Jedro

V obravnavani zadevi obveznosti davčnega dolžnika niso bile poplačane, česar tožnica niti ne zatrjuje, zato je po mnenju sodišča prvostopni organ, s tem, ko je izdal v tem sporu izpodbijani sklep, utemeljeno nadaljeval pravočasno začeto izvršbo, to pot z drugim predmetom davčne izvršbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zoper tožnico začel davčno izvršbo z rubežem denarnih prejemkov tožnice do višine dolgovanega zneska, ki ga je dolžna plačati na podlagi odločbe Carinskega urada A., št. ... z dne 20. 2. 2006, ki je postala izvršljiva dne 27. 3. 2006, trošarinski dolg v višini 347.186,74 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od izvršljivosti odločbe do dokončnega poplačila dolga in stroškov izdaje sklepa v višini 20,86 EUR, vse iz denarnih prejemkov, ki jih tožnica prejema pri izplačevalcu B. d.n.o. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnica kot dolžnica ni v roku poravnala denarne obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa, zato je zoper njo v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, dalje ZDavP-2) začeta davčna izvršba.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja. Iz obrazložitve pritožbenega organa izhaja, da je bila prvotna dolžnica družba C. d.o.o., na podlagi 1. odstavka 35. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99, 110/99, 93/02 – odl. US, v nadaljevanju ZFPPod) izbrisana iz sodnega registra. Sklep je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 2 z dne 9. 1. 2007 in vsebuje podatek, da je bila tožnica edina ustanoviteljica. V času izbrisa je navedena družba dolgovala Carinskemu uradu A. dolg iz naslova trošarine v višini 83.199.808,26 SIT in zamudnih obresti v višini 3.327.992,33 SIT, kar je izkazano z izvršljivo odločbo navedenega urada z dne 20. 2. 2006, ki je postala izvršljiva 27. 3. 2006. Dne 2. 2. 2007 je carinski urad tožnico pozval, da kot družbenica izbrisane družbe v roku 15 dni od prejema poziva poravna celoten dolg, na katerega je tožnica podala odgovor, da za obveznost izbrisane družbe ni odgovorna. Dne 21. 2. 2007 je carinski urad zoper tožnico izdal sklep o izvršbi št. ... z rubežem denarnih sredstev na njenem računu. Pritožbo zoper navedeni sklep je pritožbeni organ z odločbo št. ...-2 z dne 31. 3. 2008 zavrnil kot neutemeljeno.

Dne 1. 7. 2008 je Carinski urad D. nadaljeval prisilno izterjavo tako, da je izdal v tem postopku izpodbijani sklep, tokrat z rubežem denarnih prejemkov, ki jih tožnica prejema pri izplačevalcu B. d.n.o. Po mnenju pritožbenega organa obveznosti tožnice za obveznosti izbrisane družbe temelji na določbah ZFPPod, ki določa razloge za izbris družbe iz sodnega registra kot tudi pravne posledice (Uradni list RS, št. 54/99, 110/99, 50/02 in 93/02 – odl. US, dalje ZFPPod). Po določbi 4. odstavka 27. člena ZFPPod se šteje, da so družbeniki v primeru izbrisa družbe iz registra podali izjavo z vsebino, določeno v 1. odstavku 294. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in spremembe, dalje ZGD) in se po zakonu šteje, da družbeniki odgovarjajo za obveznosti izbrisane družbe (spregled pravne osebnosti). Pri tem se pritožbeni organ sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02), ki je odločilo, da se 6. odstavek 580. člena ZGD in 4. ter 5. odstavek 27. člena ZFPPod razveljavijo, kolikor se nanašajo na družbenike, ki v smislu obrazložitve te odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe. Zakonita subrogacija tako velja le za tiste družbenike, ki so odgovorni za obveznosti družbe.

Z novelo ZFPPod-B (Uradni list RS, št. 31/07) so bile sprejete spremembe, ki so bile predmet ustavne presoje. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-117/07 z dne 21. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 58/07) odločilo, da sta 1. in 3. člen ZFPPod-B v neskladju z Ustavo, 2. in 4. člen zakona pa je razveljavilo. Odločilo je tudi, da se sodni in upravni postopki, začeti zoper družbenike izbrisanih družb pred uveljavitvijo ZFPPod-B nadaljujejo in končajo po določbah ZFPPod.

Iz sklepa o izbrisu iz sodnega registra družbe C. d.o.o. (objavljenim v Uradnem listu dne 9. 1. 2007) je razvidno, da je tožnica edini ustanovitelj družbe in iz navedenih dejstev v skladu s kriteriji iz citirane odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da je bila kot družbenik odgovorna za poslovanje družbe, s tem pa tudi izpolnjen pogoj za prehod obveznosti iz družbe na družbenika. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnica edini ustanovitelj in družbenik izbrisane družbe in lahko le ona odgovarja za poslovanje družbe. Njen je bil torej 100 % poslovni delež in kot tako jo je nesporno šteti, da je imela položaj aktivnega družbenika v smislu navedene odločbe Ustavnega sodišča RS. Če pa tega v praksi ni izvajala, to ne more biti razlog za oceno, da gre za pasivnega družbenika v smislu odločitve Ustavnega sodišča. V nadaljevanju se pritožbeni organ sklicuje na 143. člen in 151. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) ter 247. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP).

V tožbi tožnica izpodbija navedeni sklep iz razloga napačno uporabljenega materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Dolg tožeče stranke po odločbi CU A. z dne 20. 2. 2006 temelji na davčni obveznosti družbe C. d.o.o. in na odgovornosti tožeče stranke kot družbenice v družbi za obveznosti do upnikov. Tožeča stranka je ustanoviteljica družbe C. d.o.o., ki je bila na podlagi 1. odstavka 35. člena ZFPPod izbrisana iz sodnega registra. Po podatkih sodnega registra je bila tožeča stranka ustanoviteljica družbe, zastopnik oz. pooblaščenec za zastopanje družbe pa je bil ves čas poslovanja direktor E.E., in tožeča stranka poudarja, da sama ni bila nikoli aktivna družbenica.

Skladno z odločbo Ustavnega sodišča z dne 9. 10. 2002 je pri presoji kriterijev za obstoj odgovornosti posameznega družbenika potrebno upoštevati možnosti obstoja različnih pravnih in dejanskih položajev družbenikov družbe in okoliščine, ki izkazujejo, kakšen je bil vpliv posameznih družbenikov na poslovanje družbe. Navaja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo z dne 9. 10. 2002 med drugim razveljavilo 6. odstavek 580. člena ZGD ter 4. in 5. odstavek 27. člena ZFPPod, kolikor se nanašajo na družbenike, ki v smislu obrazložitve navedene odločbe niso odgovorni za obveznost družbe in je takšne družbenike imenovalo kot neprave pasivne družbenike. Sklicuje se tudi na 6. odstavek 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/07, v nadaljevanju ZFPPIPP), po katerem je aktivni družbenik, ki solidarno odgovarja upnikom za izpolnitev obveznosti, oseba, ki je imela v izbrisani pravni osebi pred njenim prenehanjem možnost vplivati na njeno upravljanje in poslovanje tako, da bi lahko dosegla, da izbrisana pravna oseba pravočasno izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti ali da v rokih, določenih z rokom, predlaga začetek stečajnega postopka.

Tožnica je bila družbenica družbe C. d.o.o. le zato, ker jo je E.E., direktor družbe, tako prosil in ji zagotavljal, da bo celotno poslovanje vodil in opravljal on sam in jo je prepričal, da bo kot ustanoviteljica družbe zgolj formalna družbenica, ki pa ji v ničemer ne bo potrebno skrbeti za poslovanje družbe. Tožeča stranka dejansko ni imela na poslovodstvo nikakršnega vpliva in tudi v njem ni v ničemer sodelovala, saj je vse aktivnosti v celoti izvajal in usmerjal direktor, ki je tudi dejansko sam v celoti vplačal osnovni vložek in tako pri tožeči stranki ustvaril zmoto, da ji položaj ustanoviteljice družbe v ničemer ne prinaša pravic ali obveznosti iz naslova družbe. Na podlagi navedenega je bila tožeča stranka pasivna oz. neprava družbenica, ki zaradi zmote, povzročene s strani E.E., ni mogla vplivati na poslovanje družbe same, zato ne more nositi posledic. Tožeči stranki tudi ni bila dana možnost uporabiti pravnega sredstva zoper odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov za družbo, ker s to dejansko nikoli ni bila seznanjena. Na podlagi navedenega E.E. odgovarja za obveznosti družbe iz naslova spregleda pravne osebnosti po 8. členu ZGD. Sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze in po opravljeni glavni obravnavi sklep odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih, ki jih je navedla v svoji odločbi in odgovorih, ki jih je dala na pritožbene navedbe, glede ostalih navedb navaja, da predstavljajo tožbene novote in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za nadaljevanje izvršilnega postopka, ki je bil pravočasno začet s sklepom o izvršbi Carinskega urada A. št. ... u dne 21. 2. 2007, ki je postal v upravnem postopku dokončen z odločbo Ministrstva za finance št. ... z dne 31. 3. 2008. Izpodbijani sklep o izvršbi na denarne prejemke, ki ga je izdal Carinski urad A. dne 1. 7. 2008, po mnenju sodišča pomeni le nadaljevanje že začete izvršbe, tokrat na denarne prejemke tožnice, ki jih prejema pri izplačevalcu B. d.n.o., na podlagi izvršljive odločbe CU A. z dne 20. 2. 2006 o trošarinskem dolgu v višini 347.186,74 EUR z zakonskimi zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tudi po mnenju sodišča ima davčni organ kot upnik izbrisane družbe C. d.o.o., (odločba Carinskega urada A. zoper navedeno družbo je postala izvršljiva 27. 3. 2006), potem, ko je pravočasno v smislu 2. odstavka 394. člena ZGD uveljavil svojo terjatev do tožnice kot edine družbenice in ustanoviteljice navedene družbe in ki so jo na ta način zadele pravne posledice izbrisa po ZFPPod, z izdajo sklepa o izvršbi z dne 21. 2. 2007, možnost nadaljevati izvršbo s spremembo predmeta izvršbe, tako kot v obravnavanem primeru.

Po 143. členu ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih s tem zakonom za posamezne vrste davkov ali v rokih, predpisanih z zakonom o obdavčenju, z izdajo sklepa o davčni izvršbi.

Predmet obravnavane zadeve je sklep o izvršbi na denarne prejemke dolžnice-tožnice, ki jih prejema pri izplačevalcu B. d.n.o.. Tudi po mnenju sodišča v tej zadevi obravnavani sklep pomeni le nadaljevanje pravočasno začete izvršbe. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da je davčni organ potem, ko zoper pravno osebo davčna izvršba ni bila uspešna in je bila le-ta izbrisana iz sodnega registra in prenehala obstajati (objava izbrisa dne 9. 1. 2007), pravočasno uveljavil svojo terjatev do tožnice kot aktivne družbenice (sklep o izvršbi z dne 21. 2. 2007), ki je postal dokončen v upravnem postopku. Zato tožbeni očitki, ki se nanašajo na pravne posledice izbrisa in odgovornosti poslovodje (direktorja) in s tem pasivnost tožeče stranke, v tem postopku ne vplivajo na drugačno odločitev, ker gre le za nadaljevanje davčne izvršbe na drugem predmetu izvršbe.

Izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih po 151. členu ZDavP-2 mora vsebovati. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih navaja tožena stranka, s katerimi zavrača pritožbene ugovore in kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, enaki pritožbenim, jih iz istih razlogov, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče v smislu določbe 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1). Ker v obravnavani zadevi obveznosti davčnega dolžnika niso bile poplačane, česar tožnica niti ne zatrjuje, je zato po mnenju prvostopni organ, s tem, ko je dne 1. 7. 2008 izdal v tem sporu izpodbijani sklep, utemeljeno nadaljeval izvršbo z drugim predmetom davčne izvršbe.

Po navedenem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, sodišče pa tudi našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, saj pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.