Jedro

Podstanovalec, ki mu je stanovanje v celoti oddano, mora za pridobitev pravic, ki bi jih imel imetnik stanovanjske pravice, v njem stalno bivati najmanj 2 leti pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (19.10.1991) in ne pred vložitvijo tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženka izprazniti dvosobno stanovanje ter ga izročiti tožeči stranki in ji povrniti 8.400,00 SIT pravdnih stroškov. Stanovanje je bilo namreč toženki dodeljeno z odločbo Komande garnizona L. z dne 21.8.1991, torej v času po 25.6.1991, ko glede na sprejete slovenske predpise bivša JLA ni mogla več veljavno razpolagati s stanovanjskim fondom.

Stanovanjske pravice pa toženka tudi ni pridobila na podlagi 149. člena Stanovanjskega zakona, saj ga kot podnajemnica do uveljavitve SZ (19.10.1991) še ni uporabljala dve leti.

V pritožbi proti sodbi toženka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 353. člena ZPP. Opozarja predvsem na dejstvo, da je kot podnajemnica sporno stanovanje uporabljala že v času sklenitve podnajemne pogodbe z imetnikom stanovanjske pravice M. S. dne 5.2.1991, ko se je on začasno odselil zaradi službene premestitve v Z. Stanovanjski organ je izdal soglasje za oddajo dela stanovanja z veljavnostjo do 24.4.1992. Sodišče pa ni izvedlo dokazov o uporabi ali podnajemu spornega stanovanja v skladu s 149. členom Stanovanjskega zakona, da bi se tako prepričalo, da je v času uveljavljanja zahtevka za izpraznitev toženka že več kot dve leti stanovanje uporabljala in bi zato morala tožeča stranka z njo skleniti najemno pogodbo. To pa bi morala napraviti tudi zato, ker je toženka pri njej v delovnem razmerju in ji je tožnica prav zato dne 17.7.1991 tudi izdala potrdilo za prednostno ureditev statusnih in socialnih pravic.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbenim očitkom, da prvo sodišče ni izvedlo dokazov v zvezi z okoliščinami po 149. členu Stanovanjskega zakona-SZ (Ur. l. RS št. 18/91) ni mogoče slediti. Iz podatkov v listinah, ki jih je vpogledalo, je namreč povsem pravilno zaključilo, da toženka do uveljavitve SZ spornega stanovanja še ni uporabljala dve leti, zaradi česar kot podstanovalka ni mogla pridobiti pravic, ki bi jih imel imetnik stanovanjske pravice (149. člen SZ). Pritožba v tej smeri ne zatrjuje ničesar novega, niti ne ponuja dodatnih dokazov. Ponovno celo pojasnjuje, da je imetnik stanovanjske pravice S. M. stanovanje začasno zapustil 5.2.1991, kar potrjuje pristnost podnajemne pogodbe (B2), obenem pa tudi pravilnost prvostopnega sklepanja glede omenjenega 2-letnega roka uporabe iz 149. člena SZ. Tudi če je toženka v spornem stanovanju bila podnajemnica že pred sklenitvijo pogodbe 5.2.1991, je očitno, da pred S.M. odhodom ni mogla uporabljati celega stanovanja, kar pa je med drugim pogoj za pridobitev stanovanjske pravice po navedenem predpisu. Iz teh podatkov pa tudi nedvomno sledi, da niti do vložitve tožbe (5.3.1992) v nobenem primeru taka uporaba ni trajala dve leti, čeprav je sicer pravilno prvostopno stališče, da je odločilen datum uveljavitve Stanovanjskega zakona. Toženka torej na podlagi 149. člena SZ stanovanjske pravice ni pridobila, dodelitev spornega stanovanja z odločbo Komande garnizona L. z dne 21.8.1991 pa je brez pravnih učinkov, kot je pravilno ugotovilo in v celoti ustrezno obrazložilo že prvo sodišče. Pritožbeno sodišče v tej smeri povzema prvostopne razloge, da jih ne bi ponavljalo.

Izpodbijano sodbo je drugostopno sodišče glede na povedano in ker tudi ni našlo kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, potrdilo (čl. 368 ZPP).