Jedro

Ob ekološki nesreči je bilo potrebno nujno in takojšnje ukrepanje, zaradi česar je predstavnik Inšpektorata RS za okolje odredil sanacijske ukrepe za odpravo posledic onesnaženja neposredno tožeči stranki. Čeprav ni prišlo do pisne pogodbe o izvedbi del, je na podlagi takšnih ustnih navodil utemeljeno mogoče sklepati, da je bilo dano naročilo za njihovo izvedbo, ki ga je preko svojega predstavnika dala prva toženka.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v 1. točki izreka spremeni tako, da se pritožbi prve toženke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obrestnem delu zahtevka zoper prvo toženko spremeni tako, da znašajo zamudne obresti 128.613,09 EUR; v presežku se ta del obrestnega zahtevka zavrne.

Revizija se v ostalem delu zavrne.

Prva toženka je dolžna tožeči stranki plačati 1.799,80 EUR stroškov odgovora na revizijo v roku 15 dni.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo 30.820.840,00 SIT zoper prvo in tretjo toženko in jima naložilo solidarno plačilo navedenega zneska.

2. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi tretje toženke, odločitev sodišča prve stopnje glede te stranke razveljavilo in vrnilo v novo odločanje. Pritožbo prve toženke je zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Relevantno dejansko stanje 3. Dne 13.10.1998 je v skladišču O. prišlo do izlitja naftnih derivatov v okolje. Skladišče je bilo v lasti prve toženke, z njim pa je kot najemnica upravljala tretja toženka. Zaradi nevarnosti širšega onesnaženja pitne vode je bilo potrebno takojšnje ukrepanje. Vodja intervencije, predstavnik Inšpektorata RS za okolje in prostor, je odredil nujne ukrepe, ki jih je bilo potrebno opraviti. Izvedla jih je tožeča stranka, zanje pa ni dobila plačila.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija 4. Prva toženka uveljavlja razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo zavrne oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

5. Prva toženka izpodbija dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj in uveljavlja kršitev proste presoje dokazov, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka. Sodišče druge stopnje naj bi drugače kot sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožečo stranko za izvedbo del izbrala prva toženka in ne tretja toženka. Poleg tega prva toženka očita sodišču druge stopnje, da se ni opredelilo do vseh pritožbenih razlogov.

6. Glede materialnega prava prva toženka navaja, da pravila o poslovodstvu brez naročila niso ustrezna pravna podlaga v obravnavani zadevi, saj tožeča stranka spornih del ni opravila brez naročila. Izpolnitev del na podlagi naročila pa tudi ne predstavlja odpravljanja škode.

7. Revizija je bila vročena tožeči stranki, drugi in tretji toženki ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

Razlogi za delno zavrnitev revizije 8. Očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ni natančneje obrazložen. Prva toženka ni pojasnila, na katere navedbe ni dobila odgovora in zakaj naj bi bile relevantne za odločitev. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da je izvedbo del tožeči stranki naročila prva toženka, ni v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki je prav tako ugotovilo, da je vsa opravila odredil vodja intervencije. Prva toženka tudi sama navaja, da je ukrepe odrejal njen predstavnik. Vrhovno sodišče tako ni ugotovilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka.

9. V obravnavanem primeru je prišlo do izlitja naftnih derivatov v okolje zaradi nepravilne drenaže. Glede na ugotovitve sodišč nižjih stopenj je bilo potrebno nujno in takojšnje ukrepanje, zaradi česar je predstavnik Inšpektorata RS za okolje odredil sanacijske ukrepe za odpravo posledic onesnaženja neposredno tožeči stranki. Čeprav ni prišlo do pisne pogodbe o izvedbi del, je na podlagi takšnih ustnih navodil utemeljeno mogoče sklepati, da je bilo dano naročilo za njihovo izvedbo, ki ga je preko svojega predstavnika dala prva toženka. V razmerju do tožeče stranke je prva toženka tako dolžna povrniti stroške, ki jih je ta imela z izvedbo naročenih ukrepov (600. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami – ZOR).

10. Pravila o poslovodstvu brez naročila (prvi odstavek 223. člena ZOR) bi lahko bila ustrezna materialno pravna podlaga zahtevka zoper prvo toženko, ki je tudi lastnica skladišča, če bi sodišči nižjih stopenj ugotovili, da prva toženka na noben način ni dala naročila za izvedbo sanacijskih del oziroma se z njimi tudi ni strinjala. Ker iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je prav prva toženka dala naročilo tožeči stranki, je tožbeni zahtevek zoper njo utemeljen že na tej podlagi.

11. Odločitev v tej zadevi pa ne pomeni dokončne odločitve o tem, da mora sanacijo ekološke nesreče kriti prva toženka. Skladno z določbo tretjega odstavka 9. člena Zakona o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 32/1993 s spremembami – ZVO) je dolžan odpraviti vir in posledice čezmernega obremenjevanja okolja povzročitelj obremenitve. Stranka, ki je odpravila posledice onesnaženja ima zoper povzročitelja obremenitve na voljo povračilne zahtevke. Prav tako je pogodbeni odnos med lastnikom skladišča (prvo toženko) in njenim najemnikom (tretjo toženko) lahko podlaga za morebitne povračilne zahtevke zoper tretjo toženko.

12. Ostale revizijske navedbe izpodbijajo dejansko stanje in dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, kar v reviziji ni dovoljeno, ne glede na to, da skuša prva toženka, po njenem mnenju zmotno dokazno oceno, prikazati kot kršitev določb postopka (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami – ZPP).

Razlogi za delno ugoditev reviziji 13. Ustavno sodišče Republike Slovenije je dne 02.03.2006 z odločbo U-I-300/04 razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami – OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 01.01.2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami – ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To je pomenilo, da je tudi za te obresti veljalo pravilo iz 376. člena OZ,(1) po katerem so zapadle neplačane obresti nehale teči, ko je njihova vsota dosegla glavnico. V obravnavani zadevi so zamudne obresti od zneska 30.820.840,00 SIT, ki tečejo od dne 03.07.1999, do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (dne 07.05.2004) že presegle glavnico. Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Up-33/05, z dne 06.03.2008 je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč nižjih stopenj spremenilo tako, da zamudne obresti prenehajo teči z dnem, ko so dosegle glavnico (prvi odstavek 380. člena ZPP), višji zahtevek na njihovo plačilo pa zavrnilo. Prva toženka tako dolguje tožeči stranki zamudne obresti v višini 128.613,09 EUR. V ostalem delu revizija ni utemeljena in jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Stroški 14. Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ter tretjega odstavka 154. člena ZPP. Prva toženka ni uspela s pretežnim delom pravnega sredstva, zato je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo, ki so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, upoštevajoč določbe Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah.

Op. št. (1): Določba je bila kasneje črtana z Zakonom o spremembi in dopolnitvi obligacijskega zakonika (OZ-A, Ur. l. RS, št. 40/2007).