Jedro

Razmerje med tožnico in njeno pooblaščenko je mandatno razmerje, v katerem odvetnik ne prevzame odgovornosti za uspeh svojega dela, temveč odgovarja le za škodo, ki bi nastala zaradi njegovega nestrokovnega ali nevestnega dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 2.747,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.4.2005 dalje do plačila, v roku 15 dni in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, prav tako v roku 15 dni. Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženki v roku 15 dni povrniti 42,84 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ne prej veljavni Zakon o temeljnih lastninskopravnih – ZTLR in ne sedaj veljavni Stvarnopravni zakonik – SPZ, ne dopuščata posesti pravice, posestno varstvo je namenjeno le varstvu posesti stvari. Ker je odvetnica S. T. vložila posestno tožbo namesto konfesorne, je pritožbeno sodišče na podlagi materialnega prava tožbeni zahtevek zavrnilo. Odvetnica je tožnici strokovno napako priznala in ji ponudila vložitev lastninske tožbe, kar pa je tožnica zavrnila, zato jo je odvetnica napotila na toženko z zahtevkom za povrnitev škode, saj je tam imela zavarovano odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje je sodbo oprlo predvsem na judikat hrvaškega sodišča opr. št. VSH 34/87, kjer naj bi bila omenjena posest pravice negativne služnosti, čeprav tega ne slovenska zakonodaja in ne sodna praksa ne dopuščata, poleg tega pa odvetnici ta sodba ni bila znana. Sama je na zaslišanju povedala, da ni imela dostopa do spletnega pravnega portala IUS-info, kateri bi ji omogočil dostop do sodbe. Poleg tega gre za sodbo tujega sodišča in ne sodišča RS, ki bi bila za odvetnico v letu 2001 kakršnakoli usmeritev ali referenčna sodna odločitev. Šlo je izključno za napačno pravno nadziranje odvetnice, tožnica pa ne more nositi negativnih in škodljivih posledic za ravnanje svoje pooblaščenke. Če bi ji odvetnica pojasnila, da takšna tožba ni mogoča ali da je potrebno sprožiti nek drug postopek, tožnici stroški sodnega postopka ne bi nastali. Tudi če bi odvetnica navedeni judikat sodišča tuje države poznala, se nanj ni nikoli sklicevala, torej ne gre za to, da je odvetnica kolebala med različnimi pravnimi stališči ali stališči sodne prakse, ampak je sama sprejela napačno pravno stališče. Nepomembno je, če sedaj, skoraj 10 let po škodnem ravnanju odvetnice, sodišče prve stopnje najde neko odločitev sodišča tuje države, ki že v času odločanja ni mogla v ničemer vezati slovenskega sodišča, če pa odvetnica te prakse ni poznala. Ne drži, da bi sodna praksa to dopuščala, saj je odvetnici že sodnica tekom sojenja pojasnila, da takšna tožba ni mogoča in je zato odvetnica vložila spremembo tožbe ter to sporočila tožnici z dopisom z dne 19.6.2003, ki ga sodišče prve stopnje ignorira. V tem smislu odvetnice ni moglo presenetiti stališče višjega sodišča, saj je v navedenem dopisu sama obvestila tožnico, da obstaja možnost, da bo v posestnem sporu propadla. Sodišče prve stopnje se opira tudi na sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 915/2003, ki pa odvetnici v prvem postopku ni mogla biti znana. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da gre pri razmerju odvetnik – klient le za obligacijo prizadevanja in ne obligacijo uspeha, zato odvetnica T. ne more odgovarjati za neuspeh v postopku P 398/2002. Odvetnica je zavezana k skrbnosti po merilih strokovnjaka, česar pa v tem postopku ni dosegla. Na zaslišanju je 24.5.2010 tudi priznala, da je v postopku storila strokovno napako, na katero je bila že med postopkom opozorjena s strani sodnice, vendar napake ni uspela popraviti. Tožnica je kot pravni laik svoji odvetnici popolnoma zaupala, nato pa zaradi njene nestrokovnosti utrpela materialno škodo. Nesprejemljivo je tudi stališče sodišča prve stopnje, da vzročna zveza med delovanjem odvetnice in nastankom škode ni podana, saj če bi odvetnica ugotovila, da pravno varstvo iz naslova motenja posesti ni pravno dopustno, postopka sploh ne bi smela sprožiti in do nastanka stroškov ne bi prišlo. Sodne poravnave, na katere se sklicuje sodišče, sodišče ni pridobilo, saj toženka, na kateri je bilo dokazno breme, takšnega dokaznega predloga ni podala. V čem naj bi toženka uspela zadostiti obrnjenemu dokaznemu bremenu, da je škoda nastala brez krivde njene zavarovanke, je ostalo nepojasnjeno. Za takšen zaključek sodišče ne ponudi nikakršnih razlogov in v tem delu sodbe sploh ni mogoče preizkusiti. Sodišče se je spuščalo v argumentacijo določenih dejstev, na katere se toženka sploh ni sklicevala. Nikoli ni zatrjevala, da je do propada tožnice v zadevi in posledično plačila stroškov prišlo, ker naj bi zamudila rok za vložitev tožbe, ne glede na to, pa sodišče zatrjuje, da je temu tako. To pa ne drži. Razlog za neuspeh ni zamuda roka, ampak nemožnost vlaganja tovrstnih tožb. Četudi bi bila tožba vložena pravočasno, bi bila zavrnjena. To pa zadostuje za zaključek, da je odvetnica ravnala protipravno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka (pri čemer se do razlogov v točki 10 sodbe ni opredeljevalo, iz razloga ki bo razviden iz nadaljevanja) in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Sporni pravdni postopek zaradi motenja posesti, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Kopru, pod opr. št. P 398/2002, se je vodil v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR. Ta ni izključeval varstva posesti pravice, kot to trdi pritožba. Dopuščal jo je, omejena pa je bila na varstvo posesti stvarne služnosti in realnih bremen (75. čl. v zvezi s 3. odst. 70. čl. ZTLR). Iz komentarja zakona s primeri tožb in sodno prakso Toneta Frantarja, z naslovom Stvarno pravo, na katerega se je sklicevala tedanja tožničina odvetnica (zavarovanka toženke) in na katerega so se redno sklicevala tudi sodišča pri svojem odločanju, je izhajalo, da je posest negativne služnosti možna. Kot primer knjiga navaja odločbo VSH št. 34/87 – točka 9, stran 338. Ne drži torej pritožbena navedba, da ta odločba odvetnici ni mogla biti dostopna, niti trditev, da se toženka na to odločbo ni sklicevala. Že v odgovoru na tožbo je toženka pojasnila, da se je odvetnica za vložitev tožbe zaradi motenja posesti odločila prav na podlagi tega judikata. Tudi ne drži, da se odvetnica in sodišče na navedeno odločbo ne bi smela sklicevati, ker gre za odločbo tuje države. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je bilo v letu 1987 hrvaško sodišče eno od sodišč SFRJ, katere del je bila tudi Republika Slovenija. Šlo je torej za odločbo izdano na podlagi ZTLR, ki se je v RS uporabljal vse do sprejetja Stvarnopravnega zakonika v letu 2003, za odločbo, ki so jo v sodno prakso sprejela tudi slovenska sodišča, kar kaže tudi odločba Višjega sodišča v Celju sprejeta še v letu 2003 (Cp 915/2003).

Toženka je že v odgovoru pojasnila, da je odvetnica tožbo oprla na sodno poravnavo, s katero je bila dogovorjena prepoved odpiranja oken na dvorišče tožnice in je (tudi) v zvezi s tem predlagala vpogled v spis P 398/2002. Že iz motenjske tožbe izhaja trditev tožnic A. in S. Č. o sodni poravnavi, o obstoji katere in o njeni vsebini, je izpovedala tožnica S. Č. tudi v tem postopku (postopku zaradi plačila odškodnine). Zato ni bilo ovire, da se sodišče prve stopnje v razlogih za svojo odločitev, opre tudi na to poravnavo.

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da tožničini odvetnici ni mogoče očitati grobe napake, za katero bi po zavarovalni polici in 2. točki 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov (priloga B1), jamčila toženka. Sicer pa je profesionalna skrbnost urejena v 2. odst. 6. čl. Obligacijskega zakonika – OZ, ki kot merilo takšni skrbnosti postavlja tipično, običajno, normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja. V konkretnem primeru je nedvomno tožničina tedanja odvetnica, takšno skrbnost, skrbnost povprečnega odvetnika, izkazala. Vse povedano pa pomeni, da tožnica ni dokazala, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja njene tedanje odvetnice (131. čl. OZ glej točko 11 sodbe). Dejstvo, da je odvetnica med postopkom zaradi motenja posesti, postavila podrejen tožbeni zahtevek, ker naj bi bila na možnost neuspeha v pravdi zaradi motenja posesti opozorjena s strani sodnice, ki je ta postopek vodila, ne pomeni, da je bilo njeno ravnanje ob vložitvi tožbe izven opisanih ravnanj profesionalne skrbnosti. Končno je tudi sodišče prve stopnje tožbo obravnavalo kot dopustno in jo zavrglo zato, ker naj bi bila vložena po preteku prekluzivnega roka 30-tih dni. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tudi „priznanje krivde s strani odvetnice, še ne vzpostavlja njene odškodninske odgovornosti“ (točka 11 sodbe).

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je torej določitev sodišča prve stopnje, že iz navedenih razlogov, pravilna in zakonita, saj tožnici ni uspelo izkazati elementa odškodninskega delikta - protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja tožničine tedanje odvetnice. Že iz tega razloga je tožbeni zahtevek pravilno in zakonito zavrnilo (131. čl. OZ), pritožbenemu sodišču pa glede na navedeno na ostale pritožbene razloge (predvsem v zvezi z vzročno zvezo), ni bilo potrebno odgovarjati (1. odst. 360. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je glede na povedano pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).