Jedro

V obravnavani zadevi gre za pravico do pridobitve koncesije, to pa ni pravica, ki bi bila izražena v denarni vrednosti.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik (revident) po odvetnikih dne 1. 7. 2009 vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogojev iz 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Navaja, da vrednost spornega predmeta presega 20.000 EUR saj pomeni pridobitev koncesije vrednostno bistveno višjo vsoto ter, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ki se bo v bodoče pojavljalo in o katerem še ni enotne sodne prakse.

K 1. točki izreka

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28. 2. 2008, s katero je ta za izvajanje gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili na tretjem koncesijskem območju zbrala koncesionarja AA s. p. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (Up 858/2008-8 z dne 3. 6. 2008, Up 1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009) ugotovilo, da tako stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Za dovoljenost revizije po 1. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1 morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: da je predmet upravnega spora zadeva, v kateri je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti; vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, pa mora presegati 20.000 EUR. Prvi pogoj se nanaša na odločanje o pravici ali obveznosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) ali pri obveznosti plačati določen znesek. Pravilo „vrednostne revizije“ ni namenjeno torej tistim zadevam, v katerih pravica ali obveznost nista izražena v nominalnem znesku. V obravnavani zadevi gre za pravico do pridobitve koncesije, to pa ni pravica, ki bi bila izražena v denarni vrednosti.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje določbo četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. V obravnavanem primeri revident ni niti opredelil pravnega vprašanja niti navedel pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno, prav tako tudi ne okoliščin, ki izkazujejo pomembnost pravnega vprašanja. Glede na navedeno revident ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Ker revident ni izkazal zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, jo je Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka

8. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).