Jedro

Pravilna je materialnopravna ocena sodišč prve in druge stopnje o razmerju odgovornosti tožeče in druge tožene stranke 30% : 70% v breme druge tožene stranke.

Druga tožena stranka je prekršila cestnoprometno pravilo, ki uzakonja obveznosti voznika do pešcev. Če bi ravnal skrbno, bi glede na zadostno preglednost ceste v smeri njegove vožnje kljub zmanjšani vidljivosti moral in mogel zaznati otroka že, ko je hodil ali tekel po pločniku na desni strani cestišča v smeri njegove vožnje, ne pa šele, ko je stopil ali stekel na cesto.

Prispevek tožeče stranke, če ga vrednotimo po merilu razumno previdnega otroka iste starosti (7 let) ter enakih izkušenj (tožnik je šel že nekajkrat sam v trgovino) in razuma, je v tem, da je ravnal v nasprotju z drugim odstavkom 107. člena ZTVCP, ki določa, da mora pešec cesto prečkati na zaznamovanem prehodu za pešce.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Druga tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za plačilo 10.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 1999. Delno je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in toženima strankama naložilo, da morata tožeči stranki nerazdelno plačati 8.016.737 SIT z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 28. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 29. 6. 2003 pa v višini zakonskih zamudnih obresti. Toženi stranki je zavezalo tudi k nerazdelnemu plačilu mesečne rente od 1. 5. 1999 v zneskih, kot izhajajo iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Višji podrejeni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ocenilo je, da sta toženi stranki odškodninsko odgovorni za škodo, ki jo je utrpel tožnik v prometni nesreči 28. 8. 1989, pri čemer njegov prispevek k nastanku škode znaša 30%. Tožeči stranki je iz naslova pretrpljene nepremoženjske škode za telesne bolečine prisodilo 20.000.000 SIT, za strah 1.000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 35.000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 3.000.000 SIT. Pri odmeri pravične odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je upoštevalo nadomestilo za invalidnost, ki ga prejema tožnik, tako da je odškodnino iz tega naslova znižalo za 5.000.000 SIT. Rento zaradi izgube zaslužka je tožniku priznalo od njegove polnoletnosti (13. 5. 2000), rento zaradi trajno povečanih potreb pa že od 1. 5. 1999. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z dopolnilno sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je toženima strankama naložilo nerazdelno plačilo 48.058,50 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 28. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 29. 6. 2003 pa v višini zakonskih zamudnih obresti. Sicer je pritožbo tožeče stranke ter v celoti pritožbi toženih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti tožeče stranke je zvišalo tako, da ji je prisodilo 40.000.000 SIT.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta revizijo vložili tožeča in druga tožena stranka, obe iz vseh revizijskih razlogov.

Tožeča stranka predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da se upošteva največ 10% prispevek tožeče stranke k nastanku škode, da se zviša odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode in da se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti zaradi prejemanja nadomestila za invalidnost zniža največ za 3.000.000 SIT. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, saj je bil obseg škode, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči, znan že ob zaključku zdravljenja, zato je upravičen do odškodnine po cenah v tem trenutku z obrestmi od 15. 9. 1990 ali vsaj od 5. 4. 1991, ko se je iztekel rok za izplačilo odškodnine iz prvega odstavka 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju ZOR). Odločitev o 30% tožnikovi sokrivdi je materialnopravno zmotna. Mnenja izvedenca prometne stroke o načinu tožnikovega gibanja zaradi pomanjkanja materialnih dokazov temeljijo le na domnevah, zato so za odločitev v zadevi neuporabna. Druga tožena stranka bi se objektivne odgovornosti razbremenila le, če bi dokazala ekskulpacijske razloge. V tem delu sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Če bi bila druga tožena stranka bolj pozorna, bi ustrezno reagirala, ko je tožnik prečkal vozišče. Ni zanemarljivo, da se je nesreča zgodila v bližini prehoda za pešce, v njej pa sta bila udeležena dva izrazito neenakopravna udeleženca. Prisojena denarna odškodnina za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi skaženosti je prenizka, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa je sodišče na račun tožnikovega prejemanja nadomestila za invalidnost preveč znižalo.

Druga tožena stranka predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno, da sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožniku prisodi nižjo odškodnino za nepremoženjsko škodo in nižjo rento. Navaja, da je treba primarni vzrok za prometno nezgodo iskati na strani tožeče stranke, ki je kršila cestnoprometne predpise. Nasprotno je druga tožena stranka vozila zelo počasi, kar je ob pravilni uporabi materialnega prava narekovalo ugotovitev razmerja sokrivde 50% za tožečo in 50% za drugo toženo stranko. Odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode odstopa navzgor od višine odškodnin v takšnih ali podobnih primerih. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti bi moralo sodišče v celoti upoštevati nadomestilo za invalidnost, ki ga prejema tožnik. Kar zadeva rento, je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo dokazni predlog, naj se pribavijo podatki o neto plačah natakarjev. Poleg tega je sodišče tožeči stranki dvakrat priznalo izdatke za prehrano, saj prisojena renta po eni strani temelji na predpostavki, koliko naj bi tožnik mesečno zaslužil, po drugi strani pa na tem, kolikšni bi bili stroški v domu starejših občanov. Teh izdatkov tožnik nima, saj se prehranjuje doma.

Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Tožeča stranka na revizijo druge tožene stranke ni odgovorila.

Druga tožena stranka v odgovoru na revizijo tožeče stranke predlaga, naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne. Opozarja, da je bil tožnik tisti, ki je kršil cestnoprometne predpise. Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo meni, da sta nižji sodišči tožniku prisodili previsoko odškodnino.

Reviziji nista utemeljeni.

Glede neutemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka: Tožniku ni mogoče prisoditi odškodnine za nepremoženjsko škodo po razmerah v času zaključka zdravljenja 15. 9. 1990. Povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega (drugi odstavek 189. člena ZOR). Res je citirana določba uvrščena v poglavje o obsegu povrnitve premoženjske škode, vendar pa je utrjeno stališče sodne prakse, da se enako pravilo, kot velja za premoženjsko škodo, uporablja tudi pri prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo. Iz interpretacije 200. člena ZOR, zlasti njenega drugega odstavka o odmerjanju odškodnine za nepremoženjsko škodo, izhaja, da se odmerja po stanju višine nepremoženjske škode na dan odločanja pred sodiščem prve stopnje.

Revizijsko stališče, da gredo tožeči stranki zamudne obresti od 5. 4. 1991, ko se je iztekel 14-dnevni rok za izplačilo odškodnine iz prvega odstavka 919. člena ZOR, pa je v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 6. 2002, ki določa, da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo oškodovancu pripadajo od uveljavitve Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001) dalje, če zamuda ni nastala pozneje.

Sklicevanje na določilo prvega odstavka 919. člena ZOR, ki se nanaša na obveznost zavarovalnice, izvirajoče iz sklenjene zavarovalne pogodbe, je napačno, ker med pravdnimi strankami ne gre za razmerje iz poslovne, temveč neposlovne obveznosti. Druga tožena stranka ni tožena kot pogodbenik, ampak kot odškodninsko odgovorna oseba, obveznost prve tožene stranke pa temelji neposredno na samem zakonu, in sicer na določilu 941. člena ZOR, ki ureja tako imenovano direktno tožbo.

Glede razmerja odgovornosti tožeče in druge tožene stranke: Bistvene prvine dejanske podlage, ugotovljene na prvih dveh stopnjah sojenja, na katere je bilo vezano revizijsko sodišče pri preizkusu revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s presojo razmerja odgovornosti tožeče in druge tožene stranke, so: - tožnik se je poškodoval 28. 8. 1989 v prometni nezgodi v Mariboru; - drugi toženec se je peljal iz smeri Maribora proti Radvanju, tožnik, takrat star 7 let, pa se je peš vračal iz trgovine in mu je prihajal nasproti po pločniku na desni strani, gledano v smeri vožnje drugega toženca; - cestišče je prečkal na delu, kjer sicer ni prehoda za pešce, vendar med dvema prehodoma za pešce, tako, da je tekel pravokotno na vzdolžno os ceste; - deževalo je, zato je bilo cestišče mokro in spolzko; - hitrosti vožnje drugega toženca ni bilo mogoče natančno ugotoviti (zaradi dežja sledi zaviranja niso bile vidne), znašala je približno 50km/uro; - nesrečo bi bilo mogoče preprečiti, če bi drugi toženec vozil približno 35 km/uro; - kljub dobri preglednosti je voznik otroka zaznal šele, ko je ta stopil na cesto.

Ker so revizijsko sodišče in stranki vezani na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 - ur. p. b., ZPP), razloga nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Vse tiste revizijske navedbe tožeče stranke, ki so po vsebini prikrita polemika z dokazno oceno, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje in kasneje sprejelo sodišče druge stopnje (npr. trditve, ki skušajo omajati ugotovitve o načinu gibanja tožeče stranke), so zato neupoštevne in ne zahtevajo podrobnejšega odgovora.

Kar zadeva kritiko, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na odgovornost druge tožene stranke, velja opozoriti, da lahko nestrinjanje z uporabo materialnega prava ali z dokazno oceno pomeni le grajo uporabe materialnega prava ali ugotovitve dejanskega stanja, ki ne more prerasti v kritiko postopka.

Imetnik je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 177. člena ZOR). Kadar je več okoliščin, ki jih izkustveno štejemo za vzrok (na eni strani je vzrok v nevarni stvari, na drugi pa ravnanje oškodovanca), je treba pretehtati pomen teh okoliščin v razmerju z vzrokom, za katerega odgovarja objektivno odgovorna oseba. Izhajajoč iz v praksi splošno sprejetega stališča, da je oprostitvene razloge treba obravnavati kot izjeme, je pravilna materialnopravna ocena sodišč prve in druge stopnje o razmerju odgovornosti tožeče in druge tožene stranke 30% : 70% v breme druge tožene stranke.

Druga tožena stranka je prekršila cestnoprometno pravilo, ki uzakonja obveznosti voznika do pešcev. Ko se približuje zaznamovanemu prehodu za pešce, mora voznik voziti posebno previdno in s tolikšno hitrostjo, da lahko ustavi vozilo pred prehodom za pešce, če je to potrebno. Na delu ceste, po katerem hodijo otroci ali so postavljeni prometni znaki o udeležbi otrok v prometu, mora voznik voziti posebno previdno in s tolikšno hitrostjo, da lahko ustavi vozilo, če je to potrebno (drugi in tretji odstavek 30. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, Uradni list SFRJ, št. 50/88 in nasl., v nadaljevanju ZTVCP). Pritrditi je mogoče oceni sodišč prve in druge stopnje, da drugi toženec, ki je upravljal z nevarno stvarjo - osebnim avtomobilom med vožnjo ni bil dovolj pozoren na dogajanje na in ob cestišču. Če bi ravnal skrbno, bi glede na zadostno preglednost ceste v smeri njegove vožnje kljub zmanjšani vidljivosti moral in mogel zaznati otroka že, ko je hodil ali tekel po pločniku na desni strani cestišča v smeri njegove vožnje, ne pa šele, ko je stopil ali stekel na cesto.

Prispevek tožeče stranke, če ga vrednotimo po merilu razumno previdnega otroka iste starosti (7 let) ter enakih izkušenj (tožnik je šel že nekajkrat sam v trgovino) in razuma, je v tem, da je ravnal v nasprotju z drugim odstavkom 107. člena ZTVCP, ki določa, da mora pešec cesto prečkati na zaznamovanem prehodu za pešce. Čeprav je merilo, po katerem se presoja skrbnost povzročitelja škode v razmerju do otrok kot potencialnih oškodovancev strožje, kar velja tudi za udeležence v cestnem prometu (3. člen ZTVCP), je odločilno, da je tožnik, ki ni bil popolnoma nevešč hoje po pločniku ob glavni cesti, moral in mogel vedeti, kakšne posledice lahko povzroči kršitev dolžnostnega ravnanja v cestnem prometu.

Glede višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo: Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu) glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišči prve in druge stopnje sta z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (20.000.000 SIT), strah (1.000.000 SIT), duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti (40.000.000 SIT) in duševne bolečine zaradi skaženosti (3.000.000 SIT) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na 9. do 12. strani in razloge sodbe sodišča druge stopnje na 9. do 15. strani sodbe).

V obravnavani zadevi, v kateri je oškodovanec utrpel katastrofalno škodo, še tako visoka denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ne more odpraviti prizadetosti v njegovi osebni sferi, ampak lahko pomeni določeno zadoščenje, ki naj omili njegove težave. Revizijske navedbe in sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 484/91 ne omogočajo sklepanja, da bi nižji sodišči pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo odstopili od ustaljene sodne prakse. Absolutnih zneskov prisojenih odškodnin ni mogoče primerjati, ker je celotna odškodnina sestavljena iz več elementov, odmera vsake oblike nepremoženjske škode pa je odvisna od številnih okoliščin posamičnega primera. Razpon odškodnin za posamezno vrsto telesnih poškodb je zato lahko zelo velik. Konkreten škodni primer, v katerem je sodišče tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode skupaj prisodilo 358,1 povprečnih neto plač, spada v VI. skupino Fischerjevega sistema razvrstitve poškodb, v kateri se odškodnine gibljejo med 89 in 453 povprečnih neto plač (izjemno hudi primeri).(1) Tožeča in druga tožena stranka grajata odločitev sodišča v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, od katere je odštelo nadomestilo za invalidnost, in sicer tožeča stranka meni, da je sodišče denarno odškodnino za to obliko nepremoženjske škode na ta račun preveč znižalo, druga tožena stranka pa, da "bi moralo invalidnino, ki jo tožnik prejema oziroma jo bo prejemal, upoštevati v celoti". Pri ugotavljanju pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti sodišče upošteva tudi nadomestilo za telesno okvaro, do katerega ima oškodovanec pravico po predpisih o invalidskem zavarovanju, in na podlagi vseh okoliščin primera po prostem preudarku ugotovi, v kolikšni meri nadomestilo za telesno okvaro vpliva na višino denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode (načelno pravno mnenje zvezne skupne seje, Poročilo VSS 2/85, stran 2). Ker gre pri uporabi prostega preudarka iz 216. člena ZPP za način ugotavljanja pravno relevantnih dejstev, ne pa za pravno vprašanje, v tem delu oba revidenta uveljavljata nedopusten revizijski razlog nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Glede revizijskih ugovorov druge tožene stranke v zvezi z rentnim zahtevkom: Kar zadeva kritiko druge tožene stranke, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog, naj se pribavijo podatki o neto plačah natakarjev v treh gostinskih lokalih v Mariboru, revizijsko sodišče lahko le ponovi, kar je pojasnilo že sodišče druge stopnje. Podatki o plačah natakarjev iz ožjega geografskega območja ne bi mogli nuditi objektivnejše ocene od podatkov Statističnega urada Republike Slovenije, ki pokrivajo celotni teritorij države. Revizijska trditev o nesorazmerju med višino prisojene rente 182.426 SIT in neto plačo natakarja je zavajajoča, saj navaja k sklepu, da je sodišče tožeči stranki priznalo le rento zaradi izgubljenega zaslužka, kar pa ne drži. Znesek 182.426 SIT je seštevek rente zaradi trajno povečanih potreb v višini 25.939 SIT in rente zaradi izgube zaslužka v višini 156.487 SIT. Končno je neutemeljen tudi očitek, da naj bi sodišči tožeči stranki v okviru rente zaradi trajno povečanih potreb nepravilno priznali izdatke za prehrano, ker se oškodovanec prehranjuje doma. Izračun v denarju izraženih povečanih potreb tožeče stranke temelji na podatkih o stroških oskrbe v Domu ..., natančneje na ceni za "dodatno oskrbo II". Druga tožena stranka se je z vsebino dopisa Doma ... in posredovanimi podatki seznanila na naroku za glavno obravnavo 23. 3. 2006. Na to procesno gradivo ni imela nobenih pripomb niti ni predlagala dopolnitve dokaznega postopka v smeri, kateri so elementi kalkulacije cene za "dodatno oskrbo II". Sodišče druge stopnje ji je zato pravilno odgovorilo, da je glede tega ugovora v pritožbenem postopku prekludirana. Še toliko bolj to velja za revizijski postopek, k čemur je mogoče dodati, da je sporno vprašanje dejanske narave, zato že v načelu ne more biti predmet izpodbijanja z revizijo.

Revizijsko sodišče je neutemeljeni reviziji pravdnih strank zavrnilo (378. člen ZPP).

Strokovni izrek temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP. Revizijsko sodišče je odločilo, da druga tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo tožeče stranke, saj ta, glede na njegovo vsebino, ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): D. Jadek Pensa et al., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba 2001, stran 760.