Jedro

Če bi bila uporaba omilitvenega inštituta možna le v primerih fakultativno izrečenega najstrožjega ukrepa, bi bilo to v zakonu izrecno poudarjeno, v zakonskem besedilu pa te prepovedi ni. To pomeni, da z zakonom ni posebej izključena možnost uporabe omenjenega omilitvenega inštituta tudi pri obveznem izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ob ugotovljenem obstoju olajševalnih okoliščin.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo spremenilo sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 3.10.1995 in komisije za varstvo pravic z dne 24.11.1995 tako, da je M.S. za ugotovljeno hujšo kršitev delovne obveznosti po 14. točki 66. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke sicer vzdržalo v veljavi disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, njegovo izvršitev pa je odložilo za dobo enega leta. Ugotovilo je, da so bili za pogojno odložitev izvršitve ukrepa izpolnjeni pogoji iz 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP) in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišče s svojo odločitvijo odvzelo toženi stranki njeno suvereno pravico, da sama ureja poslovno politiko na področju zaposlovanja in s tem tudi disciplinsko odgovornost delavcev. Z določilom 67. člena Pravilnika o delovnih razmerjih, s katerim je bila izključena možnost pogojne odložitve obligatorno izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja za najhujše kršitve delovnih obveznosti iz 66. člena, je tožena stranka avtonomno predpisala najstrožjo sankcijo za tista nedopustna ravnanja delavcev, ki so ji najbolj nevarna, to pa je predvsem odtujevanje premoženja. Z izpodbijano sodbo je pritožbeno sodišče, po mnenju revizije, tudi poseglo v načelo enakosti delavcev tožene stranke, ki jim je bil za podobne prekrške ob uporabi določbe iz 67. člena omenjenega pravilnika že izrečen najstrožji ukrep. Sicer pa sodišče tudi ni navedlo, katere dodatne olajševalne okoliščine so mu služile za podlago pogojne odložitve ukrepa tožnici.

Revizija je bila skladno določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v zakonitem roku o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila v postopku pred izdajo pravomočne sodbe storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti. Druge kršitve postopkovnih določb obravnava revizijsko sodišče le, če so izrecno uveljavljene. Tožena stranka teh revizijskih razlogov ne formalno ne vsebinsko ni uveljavljala.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov po uradni dolžnosti (386. člen) upošteva dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev o obstoju okoliščin, ki vplivajo na samo izbiro disciplinskega ukrepa (olajševalne ali obteževalne) ali na pogojno odložitev njene izvršitve. Vse naštete okoliščine (navedene v 2. odstavku na 5. strani obrazložitve prvostopne sodbe) pomenijo dejanske ugotovitve, za katere pa revizijskemu sodišču zaradi prepovedi iz določbe 3. odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno več posegati.

V obravnavani zadevi sta nižji sodišči na podlagi presojenih dokazov ugotovili, da obstojijo pogoji za odložitev izvršitve tožnici izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Odločilna je bila dejanska ugotovitev obeh sodišč, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena 19 let in doslej nikoli disciplinsko obravnavana in da je dejanje, katerega škodljive posledice so bile neznatne, obžalovala. Te dokazane okoliščine so narekovale pravilno pravno presojo obeh sodišč, kot je vsebovana v izpodbijani sodbi.

Ob načelu zakonitosti kot temeljnem načelu disciplinskega postopka je v Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR) v njegovem 90. členu poudarjeno tudi načelo individualizacije kazni. Po tej zakonski normi se izvršitev disciplinskih ukrepov denarne kazni in prenehanja delovnega razmerja lahko pogojno odloži, vendar največ za dobo enega leta (1. odstavek). Izvršitev disciplinskega ukrepa v primeru pozitivne prognoze pomeni po svoji naravi omilitev v zakonu določenih disciplinskih ukrepov, če so podane take olajševalne okoliščine, ki kažejo na to, da se da tudi z omiljeno sankcijo doseči namen kaznovanja.

Tožena stranka je s prepovedno normo v 67. členu Pravilnika o delovnih razmerjih izključila možnost uporabe inštituta pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa, prenehanja delovnega razmerja za vse kršitve delovnih obveznosti, ki so v 66. členu opredeljene kot najhujše kršitve. Zakonska formulacija 90. člena ZDR ne daje pravne podlage za stališče revizije, da se te omilitvene norme ne sme uporabiti za primere najhujših kršitev, za katere se po napotilni normi iz 3. odstavka 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Če bi bila uporaba omilitvenega inštituta možna le v primerih fakultativno izrečenega najstrožjega ukrepa, bi bilo to v zakonu izrecno poudarjeno, v zakonskem besedilu pa te prepovedi ni. To pomeni, da z zakonom ni posebej izključena možnost uporabe omenjenega omilitvenega inštituta tudi pri obveznem izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ob ugotovljenem obstoju olajševalnih okoliščin. To potrjuje tudi sistematična razlaga zakona, izhajajoča iz prej omenjenega načela individualizacije izrečenih sankcij. Načelo individualizacije namreč zahteva, da se ne uporabljajo samo ukrepi kaznovalne narave, če so podani pogoji za uporabo sankcije opominjevalne narave. Izjeme morajo biti določene z zakonom, kadar niso ali v primeru dvoma, pa je potrebno šteti, da zakon dopušča širše možnosti izbire sankcije.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene v skladu s 4. členom za izvedbo Temeljne ustavne listne o samostjnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. I/91-I in 45/I/94).