Jedro

Po oceni revizijskega sodišča ni zakonske ovire za uveljavljanje zahtevkov, ki merijo na civilno delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku (brez predhodnega nepravdnega postopka in morebitne napotitve na pravdo), seveda le, če to upravičujejo posebne okoliščine, ki jih je zato v pravdnem postopku nujno ugotoviti. Tako načelno stališče je izraženo že v dosedanji sodni praksi.

Pri presoji utemeljenosti dajatvenega zahtevka namesto stvarnopravnega je potrebna previdnost in posebno skrbna presoja okoliščin, ki vplivajo na odločitev o utemeljenosti dajatvenega zahtevka. Stvarnopravno upravičenje je namreč nastalo po zakonu samem, torej originarno, lastninska pravica pa je najmočnejša (stvarna) pravica.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v celoti, sodba sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu (zavrnitev tožničinega zahtevka za plačilo tolarske protivrednosti 5000 DEM, 303.650,00 SIT in 20.000,00 SIT, vse spp), razveljavita, in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na izplačilo skupnih denarnih prihrankov in denarnega zahtevka za izplačilo polovičnega deleža vrednosti garaže, pridobljene v času trajanja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo iz vseh razlogov po 385. členu Zakona o pravdnem postopku. V reviziji opisuje razloge, zakaj se je tožnica odločila uveljavljati obligacijski zahtevek za izplačilo njenih vlaganj v garažo: garaža je pritiklina stanovanjske hiše toženčevih staršev, ki so bili v času izgradnje garaže formalnopravni lastniki hiše in pomožnih prostorov. Opozarja na stališče sodne prakse, da vlaganja v premoženje enega partnerja preoblikujejo izključno lastnino le-tega v skupno lastnino obeh, odvisno od višine sovlaganj. V konkretnem primeru gre za vračilo investicij tožnice, vloženih v adaptacijo garaže, s čimer se na tej niso spremenila lastninskopravna razmerja in v preostalem delu zahtevka za vračilo denarnih prihrankov tožnice, ki jih je toženec uporabil izključno za svojo korist, nakup osebnega avtomobila po tem, ko je njuna življenjska skupnost že razpadla. Po mnenju revidenta ima tožnica upravičen pravni in dejanski interes, da v skladu z 210. členom ZOR uveljavlja vračilo vloženih sredstev in tistega dela skupnih prihrankov, ki so bili uporabljeni izključno v korist drugega partnerja. Tožeča stranka se je ves čas zavedala, da ne more uspeti s stvarnopravnim zahtevkom na garaži glede na formalno in dejansko lastništvo na njej v času, ko se je investicija izvajala. Takrat je bila to last toženčevega očeta. Stališče, da bi tožeča stranka morala uveljavljati ugotovitev obsega skupnega premoženja in šele v nepravdnem postopku uveljavljati njegovo delitev, je nepravilna.

Tožnica je s tožbo zahtevala povračilo le tistega dela na skupnem premoženju, ki ga ni bilo mogoče razdeliti. Tožnica je ocenila, da nima stvarnopravnega zahtevka na garažnem objektu, to je ocenil tudi toženec, ki je nasprotno tožbo umaknil. Glede denarnih sredstev pa je izkazan izključno dajatveni zahtevek, saj generičnih stvari, ki niso individualno opredeljene, v naravi ni mogoče deliti, ampak je mogoče zahtevati njihovo izročitev oziroma izplačilo.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija le formalno opredeljeno uveljavlja tako kršitev, kar pa ne zadostuje za preizkus tovrstnega očitka v revizijskem postopku.

Utemeljeno revizija graja uporabo materialnega prava v izpodbijani odločbi. Stališče pritožbenega sodišča, da je mogoče v pravdnem postopku zahtevati ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem, in šele po pravnomočni odločitvi v takem postopku zahtevati delitev skupnega premoženja po pravilih nepravdnega postopka, je zelo načelna, vendar prestroga. Res je, da je tak potek pravdnih dejanj (uveljavljanja pravic in postavljanja zahtevkov) običajen med zakonci oziroma izvenzakonskimi partnerji, katerih skupnost je razpadla, vendar ni mogoče razlagati določil Zakona o zakonski zvezi (ZZZDR), ZPP niti Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) tako ozko. Takšna razlaga bi pripeljala do v teh predpisih nepredvidene situacije, ko bi vložitev predloga za razdružitev skupnega premoženja v nepravdnem postopku predstavljala procesno predpostavko za dopustnost vložitve tožbe zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem, pač glede na zakonsko domnevo, da sta deleža zakoncev oziroma partnerjev na skupnem premoženju enaka. Niti razlaga določb 51. do 62. člena ZZZDR, 187. člena ZPP, in 13. poglavja ZNP niti temeljna načela pravne ureditve ne terjajo tako strogega in formalističnega pristopa. Pri doslednem uveljavljanju razlage vrstnega reda vložitve zahtevkov v takih primerih bi bilo potrebno tako tožbo celo zavreči, kar pa vodi v absurd in lahko pripelje celo do kršitve ustavno zajamčene pravice do sodnega varstva. Po oceni revizijskega sodišča ni zakonske ovire za uveljavljanje zahtevkov, ki merijo na civilno delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku (brez predhodnega nepravdnega postopka in morebitne napotitve na pravdo), seveda le, če to upravičujejo posebne okoliščine, ki jih je zato v pravdnem postopku nujno ugotoviti. Tako načelno stališče je izraženo že v dosedanji sodni praksi.

Pri presoji utemeljenosti dajatvenega zahtevka namesto stvarnopravnega je potrebna previdnost in posebno skrbna presoja okoliščin, ki vplivajo na odločitev o utemeljenosti dajatvenega zahtevka. Stvarnopravno upravičenje je namreč nastalo po zakonu samem, torej originarno, lastninska pravica pa je najmočnejša (stvarna) pravica. Znano je stališče sodne prakse, da je višina vlaganj in iz tega izhajajoča višina (so)lastniškega deleža, lahko odločilnega pomena za utemeljenost dajatvenega zahtevka oziroma utemeljenost ugotovitvenega, in je mogoče ob delitvi skupnega premoženja enemu zakoncu prisoditi nepremičnino v celoti, drugemu pa izplačilo vrednosti v naravi ugotovljenega deleža (če je ta majhen). Sodna praksa v nekdanji skupni državi o tem pravnem vprašanju pa se je izrekla tudi še o drugih situacijah, npr.: stvarna pravica se v mejah dispozicije strank lahko spremeni v obligacijsko pravico in lahko zato en zakonec zahteva izplačilo denarnega ekvivalenta za svoj prispevek k pridobitvi skupnega premoženja, toda samo ob soglasju drugega zakonca. Za odločitev v takem sporu je lahko odločilno tudi, če bi bil zaradi večjega števila solastnikov otežen postopek za ugotavljanje deleža zakoncev na nepremičnini v skupni lasti, lahko zakonec namesto stvarnopravnega uveljavlja obligacijski zahtevek za izplačilo ustreznega nadomestila v denarju. Prav tako je po stališču sodne prakse lahko odločilnega pomena dejstvo, da so stvari po svojem značaju in namenu namenjene le enemu zakoncu, pa jih drugi zato ob delitvi skupnega premoženja ne more zahtevati v naravi (prim. Pregled sodne prakse in literature VS SRS in CSND, Ljubljana, 1984, str. 53). Opisana sodna praksa vodi k oceni, da je potreben obstoj nekih posebnih okoliščin in/ali soglasja zakoncev, da stvarno upravičenje preide v obligacijsko.

V obravnavanem primeru je za pravilno odločitev torej pomembno, kakšna je poleg vrednosti same garaže, tudi vrednost in gospodarski pomen tega objekta za celotno nepremičnino, katere lastnik je bil toženčev oče, toženec pa jo je podedoval. Ni bilo ugotovljeno, kaj predstavlja vrednost garaže v primerjavi s to celoto. Tudi težavnost ugotavljanja in delitve skupnega premoženja je lahko odločilna za materialnopravno presojo takega zahtevka, kot ga je postavila tožnica. Glede na toženčeva razpolaganja z nasprotnim zahtevkom za ugotovitev, da garaža spada v skupno premoženje, na katerem sta deleža partnerjev enaka (o njem je bilo odločeno s sodbo na podlagi odpovedi, ki je del sodbe prve stopnje), velja opozoriti, da to njegovo razpolaganje ni brez pomena za presojo vprašanja, ali je toženec morebiti soglašal s spremembo stvarne pravice tožnice v obligacijsko, seveda ob predhodni ugotovitve obstoja stvarne pravice (za kar obstaja tudi trditvena podlaga tožene stranke). Vsa ta vprašanja načenja revizija (in so bila tudi del trditvene podlage tožeče stranke med postopkom), so pa po oceni revizijskega sodišča tudi odločilna za pravilno materialnopravno presojo zahtevka glede upravičenosti izplačila vlaganj tožnice v garažo. Utemeljen je tudi očitek revizije glede neutemeljenosti zavrnitve zahtevka za izplačilo skupnih prihrankov. Iz trditvene podlage pravdnih strank med postopkom je razvidno, da so skupni prihranki obstajali v času razpada izvenzakonske skupnosti pravdnih strank in da so bili porabljeni v korist le enega partnerja, ki je bil na ta način obogaten. Za pravilno presojo o višini obogatitve pa je odločilnega pomena odgovor na vprašanje, na kakšen način sta izvenzakonska partnerja razdelila nesporno premično skupno premoženje, saj bo le takrat mogoče pravilno presoditi to vprašanje.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, zaradi tega pa tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je moralo skladno z drugim odstavkom 395. člena ZPP razveljaviti obe sodbi in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posebni napotki za nadaljnji postopek niso potrebni, saj je iz dosedanje obrazložitve razvidno, katere so (lahko) odločilne okoliščine, ki jih bo potrebno raziskati, in ki bodo odgovorile na vprašanje o utemeljenosti ali delni utemeljenosti tožbenega zahtevka v tej pravdni zadevi.

Izrek o pravdnih stroških temelji na določilu 3. odstavka 166. člena ZPP.