Jedro

Toženca sta zakonca in kupljena nepremičnina pa njuno skupno premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja njune skupnosti. Na pravno naravo tako pridobljenega premoženja (v smislu skupnega premoženja) ne more vplivati okolnost, da sta v kupoprodajni pogodbi navedena oba kot kupca s polovičnim deležem na kupljeni nepremičnini (drugi odstavek 56. člena ZZZDR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da morata toženca solidarno plačati tožniku 752.071,36 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.1997 dalje in znesek 295.065,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.1999 dalje, medtem ko je višji zahtevek zavrnilo. Toženca je obsodilo tudi na plačilo stroškov postopka, ki so nastali tožniku. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zoper navedeno sodbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Toženca sta z revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava in predlagala, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožnikov zahtevek zavrne ali pa naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. V reviziji poudarjata toženca, da sta od tožnika kupila nepremičnino vsak do ene polovice in da zato ni podlage za njuno solidarno obveznost glede sporne terjatve. Pri odločitvi neutemeljeno ni upoštevno, da sta tožniku 1.000 DEM v tolarjih že plačala. Pri odločanju tudi ni upoštevano, da je bila med strankama dogovorjena valutna klavzula. Sicer pa menita, da sta nepremičnino preplačala.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Spor pravdnih strank izvira iz kupne pogodbe z dne 30.7.1993. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da toženca nista plačala tožniku celotne terjatve iz kupne pogodbe ter da mu dolgujeta še zneska 752.071,36 SIT in 295.065,90 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper tako odločitev sodišč nižjih stopenj uveljavljata toženca naslednje ugovore: da nista solidarna plačnika, da sta 1.000 DEM plačala več kot sta ugotovili sodišči nižjih stopenj in da pri odločanju ni bil upoštevan dogovor o valutni klavzuli. Revizijsko sodišče ocenjuje, da predstavljajo tista revizijska izvajanja, ki zadevajo oceno potrdil o delnih plačilih kupnine ter izpovedi pravdnih strank o tem, nasprotovanje tožencev sprejeti dokazni oceni sodišč nižjih stopenj tudi v zvezi z upoštevanjem plačila 1.000 DEM. Ker pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče navedenih revizijskih izvajanj ni moglo upoštevati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ostala revizijska izvajanja so materialnopravne narave, zaradi česar so sicer dovoljena, niso pa po oceni revizijskega sodišča utemeljena. Po revizijskih izvajanjih sicer ni sporna v pogodbi pravdnih strank dogovorjena valutna klavzula, je pa sporna njena uporaba. Namen take klavzule je, da si stranki z dogovorom o njej zagotovita ohranitev realne vrednosti dogovorjenih dajatev. Tako valutna klavzula omogoča ugotovitev tolarske vrednosti v tuji valuti dogovorjene terjatve tudi na dan njene dospelosti v plačilo. To je bilo po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj v obravnavanem primeru tudi storjeno in na taki podlagi je bila ugotovljena obveznost tožencev do tožnika. Od zapadlosti terjatve dalje pa je tožnik smel zahtevati od tožencev tudi plačilo pogodbenih obresti, ker so bile te po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj dogovorjene. Ob takem stanju tako niso razumljiva in tudi ne utemeljena revizijska izvajanja tožencev, s katerimi uveljavljata zmotno uporabo pogodbenih določil, ki se nanašajo na valutno klavzulo in pogodbene obresti. V zvezi s tem je opozoriti toženca še na to, da je tudi sodišče druge stopnje obširno odgovorilo v svoji sodbi na podobna pritožbena izvajanja (tretja stran sodbe sodišča druge stopnje). Neutemeljena so končno tudi revizijska izvajanja, s katerimi se izpodbija odločitev o nerazdelni obveznosti tožencev. Ugotovljeno je bilo, da sta toženca zakonca in kupljena nepremičnina njuno skupno premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja njune skupnosti. Na pravno naravo tako pridobljenega premoženja (v smislu skupnega premoženja) ne more vplivati okolnost, da sta v kupoprodajni pogodbi navedena oba kot kupca s polovičnim deležem na kupljeni nepremičnini. Namreč po določilu drugega odstavka 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih odgovarjata zakonca nerazdelno za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem. Odločitev sodišč nižjih stopenj, po kateri morata toženca kot kupca nerazdelno plačati preostale obveznosti iz kupoprodajne pogodbe v zvezi z nabavo skupnega premoženja, je zato materialnopravno pravilna. To pomeni, da drugačna revizijska izvajanja niso utemeljena.

V skladu z navedenimi razlogi ugotavlja revizijsko sodišče, da revizija tožencev v smeri zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Njuno revizijo je zato zavrnilo (378. člen ZPP).