Jedro

Ali pravna oseba izpolnjuje pogoje po pravilniku o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati za pridobitev dovoljenja za izdelavo zdravil po Zakonu o zdravilih in medicinskih pripomočkih, je predhodno vprašanje, ki je lahko predmet samostojnega obravnavanja le v upravnem postopku. Gre torej za predhodno vprašanje upravno pravne narave, povezane z upravnim dovoljenjem in sodišče je pri odločanju na to pravno odločbo vezano.

Predolgo odločanje upravnega organa ni v vzročni zvezi z nastalo škodo tožeče stranke. Tožeča stranka je vedela in je tudi pisala vloge na ministrstvo v tej smeri, da potrebuje dovoljenje za svojo dejavnost in da to dovoljenje izda upravni organ. V vsem tem času ni odpravila odločilne pomanjkljivosti, in sicer ni zaposlovala odgovornih oseb, kar je zahteval pravilnik v zvezi z zakonom. To je zahteval že prvi Pravilnik in Ur. l. RS 94/00. Zato ni pomembno, da je tožena stranka za krajši čas izdala začasno dovoljenje oziroma pogojno dovolila delo. Tožeča stranka pomanjkljivosti ni odpravila in za pritožbeno sodišče je sedaj odločilna dokončna odločba upravnega organa.

Izrek

Pritožbi proti sodbi in sklepu se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo 96.245,09 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. V zadevi je sodišče ponovno odločalo. Prvotna sodba in sedanja sodba sta praktično identični. Sodišče je prepisalo obrazložitev prve sodbe. Višje sodišče je ob razveljavitvi naložilo sodišču prve stopnje, da dopusti dokaze, da zasliši pričo S. Š. in odloči o vseh elementih odškodninske obveznosti. Sodišče prve stopnje pa tega ni storilo, zato je odločitev arbitrarna. Z opustitvijo razumne in prepričljive argumentacije je sodišče kršilo pravico tožeče stranke do poštenega postopka, kar zagotavlja 22., 23. člen Ustave in 6. člen EKČP. Ena izmed pravic stranke je, da predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Če zavrne dokazni predlog, mora to ustrezno obrazložiti. Če to ne stori s sklepom, ga mora pojasniti v končni odločbi. Zgolj pavšalna obrazložitev, da so vsi ostali dokazni predlogi zavrnjeni, saj za ugotovitev pravno pomembnih dejstev njihova izvedba ni potrebna, ne zadošča. Sodišče lahko zavrne dokaz, če bi z njim stranka dokazovala dejstvo, ki ni pravno pomembno ali je že dokazano. Tako je pritožbeno sodišče naložilo sodišču prve stopnje, da zasliši pričo S. Š. Tožeča stranka je komaj uspela zagotoviti prisotnost te priče. Iz zapisnika o glavni obravnavi 6. 2. 2014 izhaja, da se je sodišče odločilo, da tožeči stranki ne dovoli nobenega vprašanja več. Nedovoljeno je izhajati iz predpostavke, da naj bi tožeča stranka priči postavila vprašanje glede prekrškovnega postopka. Sodišče je arbitrarno odločilo, da tožeči stranki ne bo dopustilo zaslišanje prič, ki jo je vabilo. V sodbi pa zgolj navede, da priča ni z ničemer prispevala k odločitvi sodišča in da se sodišče nanjo ne sklicuje. Opozarja na sodbo vrhovnega sodišča III Ips 64/2009, II Ips 720/2003. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da po ustanovitvi Javne agencije RS za zdravila in medicinske pripomočke, tožena stranka ni pasivno legitimirana. Pritožba pa se sklicuje, da je več oseb prispevalo k nastanku škode in da njihovega ravnanja ni mogoče razmejiti in da odgovarjajo solidarno (prvi odstavek 186. člena OZ). Enako tretji odstavek 186. člena OZ, ki tudi določa, da odgovarjajo tudi tisti, ki so delali neodvisno drug od drugega. Zato dejstvo, da je JAZMP 1. 1. 2007 postala pravna oseba, ni pomembna. Tožeča stranka uveljavlja kot pravno podlago svojega zahtevka dejstvo, da tožena stranka ni spoštovala predpisanega postopka za izdajo dovoljenja za izdelavo zdravil in so zato rabili 6 let. Postopek bi moral biti sprejet po 90 dneh po prejemu popolne vloge, kar se odloči v upravnem postopku. Zato zahteva odškodnino na podlagi 26. člena Ustave in 131. OZ. Tožeča stranka uveljavlja tudi kršitev 21. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odgovornost tožene stranke temelji tudi na določbi 147. člena OZ, saj država odgovarja za svoje uslužbence. Sodišče pa le ugotovi, da je na dan glavne obravnave dokončno odločeno, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za izdelavo zeliščnih zdravil. Sodba ne vsebuje dejstva, na podlagi katerega to ugotoviti. To tudi ni bilo uveljavljeno. Tožeča stranka je dobila začasno dovoljenje za izdelavo zdravil po 6 letih in vrstah pritožb. 4. 4. 2004 je predložila plan odprave pomanjkljivosti in ta čas plan izvršila. Tožena stranka bi že tedaj morala izdati začasno dovoljenje. Tožena stranka ni tega storila, kar je izpovedala tudi priča S. Š. Dovoljenje bi bilo lahko izdano tudi pogojno, dokler ne izpolni obveznosti. V odločbi 5. 5. 2004, s katero je bila zahteva zavrnjena, organ ni navajal drugih razlogov kot nezaposlitev odgovorne osebe. Organ je uporabljal predpis, ki v času odločanja sploh še ni veljal. V tej odločbi ni bil omenjen plan odprave pomanjkljivosti tožeče stranke z dne 4. 4 .2004. Tako je podana protipravnost odločanja protipravnega organa. Sodišče je ugotovilo, da vzročne zveze med zatrjevano škodo in ravnanjem organa ni, ker tožeča stranka ni izpolnjevala pogojev in je bila izdana zavrnilna odločba. Tožeča stranka pa trdi, da bi tožena stranka že leta 2004 lahko izdala začasno dovoljenje, pa tega ni storila. Tedaj bi lahko tožeča stranka proizvajala sporna zdravila. Sodišče pa le ugotovi, da tudi če bi tožeča stranka 8. 8. 2004 pridobila dovoljenje za izdelavo zdravil, bi morala o prvem inšpekcijskem pregledu dokazati, da ima dve usposobljeni osebi. To je nesprejemljivo, saj se sodišče ni opredelilo do trditev tožeče stranke, da bi ji lahko začasno dovoljenje izdali že leta 2004. Inšpekcijski nadzor pri tem ni pomemben. Sodišče razsoja „kaj bi bilo, če bi bilo“ meni, da sodišče ni podalo svojih razlogov za svojo odločitev. Opozarja na ustavno odločbo Up 1273/09. Nerazumljiva je obrazložitev zatrditve tožeče stranke glede višine izgubljenega dobička premalo tehtne. Meni, da če se je sodišče opredelilo, da ni bilo protipravno, ni bilo treba naprej razlagati o višini škode. Ni mogoče ugotoviti, ali je bil zahtevek zavrnjen iz razloga, da ni bilo protipravnosti ravnanja ali ni bilo višine. V tem vidi tožeča stranka kršitev ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena.

3. Sodišče prve stopnje je s sklepom naložilo tožeči stranki plačilo 20,69 EUR potnih stroškov za pričo S. Š. in za izgubo zaslužka, kar mora tožeča stranka plačati družbi K. d.d. 168,83 EUR.

4. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Narok 9. 12. 2013 je bil odpovedan s strani sodišča in preložen na 6. 2. 2014. Stranka je bila obveščena 6. 12. 2013 in zato je nadomestitev plače za 9. 12. 2013 nesprejemljiva.

5. Na vročeni pritožbi tožena stranka ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi proti sodbi:

7. Zaradi obsežnosti pritožbe se je pritožbeno sodišče odločilo, da preizkusi predloženo sodbo na način, da odgovarja pritožbenim navedbam. Pritožba najprej graja ponovljeni postopek pred sodiščem prve stopnje. Meni, da sodišče prve stopnje ni razumno in prepričljivo argumentiralo svojih odločitev in je s tem prekršilo 22. in 23. člen Ustave ter 6. člen EKČP. Pri tem obrazloži svojo trditev tako, da naj bi sodišče prve stopnje le prepisalo svojo sodbo z dne 9. 2 .2012 in da ni sledilo obveznim navodilom pritožbenega sodišča. Pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze, katere je v prvem postopku opustilo, in obrazložilo vse elemente, ki so potrebni, da nastane odškodninska obveznost (primerjaj obrazložitev na str. 12 – 13 in 19 – 20). Sodba obdela vse trditvene podlage tožeče stranke, izvedene dokaze in obrazloži svojo odločitev. Prepis določenega dela prve sodbe zato še ne pomeni, da sodišče ni pravilno odločilo. Ne gre za arbitrarno odločanje, saj je sodbo mogoče preizkusiti.

8. Pritožba graja dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje. Pri tem trdi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je skrbno prebralo pritožbo (list. št. 201 – 203) in ugotovilo, da pritožba ne konkretizira kateri dokaz tožeče stranke je bil zavrnjen. Očita le sodbi, da je dokaz arbitrarno zavrnila: „ostali dokazni predlogi se zavrnejo, saj za ugotovitev pravno pomembnih dejstev njihova izvedba ni potrebna“. V izpodbijani sodbi tega stavka ni. Predvsem pa bi morala pritožnica substancirati, za katere dokaze meni, da jih je sodišče prve stopnje zavrnilo. Le na take navedbe je možno odgovarjati.

9. Pač pa pritožba obrazloži svoje nezadovoljstvo v postopku ter smiselno uveljavlja 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP glede zaslišanja priče S. Š. Trdi, da je tožeča stranka na glavni obravnavi 6. 2. 2014 lahko postavila priči le eno vprašanje, nato pa je sodišče preprečilo pooblaščenki tožeče stranke, da bi postavljala nova vprašanja. Sodišče ne bi smelo sklepati, da bo tožeča stranka zastavila vprašanje glede prekrškovnega postopka in odločiti, da novih vprašanj ne bo. Zapiše v sodbi le, da ta priča ni z ničemer prispevala k odločitvi sodišča in se zato sodišče na to izpovedbo ne bo sklicevalo. Pritožbeno sodišče poudarja, da je že prvo odločbo z dne 9. 2. 2002, med drugim razveljavilo tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo zakaj ni zaslišalo priče S. Š. Korektno je povedati, da je tožeča stranka vložila velike napore, da je to pričo našla. Ker je bil v spisu podatek, da je priča v Avstraliji, sta obe pravdni stranki soglašali, da priči zastavita pisna vprašanja in da bo priča nanje pisno odgovorila. Tožeča stranka je zastavila vrsto pisnih vprašanj in priča je nanje odgovorila (primerjaj vprašanja na list. št. 152 - 158). Ko je prejela odgovore, je tožeča stranka predlagala neposredno zaslišanje in sodišče prve stopnje je pričo povabilo in opravilo njeno zaslišanje. Ne drži trditev pritožbe, da je pooblaščenka postavila samo eno vprašanje priči. Priča je odgovorila na vrsto vprašanj (list. št. 183 -186). Nato je na glavni obravnavi na list. št. 187 vprašanje tožeče stranke: „Zakaj ste v obdolžilnem predlogu navedli, kot sporno najdbo opreme za proizvodnjo zdravil, pri čemer ste v vlogi predsednice verifikacijske komisije med ostalim ocenjevali tudi to?“ Nato je na zapisniku podatek, da sodišče odloči, da tožeči stranki ne dovoli več spraševati. Tožeča stranka pa je nato uveljavljala kršitev načela kontradiktornosti. Dogajanje pri zaslišanju priče je treba oceniti celovito in to je sodišče storilo.

10. Sodišče prve stopnje je na str. 19 – 20 sodbe ocenilo izpoved zaslišane S. Š. Najprej je ugotovilo, da je bilo navodilo pritožbenega sodišča iz sklepa z dne 13. 3. 2013, da zasliši to pričo, ki je vodila prekrškovni postopek. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da je tožeča stranka v prvotnem postopku predlagala to pričo v zvezi s prekrškovnim postopkom. Pritožbeno sodišče je v prvem sklepu z dne 13. 3. 2013 zapisalo, da je bila v prvi odločbi ugotovitev sodišča, da so pomembne tudi ugotovitve iz prekrškovnega postopka (obrazložitev list. št. 84). Sodišče prve stopnje pa je sedaj zapisalo, da kar je bilo ugotovljeno v prekrškovnem postopku leta 2007 in 2008 ni pravno relevantno in da zato ni bilo dovoljeno postaviti vseh vprašanj priči. Sodišče prve stopnje najprej ugotovi, da je priča sodelovala v prekrškovnem postopku. Vendar se ne opre pri svoji odločitvi na dogajanje v prekrškovnem postopku. Sodišče pa je ugotovilo, kako je priča S. Š. nastopala v upravnem postopku (bila imenovana v komisijo JAZMP za ugotavljanje pogojev za izdelavo zdravil, priloga A 20). Ugotovilo je tudi, da njeno sodelovanje v postopku ni razlog, da sodišče prve stopnje zavrne tožbeni zahtevek v tej zadevi. Sodišče prve stopnje namreč ugotovi, da agencija oziroma kasneje JAZMP ni dala dovoljenja za izdelavo zeliščnih zdravil, ker tožeča stranka po veljavni zakonodaji ni zagotovila prisotnosti dveh odgovornih oseb. Tako sodišče prve stopnje obrazloži, zakaj se ne opre na izpovedbo priče S. Š. Pove, da je bil zato dokazni postopek dovolj izčrpen. Ob upoštevanju dejstva, da je stranka imela možnost najprej dobiti pričine odgovore na pisna vprašanja, nato na vrsto vprašanj na glavni obravnavi, ni mogoče teh okoliščin oceniti kot kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v povezavi z 22. členom Ustave in 6. členom EKČP. Res bi sodišče prve stopnje že na glavni obravnavi, ko ni dovolilo novih vprašanj, lahko obrazložilo to, kar je zapisalo v sodbi (kot navaja že pritožba). Vendar pa mora obrazložiti dokazni sklep najpozneje v sodbi. Predvsem pa v pritožbi tožeča stranka ne pojasni, kaj je želela še vprašati pričo in tudi ne, katero dejstvo bi s tem dokazovala.

11. Pravico do izvedbe dokazov je skladno z zahtevami učinkovitosti, pospešitve in ekonomičnosti postopka mogoče omejiti tudi z izključitvijo izvedbe dokazov, ki so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. V danem primeru ni šlo za vnaprejšnjo dokazno oceno, ko sodišče prve stopnje še ni vedelo, kaj bi tožeča stranka vprašala. Že v prvem postopku, ki je predhodni razveljavljeni sodbi, je tožeča stranka navajala, da gre za dokazni predlog z zaslišanjem priče, ki je sodelovala v prekrškovnem postopku. V nadaljevanju pa je tožeča stranka imela priložnost zastaviti pisna vprašanja in nato tudi številna ustna. Iz vsega si je sodišče lahko ustvarilo sliko in sklep o tem, ali je nadaljnje zaslišanje te priče še potrebno. Ni pa odveč poudariti, da sedanja pritožba ne pojasni, kaj bi še vprašala to pričo oziroma katerega dejstva ni mogla dokazovati, za katerega pa meni, da je pravno relevantno. O mejah pravic strank v dokaznem postopku se je izrekla tudi pravna teorija,(1) ki tudi pojasni, kdaj je to pravico mogoče omejiti. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje spoštovalo navodila pritožbenega sodišča, dalo možnost tožeči stranki, da pojasni dejstva (kako je priča sodelovala v upravnem postopku) in da pri tem ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb ZPP s katero sta tu povezani pravici iz 22., 23. člena Ustave in 6. člena EKŠP. Odločbe vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje pritožnica, pa so drugačne kot je ta primer. V teh primerih ni bilo okoliščin, ki so obrazložene v točki 10 in 11 te sodbe. Ostane še odgovor pritožnici, ko graja opravljen dokazni postopek v delu, ko je sodišče zavrnilo dokaze v zvezi z višino toženega zahtevka. Sodišče prve stopnje je obrazložilo odločitev na str. 20. Ker je zavrnilo tožbeni zahtevek glede odgovornosti tožene stranke, je zapisalo, da ni izvajalo dokazov glede višine zahtevka (zaslišanje izvedenca J. D. in dokaz z izvedencem ekonomsko-finančne stroke). Takšna obrazložitev je pravilna. Če sodišče prve stopnje zavrne tožbeni zahtevek, ker ugotovi, da tožena stranka ni odgovorna za nastanek zatrjevane škode, je izvajanje nadaljnjih dokazov, odveč. Če manjka eden izmed elementov, ki so potrebni, da nastane odškodninska obveznost, ta obveznost ni nastala.

12. Pritožba graja sodbo v delu, ko sodišče prve stopnje ugodi ugovoru tožene stranke, da ni odgovorna za ravnanje JAZMP. Postopek je začela Agencija RS za zdravila in medicinske pripomočke (v nadaljevanju Agencija), ki pa je 1. 1. 2007 postala samostojna pravna oseba javnega prava, za katero tožena stranka ni več odgovorna. Pritožba sicer meni, da bi šlo za primer iz tretjega odstavka 186. člena OZ, kjer je zakonodajalec uzakonil alternativno vzročno zvezo in s tem solidarno odgovorno vseh, ki so pripomogli k nastanku škode. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da če bi bila podana odgovornost Agencije oziroma bi tožeča stranka uspela s trditvijo, da bi ji Agencija in nato JAZMP morala izdati dovoljenje za upravljanje dejavnosti, bi lahko bila podana v celoti odgovornost tožene stranke. Odvisno bi bilo tedaj, ali bi škodo povzročila že Agencija ali JAZMP. Če bi bil razlog za odgovornost neizdaja ali napačna zavrnitev prve vloge tožeče stranke, sprememba pristojnosti Agencije oziroma organizacijska oblika ne bi bila pomembna. V trenutku, ko je tožeča stranka podala vlogo, je bila podana pasivna legitimacija tožene stranke. Vendar to dejstvo oziroma obrazložitev sodbe, da od 1. 1. 2007 ni podana pasivna legitimacija tožene stranke, ni vplivala na odločitev v tej zadevi. Pomembna je ugotovitev, da tožeča stranka tekom postopka, ko je zahtevala izdajo dovoljenja, ni izpolnjevala oziroma ni izpolnila pogojev za izdajo dovoljenja, in sicer ni izkazala, da ima zaposleno ustrezno število strokovnjakov oziroma da ni zaposlene druge osebe, ki bi bila odgovorna za proizvodnjo ali kontrolo kakovosti, kot je to zahtevano v 4. členu v zvezi z 22. členom Pravilnika o natančnih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati pravne ali fizične osebe za pridobitev dovoljenja za izdelavo zdravil (Ur. l. RS 94/00). Pritožba tudi ne graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da je sicer tožba bila vložena v trenutku, ko je tožnica dobila začasno dovoljenje, vendar je dovoljenje bilo odpravljeno. Dne 25. 7. 2011 je JAZMP izdala negativno odločbo, ki je postala 31. 8. 2011 dokončna. Za pravdno sodišče gre za položaj, ko je o predhodnem vprašanju že odločeno na matičnem področju in je civilno sodišče nanj vezano (13. člen ZPP). Ali pravna oseba izpolnjuje pogoje po pravilniku o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati za pridobitev dovoljenja za izdelavo zdravil po Zakonu o zdravilih in medicinskih pripomočkih, je predhodno vprašanje, ki je lahko predmet samostojnega obravnavanja le v upravnem postopku. Gre torej za predhodno vprašanje upravno pravne narave, povezane z upravnim dovoljenjem in sodišče je pri odločanju na to pravno odločbo vezano.(2) Pritožbi je treba odgovoriti, da je vtoževana škoda izgubljenega dobička, kot zahteva tožeča stranka, eden izmed elementov, ki so potrebni, da nastane odškodninska obveznost tožene stranke. Zmotno meni pritožba, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo drugih elementov odškodninske obveznosti. Ko manjka element protipravnosti, ni mogoče govoriti o odgovornosti tožene stranke v pomenu 148. člena OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica trdila, da je 19. 1. 2004 vložila popolno vlogo in bi ji Agencija morala izdati dovoljenje in da bi najkasneje leta 2006 že proizvajala zdravila. Za odločitev o tej zadevi je pomembno, da stranka tudi v trenutku prvega odločanja upravnega (5. 5 .2004) oziroma že ob vložitvi vloge, ni izpolnjevala zahtev pravilnika (Ur. l. RS, št. 94/00). Drugi pravilnik, na katerega se sklicuje tožeča stranka (Ur. l. RS, št. 51/2004) je nekoliko omilil stroge zahteve glede potrebnih odgovornih oseb iz prejšnje 2. in 3. točke 48. člena Zakona o zdravilih in medicinskih pripomočkih. Vendar tudi ta pravilnik ni združil potrebni dve odgovorni osebi (za proizvodnjo in sproščanje). To je vedela tudi tožnica, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje pisala ministrstvu 26.5.2004 (A 6) in navedla, da se zavezuje zaposliti tudi drugo odgovorno osebo. Vendar tega pogoja do konca postopka ni izpolnila in na koncu se je zaključil z dokončno zavrnilno upravno odločbo.

13. Tako se izkaže za nepravilno sklepanje pritožbe, da bi tožeča stranka lahko uspela z zahtevkom, ker ko bi tožena stranka v 90 dneh od prejemov vloge odločala, bi ji lahko izdala začasno dovoljenje in bi lahko tožeča stranka delala. Gre za hipotetično vzročnost, ki ga pravni red in sodna praksa ne sprejema. Razume pa pritožbeno sodišče tožečo stranko, da ko je vlagala tožbo, je imela začasno dovoljenje in je računala, da bo odpravila pomanjkljivosti in pridobila končno veljavno dovoljenje. Vendar ni izpolnila zahteve, čeprav se je sama nanjo sklicevala oziroma je vedela za to zahtevo (priloga A 6 in A 11). Zato se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, saj ni bil podan element protipravnosti. Tožena stranka se je uspela ekskulpirati, da tožeča stranka ni izpolnila zahtev za izdajo dovoljenja.

14. Pritožba še trdi, da je podan pogoj iz 21. člena Zakona o varstvu pravice do sojena brez nepotrebnega odlašanja, saj je odločitev tožene stranke bila nerazumno dolga. Glede tega zahtevka pritožbeno sodišče poudarja, da je treba izhajati iz zahtevka tožeče stranke. Tožeča stranka je bila posebej vprašana, kakšno škodo zahteva. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja v izpodbijani sodbi, da je 3. 10. 2011 pooblaščenka tožnice pojasnila, da zahteva samo povrnitev izgubljenega dobička. Zato se je sodišče prve stopnje ukvarjalo le z zahtevki po OZ. Pritožbeno sodišče pa na pritožbene navedbe še dogovarja, da je ZVPSBNO namenjen strankam v sodnem postopku, ki ima pravico, da se od njenih pravicah in dolžnostih ter o pritožbah proti njej v njeni zadevi pred sodiščem odloča brez nepotrebnega odlašanja. Res je, da po ZVPSBNO ni treba, da tožeča stranka dokaže, da je pred sodiščem uspela. V tem primeru je tožeča stranka trdila, da je upravno sodišče, ki bi edino lahko ustrezalo sodnemu postopku iz 2. člena, odločilo v dveh letih in pol. Gre za predolgo odločanje. Vendar tožeča stranka ni zatrjevala drugih okoliščin, ki jih zahteva 21. člen zakona (pravočasnost vložitve zahtevka, merila iz 4. člena zakona in tretjega odstavka 16. člena ZVPSBNO). V kolikor tožeča stranka meni, da je uveljavljala tudi to odškodnino, je treba pojasniti, da v tem delu tožba ni bila sklepčna. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno in zadosti ukvarjalo le z vprašanjem odškodninske odgovornosti po OZ.

15. V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka še trdi, da sodišče prve stopnje ni izčrpalo vseh možnih pravnih podlag in navaja 147. člen OZ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za presojo teh navedb odločilno, da ni bila ugotovljena protipravnost ravnanja tožene stranke. Povedano drugače: predolgo odločanje upravnega organa ni v vzročni zvezi z nastalo škodo tožeče stranke. Tožeča stranka je vedela in je tudi pisala vloge na ministrstvo v tej smeri, da potrebuje dovoljenje za svojo dejavnosti in da to dovoljenje izda upravni organ. V vsem tem času ni odpravila odločilne pomanjkljivosti in sicer ni zaposlovala oziroma ni bilo odgovornih oseb, kar je zahteval pravilnik v zvezi z zakonom. To je zahteval že prvi Pravilnik in Ur. l. RS 94/00. Zato ni pomembno, da je tožena stranka za krajši čas izdala začasno dovoljenje oziroma pogojno dovolila delo. Tožeča stranka pomanjkljivosti ni odpravila in za pritožbeno sodišče je sedaj odločilna dokončna odločba upravnega organa. Kljub temu, da je celotni postopek trajal nerazumno dolgo, to ni v vzročni zvezi s tožbeno podlago oziroma z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke za vtoževani znesek.

16. Pritožba nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje odveč ugotavljalo, da če bi tožeča stranka 8. 8. 2004 pridobila začasno dovoljenje, bi ob prvem inšpekcijskem pregledu ugotovili, da nima dveh usposobljenih oseb. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je takšno razlogovanje nesprejemljivo. Pomembno je, da tožeča stranka ni pridobila dovoljenja in pri tem ni pomembno, kaj se je ali bi se lahko dogajalo v inšpekcijskem pregledu oziroma prekrškovnem postopku. Zato ni pomembno, kdaj in kaj bi ugotovil inšpektor. Za pritožbeno sodišče je odločilno, da je predhodno vprašanje na matičnem področju rešeno.

17. Na koncu pritožba še trdi, da je sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. čelna ZPP, ker ni jasno, ali je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek zaradi manjkajočega elementa protipravnosti ali zaradi tega, ker tožeča stranka ni izkazala višine izgubljenega dobička. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje obrazložilo, kaj vse je treba, za nastanek odškodninske obveznosti, pri tem so elementi podani kumulativno, ni treba v sodbi zapisati, kateri manjkajoči element je bil za sodišče prve stopnje odločilen. Takoj, ko manjka eden izmed elementov odškodninske obveznosti, le-ta ne nastane. Je pa sodišče ugotovilo, da ni tožnica odobrila škode, ki jo zatrjuje in tem razlogom ni kaj dodati.

18. Odločitev pritožbenega sodišča tako temelji na določbi 353. člena ZPP.

O pritožbi proti sklepu:

19. Pritožba meni, da so potni stroški priče narobe obračunani, saj glavne obravnave 6. 12 .2013 ni bilo. Pri tem pritožba spregleda, da priča očitno ni bila obveščena o odpadlem naroku in da je pristopila (primerjaj točko 1. obrazložitve sklepa v zvezi z list. št. 146). Ker je priča pristopila, ji pripadajo tudi potni stroški. Le-te je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo. Pritožba izpodbija tudi obračun izgube na zaslužku delodajalca, vendar je sodišče prve stopnje odmerilo delodajalcu le izgubo za narok 6. 2. 2014 in tej obrazložitvi ni kaj dodati.

20. Ker je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj prispevek A. Galič, Pravica do kontradiktornosti - ustavni vidiki, Podjetje in delo 6 – 7/99, str. 1166 – 1176. Op. št. (2): V. Rijavec, Komentar pravdni postopek, prva knjiga, str. 128.