Jedro

Višina prisojene odškodnine za strah je izkazana z visoko stopnjo intenzivnosti strahu in z dolgotrajnimi posegi toženca v duševno sfero tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1.S sodbo opr. Št. P 13/2018 z dne 27. novembra 2020 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2010 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da toženec tožniku po načelu krivdne odškodninske odgovornosti odgovarja za nepremoženjsko škodo, katero mu je povzročil s svojimi ravnanji. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožniku uspelo dokazati, da je zaradi ravnanj toženca, ki so bila ugotovljena kot pošiljanje SMS, klice, prihod na dvorišče tožnika in gestikuliranje, utrpel strah. Ugotovilo je vse stopnje strahu, katere je v obdobju od leta 2007 pa do 2017 trpel tožnik. Zato mu je prisodilo odškodnino v višini 4.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na ugovorne navedbe tožene stranke, da civilni delikt ni zastaral, da ni podlage za soodgovornost tožnika in da niso podani pogoji za uporabo 171. člena OZ. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec, na katerem je dokazno breme (prvi odstavek 131. člena OZ) ni uspelo dokazati zatrjevanih psihičnih težav v smislu razbremenitve krivdne odgovornosti po 136. členu OZ. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi uporabilo kot materialno pravo določbe OZ in sicer člene 131, 136, 171 in 179.

2.Zoper obsodilni del sodbe podaja pritožbo tožena stranka po pooblaščencu. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Predlaga še, da VS RS odloči o prenosu stvarne pristojnosti iz Višjega sodišča v Celju na drugo stvarno pristojno sodišče. Glede glavne stvari pa navaja, da se je toženec uspel razbremeniti krivdne odgovornosti za civilni delikt, ker naj bi zaradi svojih psihičnih težav ne bil kriv za storitev civilnega delikta. Takšne njegove trditve o razbremenitvi krivdne odgovornosti so implementirane v odgovornih navedbah tožene stranke in sodišče prve stopnje bi moralo te navedbe materialnopravno obravnavati in jih opredeliti v smislu izključitve krivdne odgovornosti tožene stranke. Prav tako je mnenja, da je tožencu uspelo dokazati, da je ta delikt storil pod vplivom psihičnih težav in se je uspel razbremeniti krivdne odgovornosti po členu 136 OZ. Iz vsebine obeh kazenskih sodb je namreč povsem jasno, da toženec zaradi osebnih razlogov ni kriv za storitev obeh deliktov in bi zato sodišče moralo tožbeni zahtevek tudi za odškodnino za strah, zavrniti. Mnenja je tudi, da bi zdravilo Cipralex lahko predpisal samo specialist psihiater ali psiholog, ne pa osebna zdravnica. Ponavlja pritožbeni razlog, da je izključno kriv za vse dogodke tožnik sam kot policist. Tožnik ne bi smel opravljati službe policista, saj če je bil v takšnem psihičnem stanju kot zatrjuje, bi lahko neposredno ogrožal svojo varnost in varnost drugih. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, da toženec kot aktivni policist ni bil niti en dan v bolniškem staležu. Svojega dela namreč v takem psihofizičnem stanju, kakršnega opisuje ni zmogel opravljati, ker je v takšnem stanju ogrožal svojo varnost in varnost drugih. Tožnik je opisoval svojo psihično stanje strahu in njegove posledice v obliki, ki nikoli ni bila podana. Sodba o tem nima razlogov. Sodišče je preveliko težo poklonilo izpovedi priči A. H.. Sodišče prve stopnje se ni pravilno opredelilo do dejanja, da je tožnik udaril po vozilu toženca, sodišče v točki 33. protispisno navaja, da je bil za toženca podan predlog sodniku za prekrške zaradi kršitve Zakona o orožju. Sodišče bi se moralo odločneje opredeliti v smislu izključitve krivdne odgovornosti toženca, ker se do tega ni opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče bi moralo obravnavati ravnanje tožnika v smislu pravnega pojma soprispevka tožnika po 171. členu OZ. Mnenja je tudi, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča v tej smeri, da bi tožeča stranka kot policist morala imeti mnogo višji prag psihofizičnih sposobnosti - občutljivosti kot običajen, povprečen človek, saj je izpostavljen večjim nevarnostim. Vse navedeno v presoji sodišča glede strahu ni upoštevano. Toženec podaja pripombo tudi na zadnjo glavno obravnavo, saj je v njegovem zvočnem prepisu zapisano nerazumljivo in se ta nerazumljivost nanaša zgolj in samo na njegova vprašanja in pripombe. Mnenja je tudi, da sodba sodišča prve stopnje nima opredeljenih posameznih postavk odškodninske odgovornosti iz naslova strahu in ni specificirano, zakaj je višina odškodnine ravno 4.000,00 EUR. Nepremoženjska škoda sploh ni dokazana in tudi ni dokazano, v kakšni višini je bil utemeljen zahtevek tožnika. S tem je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, ali pa se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Predlaga še določitev drugega stvarno pristojnega sodišča po 67. členu ZPP.

3.Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Ob reševanju pritožbe tožene stranke, se sodišče druge stopnje popolnoma pridružuje razlogom sodišča prve stopnje tako glede podanosti subjektivne odškodninske odgovornosti toženca, ki je storil v sodbi sodišča prve stopnje opisan civilni delikt, strinja se z materialnopravno opredelitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka in da se toženec ni uspel razbremeniti svoje krivdne odgovornosti. Tako je v celoti podan in ugotovljen temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa je imelo dovolj dokazov o tem, da je tožnik trpel vse oblike strahu od najhujše intenzivnosti pa do nižje stopnje strahu in je v tem delu tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbo člena 179 OZ. Sodba sodišča prve stopnje je v teh delih ustrezno obrazložena in sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh ugovornih navedb tožene stranke, katere je le-ta podala tekom tega pravdnega postopka.

6.Pritožnik v pritožbi navaja, da se je uspel zaradi svojih psihičnih težav razbremeniti krivdne odgovornosti za storitev civilnega delikta, to pa je bilo implementirano v njegovih ugovornih trditvah in bi te navedbe moralo sodišče materialnopravno obravnavati in jih opredeliti v smislu izključitve odgovornosti tožene stranke, česar pa ni storilo in naj bi s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Te pritožbene navedbe niso utemeljene, kajti sodišče prve stopnje se je materialnopravno pravilno opredelilo do teh navedb in to ustrezno obrazložilo v točki 40. obrazložitve sodbe, kjer je obrazložilo, da se tožencu, na katerem je dokazno breme (prvi odstavek 131. člena OZ), da dokaže zatrjevanje psihičnih težav v smislu razbremenitve krivdne odgovornosti po 136. členu OZ. Te odgovornosti se ni uspel razbremeniti. Sodišče je tako presojalo vse toženčeve materialnopravne trditev v tej zvezi, vendar pa je to pravno dejstvo štelo za nedokazano, kajti v točki 21. obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo, da dokazov iz kazenskega postopka ne more upoštevati in je vsebino teh mnenj obravnavalo kot del odgovornih trditev toženca v odgovoru na tožbo. Ker pa toženec, ki je bil poučen o posledicah svoje pasivnosti, ni plačal predujma za nagrado za izvedenca psihiatrične stroke, sodišče v tem pravdnem postopku ni izvedlo dokaza z določitvijo tega izvedenca in zato so te trditve o razbremenitvi civilne odgovornosti ostale nedokazane in jih sodišče ni štelo kot takšne trditve, ki jih je toženec uspel dokazati z ustreznimi dokazi. Takšne trditve, toženec postavi še nekajkrat v pritožbi in jih sodišče druge stopnje iz istih razlogov ob obravnavanju pritožbe tožene stranke zavrača kot takšne, ki nimajo opore v dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje. Četudi iz vsebine obeh kazenskih sodb izhaja, da toženec zaradi osebnih razlogov ni kriv za storitev obeh deliktov po KZ, to še ne pomeni, da se je razbremenil krivde za civilni delikt tudi v tem civilnem postopku, to je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v sodbi in pritožba tako v tem delu ni utemeljena.

7.Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo o trditvah tožene stranke, da je tožnik kot policist soprispeval k nastanku civilnega delikta. Te trditve je toženec dokazoval s svojo izpovedbo in tudi z določenimi pričami, ki pa sodišče prve stopnje niso prepričale o tem, da je tožnik soprispeval k nastanku vseh škodnih dogodkov, ki so pri tožniku povzročile pravno priznano škodo v obliki strahu. Sodišče prve stopnje se je v točkah 38. in 39. ZPP obrazložitve materialno pravno opredelilo do vseh teh toženčevih trditev glede soodgovornosti tožnika k nastanku škodnih dogodkov. Vsi izvedeni dokazi pa sodišča o utemeljenosti teh toženčevih trditev, o soprispevku tožnika k nastalemu škodnemu dogodku ni prepričalo. To je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje in zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

8.Sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da je tožniku uspelo dokazati, da je zaradi ravnanj toženca, ki so bila ugotovljena v točkah 34. do 38. obrazložitve sodbe (pošiljanje SMS, klici, prihod na dvorišče tožnika in gestikuliranje) ter nespornega SMS z dne 6. 8. 2017, tožnik trpel strah. Tudi zaslišane priče so skladno in prepričljivo izpovedale o tem, da je bil tožnik zaradi ravnanj toženca prestrašen, zaskrbljen, obupan, čustveno prizadet, vznemirjen, počutil se je ogroženega glede sebe in svoje družine. Tožnik je bil v določenem obdobju tudi voden v evidenci ogroženih oseb, kajti toženec je grozil tako njemu kakor njegovim družinskim članom, kar vse je sodišče prve stopnje štelo, da potrjuje pri tožniku nastanek strahu in občutek ogroženosti. Tožnik je tudi obiskal enodnevno psihološko delavnico in pritožba substancirano ne pove, kako je ta obisk v tej delavnici vplival na to, da toženec ne bi bil odgovoren za civilni delikt in tudi pritožba ne pojasni, da zaradi tega tožnik ni utrpel strahu, v vsebini in obliki kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče je dejstva glede posledic ravnanj toženca v duševni sferi tožnika štelo za dokazana in to tudi na podlagi mnenja izvedenca klinične psihologije. Ta izvedenec se je tudi opredelil do tega, na kakšen način in kdaj je tožnik jemal tablete Lexaurin in izvedenec je pojasnil, da Lexaurin ni antidepresiv. Glede terapije z antidepresivi je izvedenec upošteval tudi podatke iz tožnikove medicinske dokumentacije. Izvedenec je pojasnil, da so pri tožniku ostali prisotni znaki posttravmatskega stresnega sindroma, tudi v smislu telesnih reakcij. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožnik zaradi ravnanj toženca sicer ni bil v bolniškem staležu, vendar temu ni pripisalo posebno težo, kajti na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik duševno trpel v obliki strahu v tem obdobju, toženec pa je nanj pritiskal kot na občana in ne zgolj kot na policista. Pritožnik v pritožbi ne pove, kako odsotnost bolniškega staleža pri tožniku, vpliva na ugotovljeno stopnjo odgovornosti toženca za civilni delikt in tudi ne pove, da bi zaradi tega morala biti odškodnina, prisojnega v znesku 4.000,00 EUR, nižja. Pritožnik v zvezi s prisotnostjo posttravmatske stresne motnje navaja, da bi zaradi tega moral biti tožnik izločen iz dela policista ali pa vsaj biti v disciplinskem postopku. Takšne pritožbene navedbe niso utemeljene, kajti teh navedb tožnik v postopku na prvi stopnji ni navajal, prav tako pa sedaj, v pritožbi substancirano ne pojasni, kako bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost izrečene sodbe sodišča prve stopnje. Prav tako predstavljajo pritožbeno novoto navedbe, da je bil tožnik v spornem obdobju v takšnem psihofizičnem stanju, da svojega dela ni zmogel opravljati, ker je v takšnem psihofizičnem stanju neposredno ogrožal svojo varnost ali varnost drugih in bi mu bilo nujno potrebno preprečiti nastop dela ali prepovedati tožniku opravljati delo, ker v posttravmatski stresni motnji v smislu visoke anksioznosti tožnik ni zmogel opravljati svojega dela, prav tako pritožnik v pritožbi ne pojasni in tudi tekom postopka na prvi stopnji ni uspel dokazati vpliva teh dejstev, ki jih sedaj navaja v pritožbi na to, da toženec ni subjektivno odškodninsko odgovoren za civilni delikt, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik je tudi pojasnil v svoji izpovedbi, kateri je sodišče prve stopnje sledilo, da nikoli ni izigraval sodnega sistema z opisovanjem strahu in njegovih posledic z namenom, da bi pridobil premoženjsko korist. Sodba ima tako v tem delu razloge in sodišče prve stopnje ni storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

9.Pritožnik v pritožbi nato navaja, da je tožnik svojemu delodajalcu zamolčal, da uživa antidepresive in da je v stanju posttravmatske stresne motnje z visoko stopnjo anksioznosti, kar pomeni njegovo odgovornost v smislu disciplinske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da zdravilo Lexaurin, ki jih je vzel tožnik pred obravnavo in ki jih je jemal tudi drugače, ni antidepresiv. V zvezi z antidepresivi pa je izvedenec strokovno in prepričljivo pojasnil svoje zaključke glede razmejitve posameznih stresnih obdobij, po katerih je bila tožniku uvedena terapija z antidepresivi in sicer leta 2005 in leta 2008 in ni ugotovilo, da bi to vplivalo na delo tožnika kot policista. Sodišče je sledilo zaključku izvedenca glede, na pri tožniku prisotnih znakov posttravmatskega stresnega sindroma, tudi v smislu telesnih reakcij, vendar pa sodišče prve stopnje, ki za to ni imelo trditvene podlage, ni ugotavljalo ali je v takšnem psihičnem stanju tožnik bil sposoben opravljati dela policista. Iz mnenja izvedenca pa ne izhaja, da bi tožnik ne bil sposoben opravljati dela policista v posameznih stresnih obdobjih, v katerih je bila tožniku uvedena terapija z antidepresivi. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik zaradi ravnanj toženca utrpel strah od intenzivnosti nizke stopnje do nadpovprečne visoke, skoraj maksimalne intenzivnosti, do zniževanja do povprečne intenzivnosti. Strah je nato nihal po intenzivnosti glede na ravnanja samega toženca na sodišču, leta 2009 pa je bil tak strah maksimalne stopnje in sicer zaradi preteklih negativnih izkušenj s tožencem. Stopnje strahu je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v točki 43. obrazložitve. Sodišče pa je zaključilo, da je pri tožniku izključno kot posledica toženčevih ravnanj še vedno prisotna posttravmatska stresna motnja v smislu visoke anksioznosti, tesnobe oziroma napetosti, pri čemer so pri njem najbolj izraženi ponavljajoči se neprijetni spomini, misli ali podobe na stresni dogodek iz preteklosti in na vse ostalo, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar vse ga spominja na stresne dogodek iz preteklosti.

10.Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje imelo dovolj dejanske opore, da je prisodilo pravično denarno odškodnino iz naslova strahu, tako za primarni kot sekundarni strah, ker pa je obdobje ravnanj toženca potekalo v daljšem časovnem obdobju, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, je tudi po oceni sodišča druge stopnje odškodnina za pretrpeli strah v višini 4.000,00 EUR takšna, ki ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine in sodba ima v tem delu razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje, tudi ne more odmeriti nižje pravične denarne odškodnine ob upoštevanju toženčevih navedb, da tožnik kot posledica delovanja toženca niti en dan ni bil v bolniškem staležu. Tožnik je namreč s strani toženca napaden kot oseba civilnega prava, torej ne izključno kot policist in v tem delu tako tožnik ni bil primoran trpeti večji prag strahu, kakor običajni državljani. Tožnik je tako dokazal nepremoženjsko škodo, njen obseg, ter na drugi strani tudi vztrajno in dolgotrajno ravnanje toženca, ki je s strani sodišča prve stopnje ugotovljenimi in opisanimi dejanji vplival na psihično stanje tožnika in mu zato pripada pravična denarna odškodnina kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo določbe člena 179 OZ.

11.Pritožbene navedbe o pripombah na zapisnik iz zadnjega naroka za glavno obravnavo bi lahko predstavljale relativne bistvene kršitve določbe ZPP in ker pritožnik ne pojasni, kako bi te kršitve vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje, pritožbeno niso utemeljene.

12.Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba toženca neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in tudi ne tistih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

O predlogu za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča po 67. členu ZPP pa je odločilo VS RS.

-------------------------------

1(1) Pravilna je tudi odločitev, da ni nastopilo zastaranje, kot je to obrazloženo v točki 25. obrazložitve sodbe.

2(2) Tožnik ni zahteval odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

3(3) Glej odločbo VS RS – sklep I R 86/2021 z dne 11. avgusta 2021.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 136, 171, 179

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.