Jedro

Po vložitvi tožbe in modificirane tožbe je sodišče prve stopnje obe skupaj vročilo toženki v odgovor. Ker je zavzelo pravilno stališče, da gre tožbo in modificirano tožbo šteti za enotno vlogo, gredo toženki le stroški odgovora na tožbo, ne pa tudi stroški odgovora na modificirano tožbo. Pravilno je torej ugotovilo, da separatni stroški, ki jih toženka uveljavlja v zvezi z odgovorom na modificirano tožbo, niso nastali in je njen predlog za povračilo teh stroškov utemeljeno zavrnilo.

Sodna praksa ne podpira pritožbenih trditev, da bi sodišče moralo v primeru delnega zavrženja tožbe stroške samostojno odmeriti skladno s sedmim in osmim odstavkom 163. člena ZPP.

Večinska sodna praksa je zavzela stališče, da so stroški v zvezi z začasno odredbo del pravdnih stroškov, o katerih se odloča s končno odločbo glede na uspeh v celotnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 223,99 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženkin predlog za povrnitev separatnih stroškov zavrnilo (I. točka izreka) ter sklenilo, da bo o stroških postopka v zvezi z ugovorom zoper sklep o začasni odredbi odločeno s končno odločbo (II. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje iz vseh zakonsko dopustnih razlogov. Navaja, da nikoli ni zahtevala povrnitve separatnih stroškov, zato je sodišče prve stopnje odločalo mimo njenega zahtevka. Ker sta modificirana tožba in predlog za izdajo začasne odredbe pravnomočno zavržena, bi moralo sodišče o teh stroških odločiti ločeno od glavne stvari, saj s tem zavrženim delom ne bo več izvajan dokazni postopek in se o njem ne bo vsebinsko odločalo. Zato gre šteti, da je tožnik s tem delom v celoti propadel in mora toženki povrniti stroške. Sodišče prve stopnje bi moralo v izreku sklepa odločiti, da bo o stroških v zvezi z modificirano tožbo odločeno s končno odločbo. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev postopkovnih pravil. Nadalje navaja, da je postopek zavarovanja samostojen postopek, v katerem je bilo odločeno s končno odločbo in sodišče prve stopnje neutemeljeno ni odločalo o teh stroških. V zvezi s tem prilaga dve odločbi iz sodne prakse. Toženka predlaga spremembo sklepa v smeri, da se ji priznajo priglašeni stroški, podrejeno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem ter predlog za izdajo začasne odredbe (list. št. 1), naknadno pa je podal modifikacijo tožbenega zahtevka in ponovni predlog za izdajo začasne odredbe (list. št. 73). Toženka je podala ugovor zoper sklep o začasni odredbi (list. št. 110) ter odgovor na tožbo (list. št. 118). S sklepom z dne 16. 7. 2021 je sodišče prve stopnje tožbo v delu, v katerem je bila modificirana, zavrglo, sklep o začasni odredbi pa razveljavilo in predlog prav tako zavrglo, vse iz razloga obstoja litispendence. Sklep je postal pravnomočen 26. 8. 2021 (list. št. 143). Toženka je vložila pravočasni predlog za izdajo dopolnilnega sklepa (list. št. 162) in sodišču predlagala, da zaradi zavrženja tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe ločeno od glavne stvari odloči o stroških postopka, to je o nagradi za sestavo odgovora na modificirano tožbo (1800 točk) in nagradi za ugovor zoper sklep o začasni odredbi (2000 točk), vključno z materialnimi stroški in pripadajočim DDV. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženkin predlog zavrnilo zato, ker separatni stroški niso nastali in ker bo o stroških odločilo na podlagi uspeha v pravdi s končno odločbo. Posledično je sprejelo tudi odločitev, da bo o stroških ugovora zoper sklep o začasni odredbi odločalo s končno odločbo.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Navedba, da toženka s predlogom ni zahtevala povračila separatnih stroškov, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je toženka na tretji strani odgovora na tožbo (list. št. 119) izrecno navedla, da ji je tožnik po svoji krivdi povzročil pravdne stroške za sestavno odgovora na modificirano tožbo. Pravilno je zato zaključilo, da je toženka zatrjevala pravno podlago po prvem odstavku 156. člena ZPP, po kateri mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju pravilno ugotovilo tudi, da separatni stroški niso nastali, kar toženka v pritožbi izrecno ne izpodbija. Tožnik je vložil tožbo z zahtevkom, da v skupno premoženje spada tudi nepremičnina. Naknadno je v postopku navedel, da je toženka brez njegovega soglasja nepremičnino prodala ter z modificirano tožbo uveljavljal, da v skupno premoženje spada denarni znesek. Po vložitvi tožbe in modificirane tožbe je sodišče prve stopnje obe skupaj vročilo toženki v odgovor. Ker je zavzelo pravilno stališče, da gre tožbo in modificirano tožbo šteti za enotno vlogo, gredo toženki le stroški odgovora na tožbo, ne pa tudi stroški odgovora na modificirano tožbo. Pravilno je torej ugotovilo, da separatni stroški, ki jih toženka uveljavlja v zvezi z odgovorom na modificirano tožbo, niso nastali in je njen predlog za povračilo teh stroškov utemeljeno zavrnilo. Toženka se neutemeljeno sklicuje tudi na sedmi in osmi odstavek 163. člena ZPP, saj je v obravnavani zadevi prišlo do delnega zavrženja tožbe ter je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da bo navedeno okoliščino upoštevalo pri uspehu pravdnih strank v postopku, ko bo o stroških odločalo v končni odločbi. Sodna praksa ne podpira pritožbenih trditev, da bi sodišče moralo v primeru delnega zavrženja tožbe stroške samostojno odmeriti skladno s sedmim in osmim odstavkom 163. člena ZPP.2 Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo v izreku sklepa odločiti, da bo o stroških odločeno s končno odločbo. Sodišče ima v določilih ZPP podlago za odločitev o stroških postopka v končni odločbi in mu iz tega razloga ni treba izdajati posebnega sklepa.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s priglašenimi stroški v postopku zavarovanja, to je za ugovor zoper sklep o začasni odredbi. Sodišče prve stopnje v sklepu in toženec v odgovoru na pritožbo sta pravilno obrazložila, da je večinska sodna praksa zavzela stališče, da so stroški v zvezi z začasno odredbo del pravdnih stroškov, o katerih se odloča s končno odločbo glede na uspeh v celotnem postopku.3 Odločbi, ki jih toženka navaja v pritožbi, odstopata od večinske sodne prakse, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna tudi v zvezi s stroški v postopku zavarovanja.

8. Ker pritožbeno sodišče tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu z drugo točko 365. člena ZPP potrdilo.

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo, pri čemer pritožbena vrednost znaša 2.846,74 EUR,4 to je 300 točk, kar znaša 180 EUR, materialni stroški znašajo 3,6 EUR, skupaj 183,60 EUR, davek na dodano vrednost znaša 40,39 EUR, skupaj 223,99 EUR.

1 Primerjaj odločbe: VSM I Cpg 337/2016, VSL I Cp 1037/2015, VSL I Cp 3343/2014, VDSS Pdp 368/2012 in druge. 2 VSL sklepi: II Cp 1662/2013, II Cp 680/2019, II Cp 2524/2015, II Cp 2748/2012, I Cpg 299/2019, I Cp 444/2019, I Cp 1007/2016 in drugi. 3 Toženka je zahtevala, da sodišče odloči o njenih posebej priglašenih stroških v višini 3800 odvetniških točk, kar znaša 2.280 EUR, skupaj z materialnimi stroški v višini 28,8 EUR, 22 % DDV v višini 507,94 EUR in sodno takso v višini 30 EUR pa 2.846,74 EUR.