Jedro

Zagovornica navede, da so v spisu dokazi, ki bi morali biti izločeni, saj so bili pridobljeni nezakonito, in sicer vsa zaslišanja prič (med drugim tudi tista z dne 11.4.2025, torej po izdaji izpodbijanega sklepa). Nezakonitost vidi v tem, da obdolžencu ni bila omogočena niti fizična prisotnost niti prisotnost preko videokonference na narokih dne 25.3.2025, 26.3.2025 in 11.4.2025, čeprav je želel biti navzoč. Takšne navedbe niso utemeljene, saj v predstavljenem pogledu ne more iti za nezakonite dokaze, sicer pa bodo vsi ti dokazi lahko ponovljeni tekom glavne obravnave (v kolikor bo do nje prišlo), na kateri bo obdolženec imel možnost sodelovati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje obdolžencu iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor za 2 meseca, to je do vključno dne 10. 6. 2025 do 20.30 ure.

2.Zoper sklep se je pritožila obdolženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu v zvezi s 1. odst. 403. člena ZKP in predlagala, da pritožbeno sodišče v skladu z določilom 3. odst. 402. člena ZKP pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo po potrebi vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je na straneh 3-9 razlogov pritožbeno izpodbijanega sklepa obstoj utemeljenega suma utemeljilo z navedbo dokazov, iz katerih ta izhaja in v bistvenem povzelo vsebino teh dokazov oziroma navedlo okoliščine, ki izhajajo iz le-teh. Tako je, upoštevaje vse do takrat zbrane dokaze tekom predkazenskega postopka, v nasprotju z zatrjevanjem obrambe, obrazloženo ugotovilo obstoj utemeljenega suma za storitev obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Za pritožbeno sodišče sta takšna obrazložitev in sprejeti zaključek o obstoju utemeljenega suma popolnoma sprejemljiva, zadosti obrazložena in argumentirana. Skladne izjave policistov (policisti oz. kriminalisti A. A., B. B., C. C.,Č. Č., D. D., E. E. in F. F. so, zaslišani tudi kasneje tekom preiskave, potrdili svoje dosedanje izjave oz. so obstoj utemeljenega suma utrdili), ki so podprte tudi z drugimi dokazi, kot na primer zdravniškimi izvidi (iz pridobljenega izvida SB Celje z dne 10. 3. 2025 razvidno, da naj bi G. G. v posledici obdolženčevega ravnanja utrpel udarnino glave, nateg vratne hrbtenice, udarnino trebuha, udarnino leve roke in bolečine v levem ramenu, A. A. pa naj bi utrpel udarnine glave, zapestja desne roke in spodnjega dela hrbtenice), izkazujejo, da je podana večja verjetnost, da je obdolženec izvršil kazniva dejanja, ki se mu očitajo, kot verjetnost, da slednji očitanih kaznivih dejanj ni izvršil. Neutemeljene so navedbe zagovornice, da sam opis, kako naj bi bila kazniva dejanja sploh storjena, ne kažejo na to, da bi bilo mogoče očitana dejanja tudi izvršiti.

5.Pritožbeno sodišče ne pritrjuje trditvam obrambe, da so vsi dokazi posredni in da dejansko stanje, kako naj bi se dogodki odvijali, ni dokazano. Dogodkom so namreč neposredno prisostvovali udeleženi policisti oz. kriminalisti, pa tudi priče H. H., I. I. in J. J., ki so vsi sklano opisovali obnašanje obdolženca. Zagovornica prav tako ne more uspeti z navedbo, da ni dovolj dokazov, da je obdolženec kriv storitve kaznivih dejanj, saj vprašanje krivde presega obseg ugotavljanja utemeljenega suma in bo predmet morebitnega nadaljnjega postopka. Prav tako bo predmet morebitnega nadaljnjega postopka vrednotenje vseh dokazov, vključno z zagovorom obdolženca. Neutemeljene so tudi navedbe, da obramba zaradi nedoločnosti in neobrazloženosti očitkov ODT sploh ne more vedeti, katere konkretne okoliščine in kateri dokazi so prepričali sodišče v svoj zaključek.

6.Zagovornica še navede, da so v spisu dokazi, ki bi morali biti izločeni, saj so bili pridobljeni nezakonito, in sicer vsa zaslišanja prič (med drugim tudi tista z dne 11.4.2025, torej po izdaji izpodbijanega sklepa). Nezakonitost vidi v tem, da obdolžencu ni bila omogočena niti fizična prisotnost niti prisotnost preko videokonference na narokih dne 25.3.2025, 26.3.2025 in 11.4.2025, čeprav je želel biti navzoč. Takšne navedbe niso utemeljene, saj v predstavljenem pogledu ne more iti za nezakonite dokaze, sicer pa bodo vsi ti dokazi lahko ponovljeni tekom glavne obravnave (v kolikor bo do nje prišlo), na kateri bo obdolženec imel možnost sodelovati.

7.Pritožbeno sodišče v celoti deli mnenje sodišča prve stopnje, da je pri obdolžencu podana ponovitvena nevarnost v smislu določila 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Glede objektivnih okoliščin je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je utemeljeno osumljen storitve kar treh kaznivih dejanj, storjenih zoper policiste iz poglavja kaznivih dejanj zoper javni red in mir, za katera je v vseh primerih zagrožena kazen zapora. Glede na doslej zbrane dokaze, okoliščine ter iz načina storitve očitanih kaznivih dejanj izhaja, da naj bi bil obdolženec fizično nasilen do policistov, tudi še takrat, ko so zoper njega že bila uporabljena prisilna sredstva in je bil vklenjen, saj naj bi v postopku izkoristil vsako priložnost, da je proti policistom uporabil fizično silo in da jih fizično poškoduje, kar naj bi mu glede na predložene zdravniške izvide dveh policistov tudi uspelo. S tem pa naj bi izkazal veliko mero vztrajnosti, predrznosti in odločenosti pri storitvi obravnavanih kaznivih dejanj in to zoper več policistov, ki so opravljali svojo uradno dolžnost. Glede subjektivnih okoliščin pa ni mogoče prezreti obsežne predkaznovanosti. Do sedaj je bil že dvajsetkrat pravnomočno obsojen in je storilec raznovrstnih kaznivih dejanj, od tega večkrat tudi zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja in celo istovrstnih kaznivih dejanj. Sedaj obravnavana kazniva dejanja pa naj bi storil še istega dne, ko je po zadnje izrečeni sodbi (opr. št. III K 50313/2023 za istovrstno kaznivo dejanje) bil izpuščen na prostost. Zagovornica konkretizirano ne izpodbija tega pripornega razloga oz. navede zgolj, da sodišče ni dovolj natančno utemeljilo obstoj konkretne nevarnosti ter s tem povezanega samega načina in obsega, kako naj bi obdolženec sploh lahko nadaljeval z očitanimi mu kaznivimi dejanji. Ob vseh razlogih, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točki 7 izpodbijanega sklepa, takšnemu stališču obrambe ne gre pritrditi in nikakor ne gre zgolj za opis abstraktnih ali pavšalnih okoliščin glede obstoja tega pripornega razloga.

8.Sodišče prve stopnje je opravilo test sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa in pravilno zaključilo, da varnost ter nedotakljivost telesne integritete oškodovancev in tretjih oseb, s katerimi osumljeni prihaja v stik, kakor tudi javnega reda in miru, torej ustavno varovane kategorije, odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Obramba spregleda, da se je sodišče na str. 11 izpodbijanega sklepa opredelilo tudi do možnosti uporabe milejšega ukrepa (zagovornica predlaga hišni pripor). Vendar je pravilno presodilo, da je sorazmeren in neogibno potreben zgolj najstrožji osebni omejevalni ukrep, torej pripor. To velja zlasti glede na obdolženčevo izrazito ponovitveno nevarnost, ko do sedaj izrečene in izvršene prostostne kazni nanj očitno niso imele prav nobenega vpliva v smislu prevzgoje, saj naj bi s kaznivimi dejanji, tudi z istovrstnimi, vztrajno nadaljeval takoj, ko je bil na prostosti. Nenazadnje je v presoji sodišča, da je pripor edini ukrep, ki pride v poštev, vsebovana tudi presoja, da ni mogoče odrediti katerega od milejših ukrepov, zato pritožba neutemeljeno zatrjuje okrnitev pravice do pravnega sredstva. Zlo, ki bo z omejitvijo osebne svobode povzročeno obdolžencu, bo neprimerno manjše od zla, ki ga sam s kontinuiranimi kaznivimi ravnanji povzroča oškodovancem, zato je pravilna presoja, da je pripor nujen, neogibno potreben in sorazmeren ukrep.

9.Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornice obdolženca niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10.Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti sodbe.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-3

Pridruženi dokumenti:*

Opr št. sodišča II stopnje: VSC Sklep I Kp 18230/2025, z dne 19.08.2025, ECLI:SI:VSCE:2025:I.KP.18230.2025

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.