Jedro

Tožnik je v Republiko Slovenijo vstopil ilegalno z območja Republike Hrvaške. Do Zagreba je pripotoval v kombiju, tam prespal en dan, nato pa podpisal pogodbo in najel rent-a-car, ključe vozila pa je izročil organizatorju. Vse te okoliščine sta tožena stranka in sodišče prve stopnje upoštevala kot razloge, ki kažejo na to, da je bila med tožnikom in Republiko Hrvaško vzpostavljena zveza v smislu ZMZ in Postopkovne direktive, zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da sta se omejila zgolj na ugotovitev, da se je tožnik nahajal na Hrvaškem. Ni potrebno, da bi prosilec dejansko prišel v stik z uradnimi organi varne tretje države, ampak zadostuje, da je za to imel možnost. To pa je v obravnavanem primeru imel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-67/2013/6 (1313-14) z dne 29. 3. 2013, s katerim je bila na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavržena tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ker je za obravnavo njegove prošnje pristojna Republika Hrvaška. S sklepom (ki ni predmet obravnavane pritožbe) je sodišče prve stopnje tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo tako, da je odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa tožene stranke do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa in se v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge, ki so v njem navedeni. Zavrne tožbene ugovore, ki se nanašajo na „vzpostavitev zveze“ med tožnikom in Republiko Hrvaško kot varno tretjo državo. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožnik imel z Republiko Hrvaško več kot le mimobežni fizični kontakt, saj je tam prespal, prebil en dan in podpisal pogodbo za rent-a-car. Sklicuje se na „Postopkovno direktivo“ in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Toženi stranki pa ni treba predhodno posebej ugotavljati, ali bo (in na kakšen način) Hrvaška obravnavala tožnikovo prošnjo.

3. Zoper izpodbijano sodbo vlaga tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da Postopkovna direktiva natančneje ne določa, kakšna naj bi bila zveza (med prosilcem in varno tretjo državo), razen določila, da je zaradi te zveze smiselno, da prosilec odide v to državo. Ravno smiselnost, da prosilec odide v varno tretjo državo, je bistvena pri presoji, ali je vzpostavljena zveza med prosilcem in tretjo varno državo. Med njima mora obstajati vsebinska povezava, zaradi katere je smiselno, da se prosilec varni tretji državi izroči in se ji prepusti vsebinsko odločanje o njegovi prošnji. Tožena stranka ni ugotovila nobene okoliščine, ki bi nakazovala na zvezo med tožnikom in Republiko Hrvaško. Zgolj fizična prisotnost tožnika na Hrvaškem ne zadostuje. Za vzpostavitev zveze je odločilno, da je imel prosilec subjektivne in objektivne možnosti z organi tretje države vzpostaviti kontakt. V obravnavnem primeru pa tožena stranka takšne zveze ni obrazložila in se je omejila (kot tudi sodišče prve stopnje) zgolj na tožnikovo bivanje na ozemlju navedene države. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se tožniku na Hrvaškem ni zgodilo nič takega, zaradi česar bi lahko bil ogrožen. Tožnik je ob podaji prošnje povedal, da Hrvaška zanj osebno ni varna država, tožena stranka pa mu v zvezi s tem ni postavila nobenih dodatnih vprašanj, kar ji nalaga ZMZ. Opozarja na nevarnost obstoja „verige vračanja“, na podlagi katere bi bili v neskladju z mednarodnim pravom begunci pahnjeni nazaj v državo, iz katere so zbežali. Koncept varne tretje države, kot izhaja iz Postopkovne direktive in ZMZ, je ustavnopravno sporen, saj je odvisen od enostranske odločitve države članice, ki zgolj določi pristojnost druge države in pri tem ne zagotovi nobenih garancij. Zgolj sklicevanje na varno tretjo državo ne pomeni, da odpade odgovornost spoštovanja prepovedi mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja iz 3. člena EKČP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporen sklep tožene stranke, s katerim je ta prošnjo tožnika za mednarodno zaščito zavrgla na podlagi prvega odstavka 63. člena ZMZ. Ta določa, da v postopkih po 60. in 62. členu tega zakona pristojni organ prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

8. Varna tretja država je na podlagi 60. člena ZMZ država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo, in je zato pristojna za vsebinsko obravnavo prošnje.

9. Vlada Republike Slovenije je z Odlokom z dne 15. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 50/2008) v skladu s prvim odstavkom 61. člena ZMZ razglasila Republiko Hrvaško za varno tretjo državo. Pri tem je morala upoštevati kriterije, ki so določeni v prvem odstavku 61. člena ZMZ, na podlagi katerih se država razglasi za varno tretjo državo. Ti so: da življenje in svoboda nista ogroženi zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja; da v skladu z Ženevsko konvencijo spoštuje načelo nevračanja; da spoštuje prepoved odstranitve, ki bi kršila prepoved mučenja ter krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, kakor je določeno v mednarodnem pravu; da obstaja možnost zaprositi za status begunca ter, če je ugotovljeno, da je oseba res begunec, pridobiti zaščito v skladu z Ženevsko konvencijo.

10. Pojem „nahajati se“ (v varni tretji državi) iz 60. člena ZMZ je treba razlagati v skladu s členom 27 (2)(a) Postopkovne direktive (direktiva Sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005). Po mnenju Vrhovnega sodišča je uporaba navedene določbe direktive obvezna, kar pomeni, da je treba v postopku ugotavljati „zvezo“ med prosilcem in varno tretjo državo.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba pojem „nahajati se“ iz 60. člena ZMZ razlagati kot pojem „zveze“ med prosilcem in varno tretjo državo. Kakšna naj bi bila ta „zveza“, Postopkovna direktiva ne določa. Gre za pravni standard, ki ga je treba zapolniti od primera do primera. Vendar pa pojma „zveza“ ne gre razlagati preširoko. Po mnenju Vrhovnega sodišča ni nujno, da bi moralo priti do posrednega ali neposrednega stika med prosilcem in organi ali institucijami zadevne tretje države, ampak je dovolj, da iz vseh okoliščin posameznega primera izhaja, da je prosilec imel objektivne in subjektivne možnosti z organi tretje varne države vzpostaviti stik (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 39/2013 z dne 14. 2. 2013).

12. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik v Republiko Slovenijo vstopil ilegalno z območja Republike Hrvaške. Do Zagreba je pripotoval v kombiju, tam prespal en dan, nato pa podpisal pogodbo in najel rent-a-car, ključe vozila pa je izročil organizatorju. Vse te okoliščine sta tožena stranka in sodišče prve stopnje upoštevala kot razloge, ki kažejo na to, da je bila med tožnikom in Republiko Hrvaško vzpostavljena zveza v smislu ZMZ in Postopkovne direktive, zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da sta se omejila zgolj na ugotovitev, da se je tožnik nahajal na Hrvaškem.

13. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča navedene okoliščine (predvsem dejstvo, da je tožnik v rent-a-car poslovalnici podpisal pogodbo o najemu vozila, pri čemer je bila pogodba ob njegovem prijetju v Republiki Sloveniji najdena pri njem) kažejo na vzpostavitev zveze med tožnikom in Republiko Hrvaško v smislu zahtev iz 11. točke te obrazložitve, saj je tožnik imel možnost vzpostaviti stik s pristojnimi organi Republike Hrvaške, ki bi na njegovo zahtevo izvedli ustrezen postopek za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik ne zatrjuje, da so mu organizatorji prevoza onemogočili vzpostavitev stika s pristojnimi organi na Hrvaškem. Ni potrebno, da bi prosilec dejansko prišel v stik z uradnimi organi varne tretje države, ampak zadostuje, da je za to imel možnost. To pa je v obravnavanem primeru imel. 14. Glede tožnikovih navedb, da naj Republika Hrvaška zanj ne bi bila varna država in pritožbenega ugovora, da mu tožena stranka v zvezi s tem ni postavila nobenih vprašanj, Vrhovno sodišče poudarja, da lahko na podlagi določbe drugega odstavka 63. člena ZMZ prosilec ves čas trajanja postopka iz prejšnjega odstavka predloži dokaze, da zadevna država zanj osebno ni varna tretja država. Določba je jasna in od prosilca zahteva, da sam predloži dokaze, prav tako pa mora po mnenju Vrhovnega sodišča tudi sam navajati okoliščine, ki na to kažejo. Tožnik je v prošnji za priznanje mednarodne zaščite sam izjavil, da na Hrvaškem ni imel nobenih težav, na Hrvaško pa se ne bi hotel vrniti, ker zanj ni varna država. Več o tem ni povedal, ravno tako pa ni predložil nobenih dokazov (ali se na njih vsaj skliceval), ki bi na to kazali. Čeprav uradna oseba tožene stranke res v zvezi s tem (zakaj naj Hrvaška zanj ne bi bila varna država) tožniku ni postavila nobenih dodatnih vprašanj, pa tudi tožnik sam niti v tožbi niti v obravnavani pritožbi ne navede nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da Hrvaška zanj ni varna država.

15. Glede pritožbenih (in tožbenih) ugovorov, da pristojni slovenski organi niso pridobili niti zahtevali od Republike Hrvaške nobenih zagotovil, da bo Hrvaška vsebinsko obravnavala tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito in da bi lahko prišlo do t. i. „verižnega vračanja“, Vrhovno sodišče poudarja, da uporaba instituta varne tretje države ne more biti pogojena z obstojem predhodno sklenjenega formalnega ali neformalnega sporazuma med državama oziroma celo z enostransko zavezo tretje države, na kakšen način bo izvajala svoje pristojnosti oziroma izvrševala svoje predpise s področja mednarodne zaščite. Sklenitev tovrstnega sporazuma med državama sicer lahko v medsebojno korist pripomore pri uresničevanju koncepta varne tretje države, ne more pa biti obvezen pogoj, saj tovrstnega sporazuma v zvezi z uresničevanjem tega koncepta ne predvidevata niti ZMZ niti Postopkovna direktiva (glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 63/2011). Da Hrvaška spoštuje prepoved odstranitve, ki bi kršila prepoved mučenja ter krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, kakor je določeno v mednarodnem pravu, pa izhaja načeloma iz Odloka Vlade RS, s katerim je bila Republika Hrvaška razglašena za varno tretjo državo. Tožnik pa ni navajal nobenih okoliščin in ni predložil nobenih dokazov, da navedenih garancij v njegovem primeru Hrvaška ne bo spoštovala.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.