Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se ob delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da sta toženi stranki A.A. d.d., L. in B. B., L. nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki znesek 250.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.01.2001 dalje do plačila.

V ostalem se revizija zavrne.

Toženi stranki A. A., d.d, L. in B. B. sta dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti njene pravdne stroške v znesku 40.160 SIT in sicer od zneska 19.080 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.01.2001 dalje do plačila, od zneska 21.080 SIT pa od 12.09.2002 dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prvotoženi in tretjetoženi stranki naložilo, da morata tožnici nerazdelno plačati 100.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.01.2001 dalje do plačila. Tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki D. D. d.o.o., je zavrnilo.

Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške. Proti takšni sodbi so se pritožile vse stranke, vendar je sodišče pritožbe zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Pritožbi drugotožene stranke proti odločitvi o pravdnih stroških pa je delno ugodilo tako, da je tožeči stranki naložilo, da mora drugotoženki plačati znesek 10.075 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.01.2001 dalje do plačila.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo z določitvijo ustrezno višje odškodnine. Dosojena odškodnina v znesku 100.000 SIT ne predstavlja pravične odškodnine za duševne bolečine, ki jih je tožnica zaradi članka z neresnično in žaljivo vsebino prestajala. Tožnica je povedala, v kakšnem obsegu vsebina članka predstavlja poseg v njeno osebnost in njen ugled in kaj vse je zato morala prestajati in bo še prestajala. Ne drži, da je višina dosojene odškodnine primerljiva z drugimi podobnimi primeri sodne prakse. Ob sklicevanju na dejstvo, da je tožnica bila približno leto dni po objavi članka odsotna v tujini, je prezrto, da je potem več let stalno živela doma in da je posledice članka ves čas občutila. Odpor do tožnice ni bil manjši po enem letu od objave, ko se je vrnila domov. Bila je namreč stigmatizirana kot zvodnica in izkoriščevalka.

Tožene stranke na revizijo niso odgovorile, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija je delno utemeljena.

Višina pravične denarne odškodnine zaradi razžalitve dobrega imena, časti in ugleda (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) je ob upoštevanju pomena prizadete dobrine (drugi odstavek navedene zakonske določbe) odvisna tudi od obsega nastale škode. Revizijsko sodišče se strinja z razlago, sprejeto v izpodbijani sodbi, da je pri opredelitvi obsega nastale škode potrebno upoštevati okoliščino, da je tožnica v kritičnem obdobju po objavi spornega članka bila precej časa odsotna iz okolja, v katerem so jo na podlagi članka prepoznali. Res je, da vsebina članka, ki tožnico stigmatizira kot zvodnico in izkoriščevalko, posega v njeno čast in dobro ime, pri čemer posebno težo obsegu nastale škode daje okoliščina, da je dejanje bilo storjeno s tiskom, vendar pa okoliščine, da tožnice dalj časa po objavi članka ni bilo doma in torej preziru in zgražanju bližnjega okolja ni bila izpostavljena, ni mogoče zanemariti. Sodišči druge in prve stopnje sta ravnali pravilno, da sta tej okoliščini posvetili posebno pozornost, vendar pa sta po presoji revizijskega sodišča pri tem premalo poudarka dali dejstvu, da so žaljive trditve bile sporočene s tiskom, preko katerega je zanje lahko zvedel tudi širši krog ljudi. Navedeno pa obseg tožnici nastale škode povečuje, zaradi česar ni mogoče sprejeti stališča izpodbijane sodbe, da je z zneskom 100.000 SIT določena odškodnina "ustrezno umeščena med primerljive primere iz obstoječe sodne prakse". Pravilna pravna presoja primera torej terja zvišanje odškodnine in sicer na znesek 250.000 SIT. V tem okviru je revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). V preostalem delu je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Delna sprememba izpodbijane sodbe je imela za posledico tudi spremenjeno odločitev o pravdnih stroških (165. člen ZPP). Vendar pa gre v tem obsegu le za drugačno stroškovno odločitev v zvezi s sojenjem na pritožbeni stopnji. Zaradi zvišanja odškodnine revizijsko sodišče šteje, da je pritožbeni uspeh tožeče stranke približno 20-odstoten, zaradi česar ji morata prvotožena in tretjetožena stanka od odmerjenih pritožbenih stroškov v skupnem znesku 95.400 SIT povrniti znesek 19.080 SIT. Stroškovni izrek, ki se nanaša na odločitev o nastalih stroških pred sodiščem prve stopnje, ostaja nespremenjen, ker tudi zvišanje odškodnine za 150.000 SIT glede na vtoževani znesek 3.000.000 SIT ne predstavlja tako pomembne postavke, ki bi omogočala tudi spremembo stroškovne odločitve (154. člen ZPP). Glede revizijskih stroškov obvelja, da je uspeh tožeče stranke tudi z revizijo le 20-odstoten, zaradi česar ji morata prvotožena in tretjetožena stranka od odmerjenih stroškov, nastalih na revizijski stopnji z zneskom 105.400 SIT povrniti znesek 21.080 SIT. Skupno sta ji torej toženi stranki dolžni povrniti znesek 40.160 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki tečejo od sojenja pri sodišču druge stopnje in pri revizijskem sodišču.