Jedro

Kmetijski inšpektor prepove uporabo kmetijskega zemljišča v kakšen drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če tako izkoriščanje po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1101/97-9 z dne 15.9.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 24.3.1997. Z njo je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Inšpektorice za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Enote Ljubljana, Izpostave G. z dne 21.2.1997, s katero je bila tožnici prepovedana uporaba kmetijskega zemljišča parc. št. 745/6 k.o. G. - naselje za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo in naloženo, da na navedeni parceli vzpostavi prejšnje stanje tako, da odstrani nasuti material in površino zasuje z rodovitno zemljo v debelini 50 cm (1. točka izreka) v roku 30 dni po prejemu odločbe (2. točka izreka). Tožena stranka je ob reševanju tožničine pritožbe po uradni dolžnosti spremenila 2. točko izreka navedene prvostopenjske odločbe tako, da je odločila, da je rok za izvršitev navedenih del 30 dni od pravnomočnosti odločbe.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da se po podatkih upravnih spisov kmetijsko zemljišče parc. št. 745 k.o. G. - naselje zaradi nasutega gramoza ne uporablja v kmetijske namene, kar v zadevi ni sporno. Če se kmetijsko zemljišče uporablja v kakšen drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, je na podlagi 107. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/96, v nadaljevanju ZKZ) kmetijski inšpektor pristojen prepovedati takšno uporabo kmetijskega zemljišča in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku. Zato je odločitev tožene stranke, ki je zavrnila tožničino pritožbo pravilna in zakonita. Na drugačno odločitev v zadevi nima vpliva dejstvo, da je tožnica za kmetijsko proizvodnjo usposobila drugo zemljišče. Paricijski rok teče od dne, ko postane odločba izvršljiva in ne pravnomočna, kot je to določeno v 2. točki v upravnem sporu izpodbijane odločbe. Drugačna odločitev prvostopnega sodišča pa bi bila tožnici v škodo, kar ni dopustno (načelo prepovedi reformatio in peius).

Tožnica v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS navaja, da je za kmetijsko proizvodnjo usposobila stavbno zemljišče parc. št. 1651/1 k.o. G. - naselje. Zato z nasutjem dela parcele št. 745/6 k.o. G. ni zmanjšala kmetijskih površin. Pri pristojnih upravnih organih je že leta 1997 vložila predlog za spremembo namembnosti obeh navedenih zemljišč, o katerem še ni bilo odločeno. Zato meni, da v določbah ZKZ ni podlage za izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa. Sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, na kateri bi o navedenih dejstvih in okoliščinah zaslišalo tožnico ter kmetijsko inšpektorico, zato je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu ter posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje; na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi gre za ukrep kmetijskega inšpektorja po določbi 1. alineje B. točke 1. odstavka 107. člena ZKZ, po kateri je kmetijski inšpektor pristojen prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča v kakšen drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če tako izkoriščanje po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov v upravnih spisih pravilno povzelo ugotovitev, da tožnica nasuti del kmetijskega zemljišča parc. št. 745/6 k.o. G. - naselje uporablja v drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, pa tako izkoriščanje niti po zakonu niti po predpisu, izdanem na podlagi zakona ni dovoljeno, je po presoji pritožbenega sodišča pravilno odločilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Za odločitev v tem postopku je pomembno le, da je zaradi nasutja kmetijskega zemljišča zmanjšana površina že omenjene parcele, ki se uporablja za kmetijsko proizvodnjo. Zato niti pritožbeni ugovor, da je tožnica za kmetijsko proizvodnjo usposobila drugo zemljišče niti, da je vložila predlog za spremembo namembnosti, ne vpliva na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta pravilno in popolno ugotovljeno. Zato dejstvo, da ni opravilo glavne obravnave, ki ni bila zahtevana, ni vplivalo na zakonitost in pravilnost v upravnem sporu izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.