 79.496,65 EUR. Odločila je tudi, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe in da tožnik trpi sam svoje stroške postopka, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali. V zahtevi za vračilo DDV je tožnik navedel, da je upravičen do vračila navedenega zneska DDV, saj je vsebovan v odkupljeni in priznani terjatvi od družbe A. d.o.o., ki je imela neplačano terjatev do družbe B. d.o.o. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik 2. 2. 2009 odkupil terjatev od družbe A. d.o.o. v znesku 1.207.881,90 EUR (od tega DDV v višini 94.626,69 EUR), ki je tudi predmet sodnega postopka. Nad dolžnikom, družbo B. d.o.o. je bil 20. 1. 2014 uveden stečajni postopek. Tožniku so bile v stečajnem postopku priznane terjatve v višini 1.014.751,62 EUR, od tega 79.496,65 EUR DDV. Tožnik se sklicuje na prvi odstavek 418. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), na podlagi katerega s terjatvijo preidejo na prevzemnika tudi stranske pravice, kot so pravica do prednostnega poplačila, hipoteka, zastavna pravica, pravica iz pogodbe s porokom, pravica do obresti, do pogodbene kazni itd. Davčni organ navaja, da lahko na podlagi 39. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega in neplačanega DDV od vseh priznanih terjatev, ki jih je prijavil v stečajnem postopku. Na tej podlagi pa lahko pravico do popravka DDV uveljavljajo le davčni zavezanci, ki so po predpisih ZDDV določeni kot taki (in ne fizične osebe). Po prvem odstavku 5. člena ZDDV-1 je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Tožnik v konkretnem postopku kot fizična oseba ne more uveljavljati institutov, ki so vezani na status davčnega zavezanca in tako ne more popraviti zneska obračunanega DDV po 39. členu ZDDV-1. Na podlagi prvega odstavka 97. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v primeru, če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, se preveč plačani znesek, ki presega 10 EUR, vrne po uradni dolžnosti v 30 dneh od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva predložitve davčnega obračuna. Na podlagi tretjega odstavka 97. člena ZDavP-2, pa se v primeru, če je bila odmerna odločba odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovni postopek in davek plačan, preveč plačani davek vrne v 30 dneh po vročitvi odločbe, s katero je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna davčna obveznost. Ker iz evidenc davčnega organa na dan 21. 7. 2015 ni razvidnega preplačila davka DDV, v 39. členu ZDDV-1 ni zakonske podlage, da bi davčni organ tožniku omogočal popravek obračunanega DDV. Zahtevo tožnika za vračilo preveč plačanega DDV je davčni organ zavrnil. 2. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik je kot podlago za svojo zahtevo za vračilo DDV navedel tretji in četrti odstavek 39. člen ZDDV-1 in prvi odstavek 418. člen OZ, katerega vsebino navaja. Tožnik meni, da je napačno stališče prvostopenjskega organa, da kot fizična oseba ne more uveljavljati institutov, vezanih na status davčnega zavezanca. V nadaljevanju pritožbeni organ navaja dejansko stanje v predmetni zadevi. Predmet obdavčitve z DDV so na podlagi ZDDV-1 dobave blaga in storitev, ki jih davčni zavezanec opravlja za plačilo. Davčna osnova predstavlja plačilo, ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave (3. člen in 36. člen ZDDV-1). V primeru, da plačilo, kot eden od bistvenih elementov obdavčljive transakcije, ni izvedeno, ima davčni zavezanec, ki je bil dolžan obračunati DDV, pravico v zakonsko predpisanih primerih in pogojih do popravka (zmanjšanja) zneska obračunanega DDV. Direktiva sveta 206/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV direktiva) v 90. členu v prvem odstavku določa, da se pri preklicu naročila, zavrnitvi ali celotnem ali delnem plačilu ali znižanju cene po dobavi davčna osnova ustrezno zmanjša, pod pogoji, ki jih določajo države članice in da države članice lahko odstopajo od prvega odstavka v primeru celotnega ali delnega neplačila. Na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če v zakonsko določenih primerih ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Če davčni zavezanec naknadno prejme plačilo ali delno plačilo za opravljeno dobavo blaga ali storitev, v zvezi s katero je uveljavil popravek davčne osnove, v skladu s tem odstavkom, mora od prejetega zneska obračunati DDV. Ne glede na tretji odstavek 39. člena ZDDV-1 lahko davčni zavezanec po četrtem odstavku istega člena popravi (zmanjša) znesek obračunanega in neplačanega DDV od vseh priznanih terjatev, ki jih je prijavil v postopku prisilne poravnave oziroma stečajnem postopku.

3. Na podlagi prvega odstavka 5. člena ZDDV-1 je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Davčni zavezanec je po prvem odstavku 12. člena ZDavP-2 oseba, katere pravni posli so neposredno predmet obdavčitve v skladu z zakonom o obdavčenju. Za zavezanca za davek se na podlagi drugega odstavka 12. člena ZDavP-2 šteje tudi pravni naslednik ali pravna naslednica davčnega zavezanca oziroma plačnika davka, oziroma njegovega premoženja. Univerzalni pravni naslednik na podlagi prvega odstavka 48. člena ZDavP-2 v celoti prevzame davčne obveznosti in terjatve iz naslova davkov pravnega prednika. Glede na izrecno opredelitev v navedenih zakonskih določbah, je popravek zneska obračunanega DDV vezan na davčnega zavezanca in njegovo neposredno obdavčeno dobavo blaga ali storitev. Na podlagi slednje se v osnovi obveznosti nastale in se v takšni dobavi zaradi neplačila davčna osnova lahko zmanjša in s tem postane dobava v delu ali v celoti neobdavčljiva. Pritožbeni organ navaja sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 165/2014 z dne 28. 10. 2015, v kateri je sprejelo stališče, da so dejavnosti, namenjene končanju opravljanja gospodarske dejavnosti, del sistema DDV in da oseba, ki je opravljala transakcijo v okviru gospodarske dejavnosti in obračunala DDV v zvezi s to transakcijo načeloma šteje za davčnega zavezanca v smislu določbe 39. člena ZDDV-1, torej tudi tedaj, ko dejavnosti ne opravlja več. Navaja pa tudi sodbo SEU v zadevah C-643/11, LKV-56 EOO, tč. 49 in C-489/09,Vandoornr NV, tč. 36 do 46. 4. Ne glede na prenos terjatve s strani davčnega zavezanca, ki je dobavil blago ali storitev na novega upnika, v razmerju do države glede konkretnega posla ostane davčni zavezanec, tako glede obračunavanja, kot morebitnega popravka obračunavanja DDV. Ker gre za javno-pravno obveznost, katero urejajo davčni predpisi v javnem interesu, davčni zavezanec ne more s pravnim poslom prenesti ne obveznosti obračuna DDV in ne iz tega izhajajoče pravice do popravka obračuna iz svojega posla na drugo osebo. V primeru neplačila je slednje del prvotne terjatve in njene davčne osnove, ki je v primeru neplačila ni oziroma je ta nič. To pravico lahko zato uveljavlja le davčni zavezanec oziroma njegov univerzalni pravni naslednik, ki je opravil dobavo blaga ali storitev. Zahtevka za vračilo DDV, kot je v konkretnem primeru, zaradi njegove narave in namena po presoji pritožbenega organa ni mogoče uvrstiti med stranske pravice, ki z odstopom terjatve preidejo na prevzemnika po prvem odstavku 418. člena OZ, saj gre za pravico davčnih zavezancev, ki je avtonomno urejena z ZDDV-1. Na podlagi odstopa terjatve, je tožnik singularni naslednik terjatve po 417. členu OZ. S posamičnim poslom je na tožnika prišla le določena posamezna pravica, kar ima lahko le civilnopravne posledice. Sklicevanje na analogijo z ZDavP-2 in sicer 369. člena ZDavP-2, ni možno. Iz podatkov v spisu tudi izhaja, da je tožnik fizična oseba, ki ne opravlja neodvisno ekonomske dejavnosti, ne glede na namen in rezultat opravljanja dejavnosti, kot sicer definira davčnega zavezanca prvi odstavek 5. člena ZDDV-1. Da bi opravljal neodvisno ekonomsko dejavnost in bi bil zavezanec za DDV tožnik v postopku na prvi stopnji, ne v pritožbi, ne zatrjuje. Tožnik tudi zato ne more popravljati obračunanega DDV in uveljavljati institutov, ki gredo davčnim zavezancem. Razlog prvostopenjskega organa, ki se nanaša na prvi odstavek 97. člena ZDavP-2, pa ni povsem jasno predstavljen. Če ga je razumeti, da tožnik ni predložil obračuna DDV, iz katerega bi izhajalo preplačilo DDV, je odločitev pravilna. Za samo vračilo pa je pomembno tudi, ali je davčni zavezanec DDV, katerega vračilo zahteva v prvotnem prometu, dejansko obračunal in plačal. Vrne se namreč lahko le tisti presežek izhodnega DDV, ki ga je davčni zavezanec dejansko plačal (sodba Upravnega sodišča RS I U 713/2016 z dne 28. 2. 2017). Dejstvo, ali je davčni zavezanec v prvotnem prometu dejansko plačal obračunani DDV, je v zvezi z vračili tako relevantna okoliščina, ki se v postopku zaradi sprejetega pravnega stališča in drugih razlogov za zavrnitev zahtevka ni ugotavljala. Če DDV-ja ni plačal, davčni zavezanec tudi iz tega razloga ne more prejeti vračila DDV iz naslova popravka davčnega obračuna.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in izpodbija odločbo iz vseh razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja pravni okvir zakonodaje Evropske unije ter navaja člene 9, 90 in 273 DDV direktive. Opiše tudi pravni okvir v okviru nacionalne zakonodaje in sicer 5. člen in 39. člen ZDDV-1. V nadaljevanju predstavi predmetno dejansko stanje. Tožnik kot prevzemnik in družba A. d.o.o. kot odstopnik sta 2. 2. 2009 sklenila pogodbo o odstopu terjatve, katere predmet je bil odkup terjatve do dolžnika, družbe B. d.o.o. v višini 1.207.881.91 EUR (od tega 1.113.255,22 EUR in 94.626,69 EUR DDV). Zoper dolžnika (družba B. d.o.o.) je bil 20. 1. 2014 začet stečajni postopek na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, zato je tožnik prijavil terjatev v stečajnem postopku. Terjatev je bila v celoti priznana. Tožnik je v skladu z navedenim vložil zahtevek za vračilo DDV na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1, vendar je bil njegov zahtevek zavrnjen, ker je prvostopenjski organ menil, da se tožnik ne šteje za davčnega zavezanca v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZDDV-1. Po mnenju tožnika pa je tožnik singularni pravni naslednik glede na odstopljeno terjatev. Stališče pritožbenega organa pa je, da tožnik ni pravni naslednik odstopnika, ker gre v primeru DDV za javno-pravne obveznosti, ki naj ne bi prišle na prevzemnika kot stranske pravice, kot to določa 418. člen OZ. V nadaljevanju tožnik povzema obrazložitev pritožbenega organa, s katero se ne strinja. Tožnik meni, da je potrebno v primeru odstopa terjatev prevzemnika, ki je singularni pravni naslednik, davčnega zavezanca - plačnika DDV šteti za pravnega naslednika tudi za namene DDV. Zmanjšanje terjatev, neplačilo nastopi šele po odstopu terjatev, kar pomeni, da odstopnik ne more več uveljavljati pravice do popravka obračunanega DDV, ker do dolžnika ne izkazuje več terjatev. Poleg navedenega kolikor prevzemnik terjatve ne bi pridobil upravičenje do popravka DDV v primeru zmanjšanja terjatev, kot primeroma kasnejši stečajni dolžnik, bi bilo kršeno načelo nevtralnosti DDV, država pa bi bila neupravičeno obogatena. Tožnik poudarja pomen načela nevtralnosti, kar podrobneje pojasni. Samo dejstvo, da je pri odstopu terjatve prišlo do spremembe upnika, ne sme vplivati na izgubo pravice do DDV. Tožnik tudi meni, da bi zakonodajalec lahko za primere odstopa terjatev sprejel ukrepe, s katerimi bi lahko preprečil morebitno izgubo iz naslova DDV. Pogoje za zmanjšanje davčne osnove za DDV lahko določijo države članice same in to takšne, kot so potrebni za pravilno pobiranje DDV. Slovenski ZDDV-1 je navedeno uredil v tretjem in četrtem odstavku 39. člena ZDDV-1. Tožnik meni, da gre za prekomerne posege s takšno ureditvijo in da mu je bila s tem pravica do popravka neupravičeno in nezakonito odvzeta. Ugovarja tudi, da je bilo kršeno načelo nevtralnosti. V primeru odstopa terjatve je tožnik izgubil možnosti zmanjšanja davčne osnove in vračila DDV po členu 39 ZDDV-1. 6. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da se prevzemnik terjatve ne šteje za davčnega zavezanca, ker gre za fizično osebo, ki do prevzema terjatve ni opravljala ekonomske dejavnosti in tudi te dejavnosti naj ne bi opravljala po prevzemu terjatve. S prevzemom terjatve je tožnik prevzel tudi aktivnosti, ki so usmerjene v izterjavo terjatve in so pred odstopom predstavljale del ekonomske dejavnosti odstopnika. V tej fazi gre za gospodarsko dejavnost in sicer za izterjavo dolga, sicer bi terjatve bremenile odstopnika, zato je v smislu določb 39. člena ZDDV-1 in prvega odstavka 90. člena DDV direktive tožnika potrebno šteti za davčnega zavezanca. Sodišču predlaga, da SEU postavi vprašanje, katerih vsebino navaja na straneh 6 in 7 tožbe.

7. V nadaljevanju povzema potek postopka in ponovno opiše dejansko stanje v zadevi. Glede pravnega nasledstva meni, da je za namene 39. člena ZDDV-1 treba šteti tožnika za pravnega naslednika odstopnika. Namen obdavčitve je v tem, da se DDV plača od dosežene prodajne cene. V skladu z navedenim ima v primeru naknadnega znižanja cene ali v primeru neplačila dobavitelj pravico zmanjšati znesek obračunanega DDV tako, da se DDV obračuna in plača le od tistega dela kupnine, ki jo je dobavitelj prejel v plačilo. Navaja drugi, tretji in četrti odstavek 39. člena ZDDV-1. Namen teh določb je, da lahko v primeru zmanjšanja terjatev ali v primeru neplačila dobavitelj zmanjša znesek obračunanega DDV oziroma zahteva vračilo preveč obračunanega DDV za tisti del kupnine, ki ga ne bo prejel. Transakcija mora biti davčno nevtralna, za kar na strani 10 tožbe navaja primer. Kolikor pride do odstopa terjatve, je prevzemnika nujno šteti za pravnega naslednika za namene DDV iz naslednjih razlogov: 1. zmanjšanje terjatve nastopi šele po odstopu, kar pomeni, da odstopnik ne more več uveljavljati pravice do popravka obračunanega DDV, ker do dolžnika ne izkazuje več terjatve; 2. kolikor prevzemnik terjatve ne bi dobil pravice do popravka DDV v primeru zmanjšanja terjatev, bi bilo kršeno načelo nevtralnosti DDV, saj bi bil DDV plačan tudi od tistega dela kupnine, ki je dolžnik ne bo poravnal, prevzemnik pa bi bil s tem oškodovan; 3. kolikor prevzemnik terjatve ne bi pridobil upravičenja do popravka DDV v primeru zmanjšanja terjatev, bi bila država neupravičeno obogatena, saj bi prejela DDV od tistega dela vira, ki ga dolžnik ne bo poravnal. V nadaljevanju tožnik podrobno pojasni kršitev načela nevtralnosti. Tožnik tudi meni, da bi zakonodajalec lahko za primere odstopa terjatev sprejel ukrepe, s katerimi bi lahko preprečil morebitno izgubo prihodkov iz naslova DDV, kar pojasni. Samo dejstvo, da je pri odstopu terjatev prišlo do spremembe upnika, po mnenju tožnika ne more vplivati na izgubo pravice do vračila DDV, saj bi to pomenilo, da bi bila država na račun upnikov neupravičeno obogatena. Navaja prvi odstavek 90. člena DDV direktive, pri čemer pogoje za zmanjšanje davčne osnove za DDV lahko v skladu z 90. členom določijo države članice, kar je Slovenija storila z 39. členom ZDDV-1. 8. Neutemeljeno je tudi stališče, da fizična oseba ne predstavlja davčnega zavezanca za namene DDV. Iz vsebine posla, to je pogodbe o odstopu terjatve z dne 2. 2. 2010 izhaja, da je tožnik prevzel terjatev od odstopnika, ki se je štel za zavezanca za DDV, pri čemer je tožnik terjatev prevzel z namenom, da jo izterja v celoti. Pri tem je tožnik prevzel aktivnosti, ki so usmerjene v izterjavo terjatve in so pred odstopom predstavljale del ekonomske aktivnosti odstopnika. Tako je bil tožnik izpostavljen ekonomskim tveganjem. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 165/2014 z dne 28. 10. 2015. Po mnenju tožnika, ga je v smislu določbe 39. člena ZDDV-1 potrebno šteti za davčnega zavezanca. Sodbi SEU v zadevah C-643/11 in C-489/09, na kateri se sklicuje pritožbeni organ, pa niso primerljive. Sklepno tožnik navaja, da je tožba utemeljena in da je uspel dokazati, da je prišlo do napačno ugotovljenega dejanskega stanja, do zmotne uporabe materialnega prava ter, da je v postopku izdaje prvostopenjske odločbe prišlo do bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, da v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v zadevi oziroma, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. V vsakem primeru pa tožniku prisodi stroške postopka.

9. Tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je tožnik, kot fizična oseba, kot prevzemnik odstopljene terjatve upravičen do vračila DDV zaradi naknadnega znižanja predhodno obračunanega DDV, zaradi neplačane terjatve. Sporno je ali je davčni organ pravilno uporabil materialno pravo in sicer določbo 5. člena, 73. člena, četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1 in 418. člena OZ.

12. Na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če v zakonsko določenih primerih ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Če davčni zavezanec naknadno prejme plačilo ali delno plačilo za opravljeno dobavo blaga ali storitev, v zvezi s katero je uveljavil popravek davčne osnove v skladu s tem odstavkom, mora od prejetega zneska obračunati DDV. Ne glede na tretji odstavek 39. člena ZDDV-1 lahko davčni zavezanec po četrtem odstavku istega člena popravi (zmanjša) znesek obračunanega in neplačanega DDV od vseh priznanih terjatev, ki jih je prijavil v postopku prisilne poravnave oziroma stečajnem postopku. Pravica do popravka DDV na podlagi 39. člena ZDDV-1 pripada davčnim zavezancem, ki so v svojih obračunih DDV od terjatve obračunali DDV in jo tudi prijavili v stečajnem postopku. Na tej podlagi lahko pravica do popravka DDV uveljavljajo le davčni zavezanci, ki so po predpisih ZDDV določeni kot taki. Davčni zavezanec je v določbi prvega odstavka 5. člena ZDDV-1 opredeljen kot vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZDavP-2 se v primeru, če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, preveč plačani znesek, ki presega 10 EUR, vrne po uradni dolžnosti v 30 dneh od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva predložitve davčnega obračuna. Na podlagi tretjega odstavka 97. člena ZDavP-2 se v primeru, če je bila odmerna odločba odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovni postopek in davek plačan, preveč plačani davek vrne v 30 dneh po vročitvi odločbe, s katero je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna davčna obveznost. Pri tem pa je potrebno upoštevati tudi določbo 73. člena ZDDV-1, ki ureja vračilo DDV na podlagi obračuna.

13. V predmetni zadevi iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik, fizična oseba, po pogodbi o odstopu terjatev (cesija) in po dogovoru o prenosu terjatve z družbo A. d.o.o. 2. 2. 2009 prevzel odstopnikovo zapadlo sporno terjatev do družbe B. d.o.o. za dogovorjeno plačilo 181.200,00 EUR. Vrednost predmetne sporne terjatve podjetja A. d.o.o. po stanju na dan 6. 3. 2008 je bila 1.207.881,90 EUR, povečana za neplačane zakonite zamudne obresti. Iz predmetne pogodbe o odstopu terjatev pa ne izhaja, da bi bil DDV v tem prometu obračunan. Zoper dolžnika (družbo B. d.o.o.) je bil 20. 1. 2014 začet stečajni postopek na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, zato je tožnik prijavil terjatev iz naslova predmetne pogodbe o odstopu terjatev v stečajni postopek. Družba A. d.o.o. - v stečaju, je kot izhaja iz podatkov AJPES, prenehala in bila iz registra izbrisana 13. 1. 2015 na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka.

14. Terjatev, ki je bila predmet obravnavane pogodbe o odstopu terjatev je bila ob odstopu sporna in je v zvezi z njo tekel pravdni postopek (na Okrožnem sodišču v Ljubljani, opr. št. X Pg 2434/2008). Okrožno sodišče v Ljubljani je 7. 11. 2012 v sodbi X Pg 2434/2008 odločilo, da je družba B. d.o.o. (dolžnik) dolžna plačati tožniku znesek 1.014.751,62 EUR (od tega DDV v višini 79.496,65 EUR), z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2008 do plačila. Stečajni upravitelj je tožniku v tem delu priznal terjatev. Višje sodišče RS v Ljubljani je nato tudi pritožbi tožnika s sodbo I Cpg 883/2013 z dne 10. 3. 2015 ugodilo in tožniku priznalo dodatno še 193.130,28 EUR, čemur je sledil tudi stečajni upravitelj. Glede na navedeno, je bila terjatev iz naslova predmetne pogodbe o odstopu terjatev po končanem pravdnem postopku v stečajnem postopku v celoti priznana, torej v znesku 1.014.751,62 EUR in 193.130,28 EUR, kar skupaj znese 1.207.881,90 EUR. Po povedanem je bila tožniku priznana celotna terjatev iz pogodbe o odstopu terjatev z dne 2. 2. 2009. Tožnik, fizična oseba, je 23. 6. 2015 vložil zahtevek za vračilo DDV na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1 in prvega odstavka 418. člena OZ, saj meni, da je s prevzemom (odkupom) terjatve od družbe A. d.o.o. do družbe B. d.o.o. (dolžnik) vstopil v vse pravice, ki izvirajo iz te terjatve, torej tudi do vračila DDV v višini 79.496,65 EUR.

15. Med strankama ni sporno, da je tožnik po pogodbi o odstopu terjatev in po dogovoru o prenosu terjatve z družbo A. d.o.o. 2. 2. 2009 prevzel odstopnikovo zapadlo sporno terjatev do družbe B. d.o.o. v višini 1.207.881,90 EUR in neplačane zakonite zamudne obresti. Prav tako med ni sporno, da je bila tožniku v stečajnem postopku ta terjatev v celoti priznana, torej v znesku 1.014.751,62 EUR in 193.130,28 EUR, skupaj 1.207.881,90 EUR. Tako je bila tožniku v celoti priznana terjatev iz naslova predmetne pogodbe o odstopu terjatev z dne 2. 2. 2009 in do zmanjšanja davčne osnove v predmetni zadevi sploh ni prišlo. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa po presoji sodišča ni podane podlage za uporabo tretjega in četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1 in 97. člena ZDavP-2, saj zakonsko določeni pogoji v obravnavanem primeru niso podani. Čim pa je temu tako, po presoji sodišča tožnik že iz razloga nima podlage, da bi lahko zahteval vračilo DDV, saj do zmanjšanja njegove terjatve ni prišlo.

16. Tožnik v tožbi ugovarja, da je namen določb drugega, tretjega in četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1, na katerega se sklicuje v svojem zahtevku za vračilo DDV, da se lahko v primeru zmanjšanja terjatev ali v primeru neplačila dobavitelj zmanjša znesek obračunanega DDV oziroma zahteva vračilo preveč obračunanega DDV za tisti del kupnine, ki ga ne bo prejel. Cilj je torej zagotoviti nevtralnost davčne transakcije. V danem primeru je tožnikov ugovor nerelevanten, saj je bil tožniku priznan njegov celotni zahtevek in do zmanjšanja davčne osnove sploh ni prišlo.

17. Poleg navedenega sodišče ugotavlja tudi, da iz listin upravnega spisa ne izhaja, da bi bil davčnemu organu predložen obračun DDV, iz katerega bi izhajalo preplačilo DDV. Sodišče tudi pripominja, da pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV pa ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč 73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2, iz katerih izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal, ter pod nadaljnim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega davčnega dolga (enako Vrhovno sodišče RS v sodbah X Ips 296/2015 z dne 1. 6. 2016 in X Ips 33/2016 z dne 15. 12. 2015).

18. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da je potrebno v primeru odstopa terjatev prevzemnika, ki je singularni pravni naslednik davčnega zavezanca - plačnika DDV, šteti za pravnega naslednika tudi za namene DDV, sodišče pripominja, da se z odstopom terjatve vzpostavljajo med strankami civilno-pravna razmerja. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZDavP-2, ki ureja vračilo davka, se v primeru, če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, preveč plačani znesek, ki presega 10 EUR, vrne po uradni dolžnosti v 30 dneh od dneva vročitve odločbe oziroma od predložitve davčnega obračuna. Na podlagi devetega odstavka 97. člena ZDavP-2 pa terjatev po tem členu ne more bit predmet razpolaganja v civilnih razmerjih niti predmet izvršbe (ZDavP-2L).

19. Po predhodno povedanem tudi vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je za predložitev SEU predlagal tožnik v tožbi, v obravnavanem primeru niso upoštevna. Pogoje, pod katerim morajo sodišča držav članic zahtevo za predhodno odločanje SEU predložiti SEU, ureja tretji odstavek 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU). Sodišče pa ni dolžno predložiti vprašanja za predhodno odločanje SEU, če ugotovi, da vprašanje ni upoštevno, pri čemer je nacionalno sodišče tisto, ki presodi o upoštevnosti vprašanja. Prav tako pa tudi ne, če je bila upoštevna določba prava EU že predmet razlage SEU ali če se pravilna uporaba prava EU ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom. V danem primeru po presoji sodišča odločitev v konkretni zadevi ni odvisna od razlage SEU, zato tožnikov predlog za postavitev vprašanja za predhodno odločanje SEU, kot ga predlaga v tožbi tožnik, ni utemeljen.

20. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba zakonita, vendar iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče v obrazložitvi te sodbe, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1. 21. Sodišče je odločalo na seji senata, ker so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

22. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.