Jedro

Ne gre slediti stališču sodišča prve stopnje, da okoliščina, da kazensko sodišče ni izdalo obsodilne sodbe in velja toženka za neobsojeno osebo, izključuje uporabo določbe 353. člena OZ. Sodna praksa je namreč zavzela nasprotno stališče: pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. To je namenjeno predvsem varstvu položaja oškodovanca, da se mu ne bi primerilo, da bi njegov odškodninski zahtevek zastaral prej, preden bi bil končan kazenski postopek. Dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode, odškodninski zahtevek torej ne more zastarati prav spričo določbe o pretrganju njegovega zastaranja, pri čemer uporaba te določbe ne more biti odvisna od izida kazenskega postopka.

Sodišče v kazenskem postopku namreč nima pooblastila za zavrnitev premoženjskopravnega zahtevka, temveč v primerih, ko mu (v celoti) ne ugodi, oškodovanca napoti na pravdo, ki jo mora, kot pravilno opozarja pritožba, začeti v treh mesecih od pravnomočnosti sklepa, kar utemeljuje določba drugega odstavka 367. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 38.536,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2013 (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov postopka toženke v znesku 4.824,04 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožuje tožeča stranka, predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava pri presoji zastaranja s strani sodišča prve stopnje. Ne gre slediti stališču sodišča prve stopnje, da okoliščina, da kazensko sodišče ni izdalo obsodilne sodbe in velja toženka za neobsojeno osebo, izključuje uporabo določbe 353. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Sodna praksa1 je namreč zavzela nasprotno stališče: pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. To je namenjeno predvsem varstvu položaja oškodovanca, da se mu ne bi primerilo, da bi njegov odškodninski zahtevek zastaral prej, preden bi bil končan kazenski postopek. Dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode, odškodninski zahtevek torej ne more zastarati prav spričo določbe o pretrganju njegovega zastaranja, pri čemer uporaba te določbe ne more biti odvisna od izida kazenskega postopka.

6. Ker je tožeča stranka premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku uveljavila pravočasno (4. 11. 2013), znotraj zastaralnega roka za pregon očitanega kaznivega dejanja, glede na zastaralni rok iz kazenskega postopka in zgoraj navedeno nedvoumno stališče sodne prakse odškodninski zahtevek ni mogel zastarati še v času trajanja kazenskega postopka, ne glede na sprejeto odločitev kazenskega sodišča, po kateri toženka velja za neobsojeno osebo. Pri tem je sodišče prve stopnje po presoji višjega sodišča tudi zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 366. člena OZ. Ta določa, da do pretrganja zastaranja ne pride, če je upnikova tožba ali zahteva zavržena ali zavrnjena, vendar pa se v obravnavani situaciji navedena določba ne more uporabiti. Sodišče v kazenskem postopku namreč nima pooblastila za zavrnitev premoženjskopravnega zahtevka,2 temveč v primerih, ko mu (v celoti) ne ugodi, oškodovanca napoti na pravdo, ki jo mora, kot pravilno opozarja pritožba, začeti v treh mesecih od pravnomočnosti sklepa, kar utemeljuje določba drugega odstavka 367. člena OZ. Slednje je tožeča stranka kot oškodovanka tudi storila, saj je v treh mesecih od pravnomočnosti zavrnilne sodbe (7. 12. 2016) kazenskega sodišča vložila predmetno tožbo (6. 3. 2017).

7. Glede na vse navedeno je zato sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji, da je tožbeni zahtevek zastaral. Ker sodišče nobenih drugih okoliščin glede utemeljenosti zahtevka in višine zahtevka ni presojalo, to terja razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Višje sodišče zadeve ne more rešiti samo, saj bi z izvedbo celotnega dokaznega postopka in odločitvijo o temelji in višini zahtevka pravdnima strankama odvzelo pravico do pritožbe, z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje glede na navedene okoliščine pa po presoji višjega sodišča stranka tudi ne bo kršena do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenih materialnopravnih stališč v zvezi z zastaranjem tožbenega zahtevka ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

8. Po določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

1 Prim. s sklepom VSRS II Ips 539/2004 z dne 14. 9. 2006 in sodbo in sklepom VSRS II Ips 347/2017 z dne 14. 2. 2019. 2 Prim. s sodbo VSRS I Ips 43/2008 z dne 4. 9. 2008 in sodbo in sklepom VSL I Cp 2880/2006 z dne 7. 3. 2007.